Zadie Smith je svoj prvenec napisala med študijem angleške literarure na (King’s College, Cambridge). Delni rokopis je začel v svetu založništva krožiti leta 1997, ko je imela komaj 22 let. Za Bele zobe so se založbe kar teple.
Zakaj začenjam s tem? Ker je knjiga špeh in velika uspešnica, obenem pa precizno napisana mojstrovina, ki je v končni obliki izšla, ko je imela avtorica 25 let. Naj naprej povem na hitro, za kaj gre, čeprav je v primeru te knjige to precej nemogoče.
Gre za dva prijatelja, uboga vojna veterana 2. sv. vojne. Archie bi težko bil bolj angleški, Samad pa je bangladeški imigrant, ki se z njim spoprijatelji. Archie nima veliko sreče v življenju, v drugo se poroči z lepo, sicer krivozobo Jamajčanko, s katero imata hčerko, ki povzroča veliko težav. Samad na svojo nevesto čaka, ker je zakon dogovorjen, ona pa se mora še roditi. A kdor čaka, dočaka, in tako on z mlado Alsano dobita dvojčka. Skozi zgodbo se Samad precej ukvarja s svojo muslimansko identiteto in vlogo v zahodni družbi, zato ni presenetljivo, da se dvojčka odpravita na povsem različni (islamski) poti. Vse skupaj se dogaja ob londonskem kulturnem in rasnem brbotanju, medtem ko Velika Britanija dobiva novo podobo.
Knjigo sem brala skupaj s še nekaj bralkami, zaradi česar je bila debata o tej knjigi res slikovita že junija, samo jaz zdaj krpam grehe za nazaj. Avtorica je zelo duhovita, prva polovica knjige preprosto švigne mimo. Vanjo je čudovito vpletla tudi različne naglase, celo govorice imigrantov. Iz tega razloga sem se na trenutke malce mučila s slovenskim prevodom in zato potem prešaltala na angleškega. Drugačno izrazoslovje je vsekakor težko prevedljivo. A ravno ta jezična raznolikost je knjigo obarvala v ne le različne barve, ampak celo vzorce.
Knjiga se loti ogromno tem, prikaže nešteto anekdot in s prstom pokaže na marsikatero hibo človeške družbe. V resnici pa se pogosto izkaže, da vsak špeh ne upraviči svoje debeline. V tej knjigi zato morda ni nič narobe, če preskočiš nekaj zgodbic, ki glavni zgodbi ne doprinesejo veliko. A knjiga je vseeno res super ravno zato, ker odpira na tone vprašanj in tem za pogovore. Zato jo vseeno priporočam. Sploh za kakšen bralni klub.