When All Is Said
Anne Griffin: When All Is Said
Sceptre, 2019
Nora ocena: 5/5
Končna sodba: Ena najbolj ganljivih zgodb, ki nas vse lahko nauči o življenju.
Zgodba: Katere ljudi bi izbrali, če bi jih morali navesti pet, ki bi najlepše povzeli naše življenje? Kdo bi bil usoden? Za koga bi bil usoden jaz? In če bi vsakemu posebej nazdravil ob koncu svojega življenja, kaj bi rekel? In česa si se naučil, kaj si spoznal zdaj, ko ni več kaj reči?
Takšna je zgodba 84-letnega Mauricea Hannigana, ki se neke junijske sobotne noči ustavi v Rainford House Hotelu. Naroči pet različnih pijač in z vsako nazdravi osebi, ki je bila v njegovem življenju na neki način ključna. Nazdravil bo seveda svoji hčerki in sinu, vsakemu iz drugega razloga. Nazdravil bo svojemu starejšemu bratu, ki je v veliki meri oblikoval njegov pogled na svet, pa tudi njega samega. Spomnil se bo svoje žene in vseh obžalovanj, ki jih ima iz svojega zakona. Kozarec bo dvignil tudi za svojo težavno, naporno in drugačno svakinjo. Povedal bo zgodbo o svojem življenju skozi oči ljudi, ki so ga pustili za seboj – tako ali drugače. Z njihovo pomočjo bo predstavil vse svoje težave, ljubezni, zmage in poraze.
Pro: Knjiga se priplazi v tvojo zavest, pa če to hočeš ali ne. Opazuješ, kako Maurice govori o vseh svojih napakah in obžalovanjih, skorajda občutiš jih v ustih, okus po nečem grenkem. Mislim, da po tej knjigi vsak od nas lahko malce bolje razmisli o svojih dejanjih. Ker … kaj je tisto, kar nam v resnici ostane na koncu?
Contra: Sploh nimam. Sorry, not sorry.
“I’m here to remember – all that I have been and all that I will never be again.”
Nisem zelo velika jokica. Ampak, ko me kakšne stvari res ganejo, me skoraj pobere. Tokrat sem jokala kot vodomet sredi dežja že pri Mauriceovi prvi zdravici. Nimam pojma, kdo je Anne Griffin, vem samo to, da sem zdaj velika fenica te irske mojstrice besede. Včasih je težko brat kakšne knjige, kjer se moški loti ženskega glasu ali pa obratno, zato se mi niti sanja ne, kako je avtorici uspelo tako čudovito ubesediti razmišljanje 84-letnega moškega.
V njegovi preteklosti je cel kup majhnih hakeljcev in delčkov mozaika, ki so pripeljali do točno te točke, na kateri sedi ob začetku knjige. Vključno s tem, da takrat, ko mu v šoli ni šlo, še nihče ni vedel, zakaj mu ne gre. Ni bil butast. Ampak samo malo čuden. No, danes vemo, da niti to ni bil. Imel je učne težave, za katere danes poznamo rešitve. V starih časih, ko so z Irske kmetje bežali v ZDA in drugam, je ‘izkoristil gužvo’, bi rekla moja mama, in se podal v res tvegan posel. In vse, čisto vse, je pogojeno z njegovim otroštvom, z enim nepremišljenim dejanjem, ki je uničilo življenje ne le ljudi, ki so bili vanj vpleteni, pač pa generacije, ki so za njimi prišle. Njihove otroke in vnuke. Nekaj, kar se je zdelo le majceno dejanje iz maščevanja, je povzročilo tektonske premike.
“No one, no one really knows loss until it’s someone you love. The deep-down kind of love that holds on to your bones and digs itself right in under your fingernails, as hard to budge as the years of compacted earth. And when it’s gone … it’s as if it’s been ripped from you. Raw and exposed, you stand dripping blood all over the good feckin’ carpet. Half-human, half-dead, one foot already in the grave.”
Po eni strani se veseliš ob misli, kako karma poskrbi za določene izravnave in ljudi. Ampak karma deluje v obe smeri in na vse ljudi enako. Povračilo ne pomeni, da se slabo dejanje izniči z vrnjenim slabim dejanjem. In naj si reven ali bogat, ni vse v denarju.
Trudim se, da bi povedala kar čim manj o tej zgodbi, ker sama nisem vedela dosti o njej, ko sem se je lotila. Ni bila moj izbor v book clubu, ampak sem se zaljubila vanjo. Čutila sem čisto vse, kar je Maurice obžaloval, vse, kar si je želel, da bi naredil drugače, in vso težo let, ki so minila in jih nikoli ne bo več nazaj. Vse to čeprav je več kot dvakrat mojih let. Vsi imamo nekaj, kar obžalujemo, pa naj gre za najbolj neumno nesramnost, ki je ne moremo vzeti nazaj, ali pa življenjski preobrat. Vsi moramo z določenimi stvarmi živeti. Maurice je nekaj takšnih zapletov zagrešil in tudi, ko je vedel, da ni prav, preprosto ni znal drugače.
Ta knjiga mi je strla srce. Ena najbolj zanimivih reči je to, da je v tej knjigi samo en lik, ki mi je bil resnično všeč. Ostali so nepotrpežljivi, težavni, sebični ali pa preprosto namrgodeni. Tudi Mauricea lahko opišem z vsemi temi pridevniki, pa še kakšnim bolj sitnim za zraven. Vseeno sem vzljubila vse osebe v tej knjigi, vsakega sem razumela in mu želela dobro. In to je veličina najboljše literature.
Poletni bingo 2020: prvenec