Alma M. Karlin: svetovljanka iz province
Marijan Pušavec: Alma M. Karlin: svetovljanka iz province
Ilustrator: Jakob Klemenčič
Forum Ljubljana, 2015
Nora ocena: 3/5
Končna sodba: Pomembna knjiga o izjemno pogumni ženski, ki je sama osvajala svet.
Zgodba: Življenjepis v stripu je sestavljen iz štirih zaključenih poglavij: Cilli, London, Svet in Celje, v katerih sledimo življenju te nenavadne ženske od otroštva naprej skozi zdravstvene težave, zgodnjo očetovo smrt in mučni odnos z materjo do srečanja življenjske sopotnice Thee Gamelin, težav s povojno oblastjo in smrti v revščini.
Pro: Risoroman bo vse, ki Alme ne poznajo ali pa niso veliki ljubitelji branja biografij, navdušila z neverjetno zgodbo.
Contra: Na trenutke se mi je zazdelo, da bi potrebovala več razlage, čisto vsaka sličica brez besedila mi ni bila povsem jasna tudi po dolgem gruntanju.
Vrhunec stripa se nedvomno skriva v delu, kjer opisuje njeno sedemletno potovanje okrog sveta. Alma je prva ženska na svetu, ki je sama, brez podpornikov in sponzorjev, prepotovala svet v letih po prvi svetovni vojni, in se vmes preživljala s poučevanjem jezikov in pisanjem potopisnih reportaž. Ves čas je preučevala okolje, v katerem je živela, iskala načine za nova potovanja, pisala romane, potopise in zgodbe, ki so izhajali sprva v nemščini, potem pa bili celo prevedeni.
Alma je bila bolehen otrok, imela je komaj osem let, ko ji je umrl ljubljeni oče, mama pa ji nikoli ni nudila topline, po kateri je hrepenela. Nič dosti ni pomagalo, da je bila Alma »grda« in menda celo »pukljasta«, zaradi česar so na njej preizkušali številne (danes vemo, da mučilne) metode. A prav mama je bila zaslužna za nenasitno lakoto po spoznavanju sveta, ki jo je Alma razvila na prvem popotovanju z njo. Že leta 1914 je na londonski Royal Society of Arts opravila izredno težke izpite iz osmih tujih jezikov, s tem pa se ji je odprla možnost, da se preživlja s pisanjem in poučevanjem teh jezikov.
Bila je neustrašna in neskončno radovedna, prepotovala je vse celine in obiskala mnoge države, na svojih popotovanjih pa je vedno tudi študirala svet okrog sebe, ponekod ga je celo skicirala. Pogum, ki jo je v tistih za ženske res težkih časih peljal v svet, ni pojenjal, četudi so bila popotovanja polna negativnih izkušenj. Alma ni pisala v slovenščini, čeprav je bila mama učiteljica na celjski dekliški šoli. Ker je bil oče upokojeni major avstroogrske vojske, so bili zvesti monarhiji in doma govorili v nemščini, čeprav je deklica znala tudi slovensko.
“Kot otrok si po dojemanju odraslih neveden, nihče ne ve, v kakšnih neslutenih črnih valovih plavaš sam samcat. Od najbližjih človeških bitij okoli sebe si bolj oddaljen kot od najbolj oddaljene zvezde. Duša že v otroškem telesu dojame, da je sama.”
Vesela sem, da sem prebrala to knjigico oziroma risoroman, ker je res lepo narejen in bogat. Morda sem kriva sama, ker ne berem takšne literature in potem čisto nekaj sličic res nisem dovolj dobro razumela, razložila sem si jih po svoje in ne vem, če sem ujela pravo noto. Samo zato ji dam malce nižjo oceno. Ne vem, če so risoromani zame, rada imam opise in se potopim v knjige. Hkrati pa sem imela občutek, da so nekatere reči veliko bolj ostale z mano prav zato, ker so bile narisane. Človeški možgani so hecna reč.
Poletni bingo 2020: risoroman