Najpogumnejše dekle

Abigail Dean: Girl A HarperCollins, 2021 V slovenščini: Dekle A (Učila international, 2021)   Nora ocena: 4/5 Končna sodba: Za vse tiste, ki ne iščete trilerja, ampak vas bolj zanima človeška psiha. Kar nekaj recenzij te knjige, ki sem jih prebrala, se je začelo s ‘pritoževanjem’, da so v roke prijeli knjigo, od katere soContinue reading “Najpogumnejše dekle”

Močvirska Ronja

Delia Owens: Where The Crawdads Sing P. Putnam’s Sons, 2018 V slovenščini: Kjer pojejo raki (Učila International, 2019)   Nora ocena: 4/5 Končna sodba: Zgodba o močvirju, zapuščenem dekletu in ljubezni ter izdajstvu, ki se zgodita vmes. Po tihem mestecu ob Barkleyjevem zalivu na obali Severne Karoline že leta krožijo govorice o skrivnostni močvirki KyiContinue reading “Močvirska Ronja”

Bratovska ljubezen ne pozna meja

Jaap Robben: Bratov kožuh Mladinska knjiga, 2021 Izvirnik: Zomervacht (De Geus, 2018)   Nora ocena: 4/5 Končna sodba: Pripoved o poletju, ko se med dvema bratoma okrepita povezanost in ljubezen. Zgodba: Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odročnem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. NekegaContinue reading “Bratovska ljubezen ne pozna meja”

Sanje so tudi drugod

Knjiga je ena mojih najljubših letošnjega leta. To že napovedujem. Seveda je zavita v fikcijo, v leposlovno zgodbo, bere se kot kriminalka, a govori o dejanskih potovanjih, ki jih vsi mehiški begunci opravljajo vsakodnevno. O dejanskih zagatah, nevarnostih, ki nanje prežijo. Tudi o dejanskih razlogih za odhod. Zdi se mi pomembno, da o tem beremo v časih, ko je migrantska in begunska kriza po vsem svetu le vedno večja in ko bi vsem prišla prav lekcija sočutja.

Noč v Caracasu

Karina Sainz Borgo: Hči Španke
Pred nami se razgrne Caracas, v katerem vladajo revščina, tolpe, smrt, bolezni, ogenj in dim, pomanjkanje denarja, varnosti in svobode. Že takoj na začetku je kristalno jasno, da zgodba ne bo preprosta, niti malo lahkotna in v njej ne bo prostora za smeh. Ne le zato, ker je Adelaidi umrla mama in je ostala povsem sama na tem svetu, pač pa zato, ker je v Caracasu pač temno. Tudi sredi dneva. Tam ni prostora za brezskrbne sončne žarke, le za zadušljivo vročino.

Grozote, ki prežijo na nas, so včasih preblizu

Jess Lourey: Unspeakable Things
Nekam veliko sreče imam letos s starši v knjigah. Tole knjigo mi je skupaj s še nekaj drugimi, o katerih bom pisala, priporočila neka tuja bookstagrammerka. Tisti, ki iščete tipičen triler, to morda ne bo za vas. Konec ni šokanten glede storilca, pač pa je tu toliko bolj pomembna zgodba Cassie. Nekatere knjige so srhljive zaradi količine krvi in nasilnih prizorov. Druge so srhljive z odprtjem vrat v najbolj grozljive kotičke človeškega značaja. Včasih celo tistih, ki naj bi nam bili najbližji.

Ekscentrična Emily Brontë

Brontëjevi so bili izjemna družina, v kateri so rojenice delile talente z lopato. Emily je bila peti od šestih otrok v družini in vsekakor na zelo samosvoj način najbolj zanimiva med sestrami. Bila je sramežljiva in močno navezana na svoje sorojence, oboževala pa je živali in zelo rada domov vodila potepuške pse, na katere je naletela na sprehodih v naravi.
Njen edini roman, Viharni vrh, je vseboval toliko strasti in nasilja, da je bilo viktorijansko bralstvo sprva prepričano, da ga je napisal moški. Prve kritike so bile mešane, saj sta živahna in divja spolna privlačnost in strast mnoge bralce močno šokirala. Emily je edina sestra Brontë, ki ima skorajda status kultne umetnice. Zanimive čudakinje, ekscentrične samotarke in predvsem svobodne umetnice.

Izobrazba je pravica, ki osvobaja

Tara Westover: Osvobojena
Jezna sem bila. Večino časa branja te knjige sem bila samo in preprosto jezna.
Prebrala sem kar nekaj mnenj in recenzij te pripovedi. Mnoge med njimi se posvečajo temu, koliko te zgodbe je pravzaprav resnične. Marsikdo se sprašuje, kako je Tara Westover lahko nabrala toliko štipendij, da se je izobraževala. Med njenimi kritiki sta se znašla tudi dva njena brata, ki sta na Amazonu in drugod javno komentirala in ocenjevala njene spomine. A kar me je prepričalo, je bilo to, da je Tara pogosto omenila, da so to stvari, kot se jih spominja sama. Če je bilo 30% stvari, ki jih je Tara zapisala, takšnih, kot jih opisuje, je dovolj, da sem še vedno jezna.