Zgodba, ki lomi srce

Angie Kim: Miracle Creek

Thomas & Mercer, 2020

 

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Ena najboljših knjig tega leta. Pika.

Zgodba: V tihem mestecu v Virginiji se druži ekskluzivno majhna skupina ljudi. Skupaj namreč obiskujejo posebni center za zdravljenje s hiperbarično komoro, s katero naj bi zdravili celo vrsto težav, od neplodnosti pa do avtizma. Potem pa nekega dne komora eksplodira, dve osebi umreta, poškodbe drugih pa bodo ostale za vedno. Tako čustvene kot fizične. Hitro je namreč jasno, da eksplozija ni bila posledica nesreče. V knjigi spremljajo vidike različnih ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v zgodbo, in kmalu spoznamo, da pravzaprav ni meje, ko sprašujemo, kako daleč bi ljudje šli za svoje otroke. In kako daleč gre nekdo, ko mu popustijo vse zavore. Ali je kriva neprevidna mati enega od pacientov? Ali je eksplozijo zanalašč zagrešila, ker ni več prenesla napornega življenja? So bili protestniki, ki se zbirajo pred centrom? Ali pa lastniki, korejski imigranti, ki hočejo svoji hčeri zagotoviti izobrazbo za boljše življenje?

Pro: Še enkrat: Ena najboljših knjig, kar sem jih prebrala letos. Morda kdajkoli.

Contra: Nimam.

Zgodba se začne z eksplozijo komore, ki sestavlja center za zdravljenje, tega pa vodita zakonca Young in Pak Yoo, korejska imigranta. Dan je sicer precej dolgočasen, le nekaj nadležnih protestnikov, ki ne verjamejo v zdravljenje avtizma, se sprehaja po parkirišču. Nastala je tudi težava z izpadom elektrike, a to ne vpliva na štiri paciente in njihove skrbnike, ki sedijo v komori. V bližini kisikovih cistern zagori in kmalu vse odnese v zrak. Žrtvi eksplozije sta osemletni Henry, avtističen deček, in Kitt, mama enega od drugih pacientov. Preiskovalci hitro naznanijo, da gre za požig. Sprva vsi dokazi kažejo na Paka, a sčasoma se začnejo kopičiti drugačni. Takšni, ki prst usmerijo v Elizabeth, Henryjevo mamo.

Elizabeth tisti dan namreč prvikrat ni splezala s Henryjem v komoro, pač pa je prosila Kitt, da popazi nanj, potem pa odšla v gozd, tam mirno obsedela in v miru skadila cigareto. Prav takšno, kot so našli pod kisikovo cisterno. Prav tako je ena najbolj obsedenih helikopterskih staršev, ki bdijo nad otrokovim vsakim korakom, poskusijo čisto vsak nov način pomoči, nadzirajo njegov jedilnik in ves čas raziskujejo nova zdravljenja. Začne se gonja, ki se ji ni težko priključiti. Obsedena mati samohranilka, ločena in osamljena ter sita življenja. Kaj pa, če je res ubila svojega sina?

Angie Kim: Miracle Creek
Angie Kim: Miracle Creek

Knjiga govori o le štirih dneh pričevanja na sodišču z vmesnimi skoki v preteklost. Skozi poglavja spoznamo vse akterje te nenavadne situacije: poleg Young in Paka ter Elizabeth še Mati Terezo, kot kličejo ostali Tereso, ki skrbi za hči Roso, ki je zbolela za cerebralno paralizo. Spoznamo tudi Matta – njegov tast je družinski prijatelj Yoojev, ki je vložil kar nekaj denarja v to novodobno zadevo. Svojo plat zgodbe pripoveduje tudi Mary, najstniška hči lastnikov, ki je v ZDA prišla kot majhna deklica in se Koreje spominja ravno dovolj, da ni prepričana, kje je njen dom.

“But that was the way life worked. Every human being was the result of a million different factors mixing together — one of a million sperm arriving at the egg at exactly a certain time; even a millisecond off, and another entirely different person would result. Good things and bad–every friendship and romance formed, every accident, every illness–resulted from the conspiracy of hundreds of little things, in and of themselves inconsequential.”

Včasih si za določene knjige v glavi naslikamo, kako dobre bodo, ko se jih bomo lotili, pa se potem izkažejo za veliko razočaranje. Odkar sem lani prvič brala o tej knjigi, sem jo želela prebrati. Ko sem letos končno prišla do nje, sem ugotovila, da je veliko, veliko boljša kot sem sploh pričakovala.

Kaj je tako izjemnega v tej zgodbi? Angie Kim pravi, da je počasna pisateljica, to knjigo je pisala kar pet let. In to se v knjigi tudi vidi. Vsaka oseba je tako do potankosti razdelan lik, da že dolgo nisem brala česa tako kvalitetno ustvarjenega. Pisateljičin slog je liričen, brezhiben in zelo lepo pripoveden. Ni ena izmed tistih pisateljic, ki se izgubi v leporečenju svoje proze, pač pa ena tistih, ki zgodbo poda na način, ki v tebi še dolgo odmeva. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem zbrala misli o tej knjigi, saj prečudovita proza in način pripovedovanja prepletata pomembne teme in vprašanja, med drugim vzgojo otroka s posebnimi potrebami, stiske njegovih staršev, izzive, ki pridejo z novo državo, v katero se priseliš, vprašanja, ki se porajajo v rasno mešanem zakonu, odtujenost najstniškega sveta in predvsem to, kako hitro mislimo, da vemo vse o nečem, kar opazujemo samo od daleč. In o posledicah, ki jih je na tone na vseh koncih.

“Normalcy was a beautiful thing to those who lost it.”

Avtorica je v veliki meri črpala iz svojega življenja, saj se je v ZDA preselila s starši in jezika ni znala, pač pa je kar nekaj časa hodila v šolo, ne da bi razumela, o čem se pogovarjajo vrstniki ali kaj razlagajo učitelji. Njen sin je bil eden tistih, ki je bil deležen terapije v hiperbarični komori, zato dobro ve, o čem govori, in to je očitno. Poleg tega pa je bila v svojem prejšnjem življenju odvetnica, kar je razvidno v vsakem delčku prizorov iz sodne dvorane.

Rezultat je praktično brezhibna knjiga, o kateri bom razmišljala še leta. In čeprav izvemo, kdo je zagrešil požar, nam avtorica ne da odgovorov na številna vprašanja, pač pa le priložnost, da se sami odločimo in presodimo situacijo. Knjiga me je v veliki meri spominjala na eno mojih najljubših, Mystic River. Ko sem prebirala o avtorici in brala njene članke ter intervjuje, sem skoraj padla s stola, ko sem prebrala, da se je želela izjemnosti zgodbe, ki jo je spisal Dennis Lehane, približati tudi sama. Mislim, da bi bili midve z Angie Kim lahko najboljši prijateljici. Ogromno stvari me še zanima o njej in komaj čakam njeno naslednje delo. Tale bo šla za božično darilo vsem v mojem življenju, ki berejo angleške knjige.