Vihar, ki se nikoli ne umiri

Hudo pozna sem z zapisom o Viharnem vrhu. Življenje in leto sta povozila mene in moje načrte za Klasične zamudnike. A ta knjiga bo ostala z menoj.

Zgodbe nisem poznala, čeprav vem, da je klasika. Branju o klasikam sem se vedno izogibala prav z namenom, da ne bi prebrala kakšnega kvarnika, ker sem vedela, da jih želim nekoč prebrati. Za to je kriv neljub dogodek. Nisem namreč poznala ene najbolj pomembnih točk v Ani Karenini in potem sem (ravno sredi branja te knjige) prebrala intervju z neko igralko, ki je v njem razkrila ta detajl. Nikoli ji nisem odpustila in njenih filmov ne gledam več. Grrrrr. Še vedno besna.

In tako sem o Viharnem vrhu vedela le to, da je tragična ljubezenska zgodba o Cathy in Heathcliffu. Vedno sem nekako dobivala sporočila, kako seksi je ta Heathcliff in kako simpatičen, temačen, narobe razumljen lik je, onadva pa pač ne moreta biti skupaj. Tule bom opozorila na nekaj kvarnikov. Zaključijo se po zvezdicah, če želite preskočiti.

Heathcliff niti približno ni simpatičen, še manj je narobe razumljen. Žleht je. Sploh ni drugih besed za to. Zloben, nesramen, agresiven, brez spoštovanja do kakršnegakoli življenja. Njegova krutost do živali se začne v otroštvu, deležni pa so je najprej nedolžni ptički, v odrasli dobi pa se prestavi na nekaj nivojev više, saj obesi Isabellinega psa, da sploh ne omenjam, kako krut je do ljudi. Prav tako nisem vedela, da se zgodba z njegovo Cathy zaključi tako hitro. To me je precej šokiralo.

************ Tu je konec morebitnih kvarnikov!

Viharni vrh

Zanimivo se mi je zdelo to, kakÅ¡ni viharji divjajo v prav vseh likih v knjigi. Vsak izmed njih se bije s svojimi demoni, z groznimi spomini, občutki prikrajÅ¡anosti, s storjenimi napakami, ki jim za vekomaj visijo nad glavo. Mlada Cathy Linton je divje dekle s čustvenimi izbruhi, katere razpoloženje se menja in spreminja hitreje kot oblaki nad Viharnim vrhom. Zanimivo mi je bilo, da sem v kar nekaj člankih prebrala, da je njena ‘norost’ morda nakazovala na mejno osebnostno motnjo.

Še bolj zanimivo pa je to, da naj bi bil navdih za ognjenega, vulkanskega Heathcliffa pravzaprav Emilyjin brat Branwell, za katerega mnogi zgodovinarji pišejo, da je bil nor, nevaren in celo nasilen do svojih sestra. Imel naj bi tudi težave z alkoholom in odvisnostjo od opija, zaradi česar naj bi pogosto napadal Charlotte in Emily. Življenje z njim naj bi bilo naravnost mučno, kar je Emily prenesla v svoj edini roman.

Po drugi plati se v knjigi moški včasih obnašajo kot ženske (ali so celo ženskega videza), ženske pa prevzemajo moške vloge. Zdi se, da so bili avtorici sami bolj všeč tisti z bolj moškimi, bolj grobimi potezami in značajskimi lastnostmi kot pa nežnejša bitja.

Čeprav mi nihče v tej knjigi ni bil všeč, nobeden od likov se mi ni prikupil, še zdaleč ne, je to knjiga, ki kljub neskončni drami med vsemi protagonisti uspe splesti zgodbo, ki ji hočeš slediti.