Family is shit. To pogosto reče prijateljičin mož in priznam, da vedno zadene pravi trenutek. Tako, kot je družina lahko naše največje bogastvo, je lahko tudi naše največje breme. Hočeš-nočeš v njej fašeš travme in rane, ki jih potem (bolj ali manj uspešno) celiš kar nekaj časa. Zgodbo do zdaj najbrž že poznate. Mlada LibbyContinue reading “Lisa Jewell: The Family Upstairs”
Tag Archives: triler
Ko iz šepeta nastane vihar
Knjigo Mreža šepetanj so številne revije in spletne strani označile za plažno branje, kakršno si ženske zaslužimo. In temu lahko pritrdim. Po letu 2017 se je nenadoma govorilo o stvareh, o katerih smo do tedaj molčale. Mislim, da v resnici ne poznam nobene ženske, ki ne bi bila vsaj enkrat v življenju (enkrat – kakšna utopija!) žrtev takšnih ali drugačnih opazk, neprimernega vedenja ali celo spolnega nasilja. To gibanje poznamo kot #metoo ali v Sloveniji #jaztudi.
Grozote, ki prežijo na nas, so včasih preblizu
Jess Lourey: Unspeakable Things
Nekam veliko sreče imam letos s starši v knjigah. Tole knjigo mi je skupaj s še nekaj drugimi, o katerih bom pisala, priporočila neka tuja bookstagrammerka. Tisti, ki iščete tipičen triler, to morda ne bo za vas. Konec ni šokanten glede storilca, pač pa je tu toliko bolj pomembna zgodba Cassie. Nekatere knjige so srhljive zaradi količine krvi in nasilnih prizorov. Druge so srhljive z odprtjem vrat v najbolj grozljive kotičke človeškega značaja. Včasih celo tistih, ki naj bi nam bili najbližji.
Kako dobro v resnici poznamo svoje otroke?
William Landay: Morilski gen (Defending Jacob)
Kako dobro sploh poznamo svoje otroke? Koliko vemo o njihovih življenjih? O vsakodnevnih dogodkih? Ljudeh, ki jih dražijo, prijateljih, ki jih imajo radi? Komu gredo na živce in kdo jih zmerja? Koga oni obkladajo z žaljivkami in kdo je v resnici tisti, ki ustrahuje? Izkaže se, da v bistvu ne vemo veliko, nikakor pa ne dovolj.
Najpomembnejše volitve na svetu
Robert Harris: Conclave
Papež je umrl. Čas je za volitve, ki bodo zbrale sto osemnajst kardinalov z vsega sveta v sistinski kapeli. Najbolj skrivnostne volitve brez jasnih kandidatov se namreč odvijajo, dokler eden od njih ne dobi dovolj glasov. Na neki način me je način zbiranja glasov in izbiranja kandidata, za katerega bodo volili, spomnilo na prvo sezono House of Cards, ko je Frank Underwood tekal po Beli hiši in podmazal vsakega, ki ga je bilo treba.