Saša Pavček je pred kratkim izdala svojo drugo pesniško zbirko z naslovom Zastali čas. Nastala je v tem nenavadnem času, vmesnem žepu med bizarnim in normalnim, ki ga že komaj čakamo. V pesmih se spominja, sprašuje in sooča z najbolj človeškimi tegobami in težkostmi: z izgubo, bolečino, s preteklostjo in z nemočjo.
V svoji zbirki Zastali čas se zelo pogumno soočate tudi z izgubo. Ste kdaj prej bežali pred smrtjo, se skrivali pred bolečino in soočanjem z minljivostjo?
Pred smrtjo, minljivostjo in bolečino človek spontano beži, da bi ohranil svojo živost. Toda spoznanje, da se vse spreminja, da nihče ne živi večno, me usmerja k bolj polnemu življenju in sprejemanju vsega, česar ne morem spremeniti. Lahko spremenim samo svoj odnos do smrti, minljivosti, bolečine. Lahko vložim več lastne energije v to, da je zdajšnje življenje polnejše, mirnejše, lepše, bolj ustvarjalno.
Velik del otroštva sem preživljala pri starih starših na Primorskem, kjer sem se zgodaj srečala s smrtjo. Spominjam se kako je bilo, ko je umrla starejša vaščanka in smo jo šli kropit. Seveda je bilo zame strašljivo, saj sem prvič videla krsto, obraz pokojne, toda hkrati je bilo slovesno, spoštljivo, mirno. Bil je obred. Ta obred mi je veliko dal. Pokazali so mi, da se človek od človeka dostojno poslovi, vsak posameznik na svoj način in hkrati kot skupina ljudi, ki drži skupaj. So drug drugemu v podporo.
Še bolj se me je dotaknilo, ko je umrl sosedov prizadet otrok – to soočenje mi še zdaj ostaja v zelo globokem spominu. Motiv prizadetega otroka sem uporabila v svoji prvi drami Čisti vrelec ljubezni, saj me je smrt otroka zelo pretresla. To pa tudi zaradi ljubečega odnosa, ki ga je družina več let izkazovala temu večnemu dojenčku. Babica je ob njegovi beli krsti, obsuti z marjeticami, kar naprej ponavljala, kako je lep in da je angel!
Nihče od vaščanov smrti ni tabuiziral. Umirala so drevesa, živali, ljudje, vreme se je kar naprej spreminjalo in v sožitju s temi spremembami je potekalo naše življenje. Ljudje so bili žalostni, prizadeti ob izgubah, a so to bolečino podelili med seboj, obujali so spomine, se ob tem znali tudi nasmejati, zapeti in življenje je šlo po naravni poti dalje.
Pri dvanajstih letih sem teden dni preživela pri svoji prababici in skrbela zanjo. Imela je že preko 90 let, bila je obnemogla, a kljub temu vedra. Ves čas mi je govorila, da si želi umreti, ker je že vse svoje doživela. Njena želja se mi ni zdela nekaj strašnega, tako kot ne to, da sem bila sama odgovorna zanjo, čeprav bi bilo danes to, da pustiš deklico samo z obnemoglo starko, skoraj prekršek. Mislim pa, da je bil ta dogodek za oblikovanje mojega odnosa do smrti in za moj razvoj takrat dober. Počutila sem se odraslo in odgovorno. Prababica me je naučila kuhati njeno najljubšo jed, še danes rada kuham zelenjavno enolončnico in se je spominjam. Pomagala sem ji pri umivanju, oblačenju, opravila sem tudi vsa druga hišna opravila, in bila sem ponosna, da sem vse to zmogla. Zame je bila to formativna izkušnja. Sicer je bil tudi izhod v stiski, ker niso imeli druge možnosti varstva zanjo, zato je moja mama rekla, da bom jaz poskrbela zanjo. Danes to vidim kot svojo iniciacijo v odraslost. Pesem Prababicam je nastala tudi iz te izkušnje in izkušnje opazovanja drugih žensk, ki jim življenje žal ni prizanašalo. Moja prababica je bila zelo realna ženska, imela je težko življenje, a nikoli nisem imela občutka, da je trpeča in zagrenjena.
