Kot bi te nekdo kresnil po glavi. Dolgo, dolgo sem iskala, kako bi opisala to knjigo, ki jo je meni (in še ducatu drugih) namenil kviz na spletni strani Booker Prizes, ki naj bi določil, katera od polfinalistk nam je najbolj pisana na kožo. Ne vem, ali smo vse izbrale, da bi poslušale Neila Younga,Continue reading “Percival Everett: The Trees”
Tag Archives: ZDA
Delia Owens (in Reese Witherspoon): Tam, kjer pojejo raki
V teh jesenskih dneh, ko vreme niha med spomladanskim in skoraj zimskim, vas lahko še enkrat povabim, da si ogledate film, posnet po knjigi Tam, kjer pojejo raki. O knjigi sem že pisala, saj je bila izbor mojega ‘matičnega’ knjižnega kluba, obenem pa je takrat k skupnemu branju vabila @ajda_naklada, ki je to knjigo žeContinue reading “Delia Owens (in Reese Witherspoon): Tam, kjer pojejo raki”
Carmen Maria Machado: In The Dream House
Knjigo sem videvala vse povprek po instagramu pri bralkah, ki berejo veliko zanimive, drugačne literature. Carmen Maria Machado piše o tem, kako je z žensko, v katero se je zaljubila do ušes, našla sanjsko hiško, v katero sta se preselili in tam zaživeli. Gre za resnično zgodbo, za spomine. “You tried to tell your storyContinue reading “Carmen Maria Machado: In The Dream House”
Močvirska Ronja
Delia Owens: Where The Crawdads Sing P. Putnam’s Sons, 2018 V slovenščini: Kjer pojejo raki (Učila International, 2019) Nora ocena: 4/5 Končna sodba: Zgodba o močvirju, zapuščenem dekletu in ljubezni ter izdajstvu, ki se zgodita vmes. Po tihem mestecu ob Barkleyjevem zalivu na obali Severne Karoline že leta krožijo govorice o skrivnostni močvirki KyiContinue reading “Močvirska Ronja”
Najbolj grozno valentinovo
Elizabeth Wetmore: Valentine Harper Collins, 2020 Nora ocena: 4/5 Končna sodba: Zgodba o nekem izseku časa, brutalnem zločinu, položaju žensk in brezizhodnosti majhnih skupnosti. Dan po valentinovem 1976 se na odročnem kraju v Teksasu 14-letna Gloria Ramírez pojavi na verandi ranča Mary Rose Whitehead, pretepena in komaj še živa. Ko se pojavi moški, kiContinue reading “Najbolj grozno valentinovo”
Ko iz šepeta nastane vihar
Knjigo Mreža šepetanj so številne revije in spletne strani označile za plažno branje, kakršno si ženske zaslužimo. In temu lahko pritrdim. Po letu 2017 se je nenadoma govorilo o stvareh, o katerih smo do tedaj molčale. Mislim, da v resnici ne poznam nobene ženske, ki ne bi bila vsaj enkrat v življenju (enkrat – kakšna utopija!) žrtev takšnih ali drugačnih opazk, neprimernega vedenja ali celo spolnega nasilja. To gibanje poznamo kot #metoo ali v Sloveniji #jaztudi.
Zgodba, ki lomi srce
Angie Kim: Miracle Creek
V tihem mestecu v Virginiji se druži ekskluzivno majhna skupina ljudi. Skupaj namreč obiskujejo posebni center za zdravljenje, kjer v hiperbarični komori, s pomočjo katere naj bi zdravili celo vrsto težav, od neplodnosti pa do avtizma. Potem pa nekega dne komora eksplodira, dve osebi umreta, poškodbe drugih pa bodo ostale za vedno. Tako čustvene kot fizične. Hitro je namreč jasno, da eksplozija ni bila posledica nesreče. Ena najboljših knjig tega leta. Pika.
Grozote, ki prežijo na nas, so včasih preblizu
Jess Lourey: Unspeakable Things
Nekam veliko sreče imam letos s starši v knjigah. Tole knjigo mi je skupaj s še nekaj drugimi, o katerih bom pisala, priporočila neka tuja bookstagrammerka. Tisti, ki iščete tipičen triler, to morda ne bo za vas. Konec ni šokanten glede storilca, pač pa je tu toliko bolj pomembna zgodba Cassie. Nekatere knjige so srhljive zaradi količine krvi in nasilnih prizorov. Druge so srhljive z odprtjem vrat v najbolj grozljive kotičke človeškega značaja. Včasih celo tistih, ki naj bi nam bili najbližji.
Kako dobro v resnici poznamo svoje otroke?
William Landay: Morilski gen (Defending Jacob)
Kako dobro sploh poznamo svoje otroke? Koliko vemo o njihovih življenjih? O vsakodnevnih dogodkih? Ljudeh, ki jih dražijo, prijateljih, ki jih imajo radi? Komu gredo na živce in kdo jih zmerja? Koga oni obkladajo z žaljivkami in kdo je v resnici tisti, ki ustrahuje? Izkaže se, da v bistvu ne vemo veliko, nikakor pa ne dovolj.
Izobrazba je pravica, ki osvobaja
Tara Westover: Osvobojena
Jezna sem bila. Večino časa branja te knjige sem bila samo in preprosto jezna.
Prebrala sem kar nekaj mnenj in recenzij te pripovedi. Mnoge med njimi se posvečajo temu, koliko te zgodbe je pravzaprav resnične. Marsikdo se sprašuje, kako je Tara Westover lahko nabrala toliko štipendij, da se je izobraževala. Med njenimi kritiki sta se znašla tudi dva njena brata, ki sta na Amazonu in drugod javno komentirala in ocenjevala njene spomine. A kar me je prepričalo, je bilo to, da je Tara pogosto omenila, da so to stvari, kot se jih spominja sama. Če je bilo 30% stvari, ki jih je Tara zapisala, takšnih, kot jih opisuje, je dovolj, da sem še vedno jezna.