Ruth Ware: Smrt gospe Westaway
Učila International, 2018
Izvirnik: The Death of Mrs. Westaway (Scout Press, 2018)
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Neodložljiva knjiga srhljivim občutkom groze, ki razkriva stare skrivnosti
Zgodba: Mlada Harriet Westaway se komaj prebija iz dneva v dan kot bralka tarot kart, poleg tega pa se je še čez glavo zadolžila pri posojevalcih denarja. Ko nekega dne prejme pismo, da ji je sorodnica iz Cornwalla v oporoki zapustila premoženje, se zdi, da ji je življenje ponudilo popolno rešitev iz težav. A ker je pri osemnajstih izgubila mamo, stari starši pa so tudi že mrtvi, je prepričana, da so se zmotili. A ker ji izterjevalci dolga vse bolj dihajo za ovratnik, se odloči, da bo vseeno odpotovala v Cornwall in poskusila srečo ter se potrudila narediti to, kar počne vsak dan s svojimi strankami: goljufati, pretentati, se pretvarjati. Toda ko prispe na pogreb gospe Westaway in se nastani v pokojničini hiši skupaj z drugimi dediči, spozna, da se je zapletla v nekaj mnogo bolj zloveščega kot zgolj goljufijo.
Pro: Knjiga je idealna za tiste, ki imajo radi občutek, da nekaj preži v temi, za vrati, v sencah ali pa v zamegljenem barju. Bonus je še velikanska družinska skrivnost, zaradi katere ne veš, kdo pije in kdo plača. Najbrž vsi in nihče!
Contra: Mogoče bi me moral konec oziroma storilec ali pa še bolje, razlogi za celotno zmešnjavo, zagato in katastrofo, bolj presenetiti. V resnici me nič ni, vključno s človekom, ki je skrival največjo skrivnost.
Mogoče sem prebrala preveč kriminalk. Mogoče preveč razmišljam, medtem ko berem kriminalke. Nisem ena tistih, ki lahko kar gre z zgodbo in opazuje. Vem, moja težava. Včasih si želim, da bi mi to šlo, ker bi tako lahko vsako zgodbo spremljala kot nekaj, kar se le odvija pred menoj, namesto da je vedno le sestavljanka, ki jo moram NUJNO hitro sestaviti.
Hkrati pa je ravno to, da nam kriminalke dajo sestavljanke in namige, tisto, kar me vedno znova potegne k njim. Ne glede na to, da pogosto ugotovim morilca, tatu ali prevaranta, tistega, ki je vse zakrivil ali pa ki je vse sprožil, še vedno uživam v ugibanju. Za nekaj časa sem nehala brati kriminalke prav zato, ker me nič več ni presenetilo. Ko sem jih začela (spet) jemati kot knjige, ki imajo namen, da mi napenjajo možgane, ne glede na to ali jih pretentajo ali ne, sem se spet lahko vrnila k njim.
In to se je zgodilo s to knjigo. Tako kot recimo vlakec smrti. Fino ti je, ko sediš na njem in drviš in te čakajo ovinki, pa gor in dol, pa spet dol, ko misliš, da boš šel gor. Ko prideš do konca, je bilo fino, nisi pa iz tega odnesel življenjskih lekcij ali pa globokega razmišljanja. Ampak bilo pa je res fino. Ruth Ware sem spoznala z njeno prvo In A Dark, Dark Wood (Povabilo). Posodila mi jo je prijateljica, ki obožuje kriminalke in bere skorajda edino ta žanr. Njen izbor mi ni vedno najbolj na kožo pisan, a sem ugotovila, da četudi bi tudi tista knjiga po mojem mnenju lahko imela malce boljši zaključek, je name delovala kot je obljubila prijateljica. Še zdaj, kakšna tri leta po tem, se spomnim, kako me je na nekaterih točkah spreletaval srh. In to je odtehtalo vse ostalo. Avtorica je že zaradi tega pri meni kar lepo zapisana. Veliko je kriminalk, kjer samo lovijo storilca, sestavljajo namige in se izogibajo neznancem, ki streljajo nanje. Manj je takšnih, kjer ti gredo občasno prav kocine pokonci in te spreletava srh. Zelo rada si za lokacijo izbira temačne, skrivnosti polne konce (gozd, močvirje, itd.), da je ta srhljivi občutek še dodatno okrepljen z geografijo.
Tudi zato tu ne bom razpredala o razvitosti likov, o smiselnosti zgodbe, o tem, kako sem pravzaprav ugotovila, kdo je kdo in kdo je kaj. Ker to nima smisla. Če so takšne knjige zate, potem pač hop na vlakec.
Poletni bingo 2020: krimič