Kako ste pisali to poezijo?
S prisluhom drobnim glaskom v notranjosti. V času karantene sem imela več miru za pisanje. Sicer smo v Drami delali preko Zooma, veliko spletnih dogodkov smo posneli, zlasti zvočnih posnetkov za ranljive skupine in otroke, kar mi je bilo zelo drago. Ljudem v domovih za ostarele smo polepšali dneve s poezijo in z odlomki iz svetovne in slovenske proze. Odmev je bil lep in v tem sem videla velik smisel.
Kljub temu delu sem dan lažje prilagodila pisanju, ker sem lahko bolj zgodaj zjutraj vstala in sledila sebi. Ujela sem drobne, tihe glasove, ki bi jih drugače preglasilo besedilo študija kakšne vloge ali napetost pred vajo ali večerno predstavo. Sledila sem svojemu naravnemu ritmu, zato se je to lahko zgodilo. V nasprotnem primeru verjetno ne bi napisala ničesar ali pa zgolj kakšne skice.
Ko sem zaključila prvo pesniško zbirko Obleci me v poljub, sem javno povedala, da je to moja zadnja zbirka, ker poezije ne bom več pisala. (smeh) Tako težko mi je bilo urejati grmado pesmi, ki so nastajale dalj časa, najti dramaturški lok zbirke, izločiti nepotrebno. Imela sem nemalo težav z urejanjem, zbiranjem, pravzaprav z delanjem reda v kaosu, z metanjem pesmi v koš. Kaos je ustvarjalen, marsikaj se rodi spontano, v nekem ognju, ki ga ne občutim kot napor. Za čiščenje kaosa in piljenje, prepisovanje, urejanje, pa sem potrebovala drugačno disciplino in vztrajnost. Predvsem pa odločitev, da sploh hočem izdati zbirko. Tega končnega cilja sem se bala, zato je bilo toliko zastojev, odlašanja. Imela sem veliko dvomov in samocenzure, zato sem to delo zelo težko dala od sebe.
Kot ste prej sami rekli, poezija je vpogled v dušo. Res je. Izdala sem jo tudi zaradi spodbude drugih, za to sem še danes zelo hvaležna. Poleg prijateljic so me opogumile tudi poslušalke na literarnih večerih in tega ne bom pozabila. Na nastopu v kostanjeviški knjižnici sem poskusno recitirala nekaj svojih ljubezenskih pesmi in spontano so se oglasile nekatere, ki so rekle, naj teh pesmi ne držim zase, da to ni prav. V njih so se našle in bi jih rade še brale, so rekle. V šali sem odvrnila, da morda se pa bom le opogumila, ker me bodo sicer imele za sebično. Poezija je last tistih, ki jo potrebujejo, je znan citat iz filma Poštar. Tako sem morala opraviti s strahom, sramom, pa tudi z lenobo. Morala sem tvegati in predvsem zaključiti z delom, ker se človek drugače ne premakne naprej. V ujetosti med besede teh pesmi, ki sem jih kar naprej premlevala in jih premetavala, pa nisem želela obstati. Ta zastoj bi ubil vso mojo živost, ustavljal je tudi mojo koncentracijo pri igralskem delu.
Opraviti sem morala tudi z butastimi pomisleki, kaj vse bodo drugi izvedeli o mojem odnosu do erotične ljubezni. To sem morala pri sebi razčistiti, potem je steklo. Poezija je večplastna, pesem ničesar ne pove na banalen način; govori z občutki, srcem in telesom, ki so srž ustvarjanja in tako pride na plano človekova resnična duša. To, kar dajem, presega informacijo, presega pa tudi polja moje osebne intime. Prerašča v metaforo in v tem prostoru so dobrodošli vsi ljudje.
Če dam primer: poved ‘Moja mama je stroga’ je zgolj informacija, pove manj kot pesem, ki preraste v metaforo mojega odnosa do mame; ta odnos je lahko odnos sleherne mame in otroka. Pesem lahko pripoveduje, kaj je strogost pustila v meni, kako sem to čutila, kako s telesom in srcem doživljala, kaj mi je to prineslo v življenju: mi je dalo trdnost ali otrdelost? Pesem pove s skopimi besedami največ in zato tudi največ da drugim ljudem, da se lažje poistovetijo z občutjem, vzdušjem, s svojimi medčloveški odnosi. Lahko začutijo duh, ki veje iz pesmi in to prenesejo na svojo osebno zgodbo. Lahko pridejo do spoznanja, morda celo očiščenja ali tolažbe. Ob trpki vsebini lahko doživijo posebno lepoto, ki jo pesem izžareva. Če je pesem dobra, je ta lepota kot obliž na rane ali kot ljubeč dotik. Zaradi vsega tega me tudi ni sram izrekati svojih bolečin in radosti.
Pišete na roko?
Pišem na roko. Veliko si zapisujem, čečkam, potem prebiram in prepisujem v računalnik. Prepisano prečrtam v zvezku. Obožujem te dolge črte – potegnem, kot bi si rekla, to je passé, piši dalje! Občutek, da sem nekaj končala, mi je res všeč.
Poezije nikoli ne pišem v računalnik, dokler pesem ne stoji, jo imam samo na papirju. Tu se velikokrat zalotim, da pišem v različne zvezke, notese, lističe, na račune, v besedila tekstov, ki jih igram, potem pa na vse to ‘pozabim’. To me nenehoma preganja in iščem, razbiram. Skratka, se jezim na svojo kaotičnost. Žal marsikaj izgubim. Če si vzamem čas, imam jasen cilj, da prepišem v računalnik, sem zelo mirna in vesela; če pesem ni izgubljena, imam občutek, da tudi dan ni izgubljen.
Tudi prozo in dramatiko najprej začnem na papir. Dramatiko po tem, ko ideja in zgodba v glavi dozorita, razporejam po lističih, delam shemo zgodbe, likov, prizorov in zlasti akcije, ki poganja dogajanje. Naredim zgradbo, ki spominja na zidanje hiše. Ogrodje mora biti trdno, prepričljivo in meni popolnoma jasno. Pri dramatiki je zelo pomembno, da zadeva stoji, da ima svoj lok, prizore, kjer se vedno zgodi nekaj novega, da napetost raste. Zelo pomembni so zasuki, presenečenja in ovire, ki jih lik doživlja. Pustiti pa si moram prostor za spontanosti, ki jih potem naknadno krajšam, preoblikujem. Nekaterih dram imam tudi po deset, celo dvajset različic. Morda je to tudi posledica, da večkrat zaradi drugih obveznosti pisanje prekinem in potem vidim stvar spet drugače. Dobro je, če pišem v zagonu koncentracije, strasti. Tam je največ življenja, ki je za vsako delo tako dragoceno.
Se vam kdaj zgodi, da načrtno sedete, da boste pisali in ste v tem uspešni?
Ja, lahko pišem tudi načrtno. Ideja sama po sebi je samo seme. Zelo drobno seme. Da bi vzklilo, pa je potrebno delo. Zlasti načrtno, disciplinirano delo. Če je seme pravo, preraste v valovanje misli in te valove je treba res hitro uloviti in jadrati z navdihom. Če takrat izpustiš krmilo, se morda ta energija ne bo nikoli več vrnila in nedokončano delo lahko zavržeš, ker čez leta ne steče več naprej. V času se človek spreminja in energija ni več ista, zato je tako zelo pomembno, da si pri pisanju zbran v tistem trenutku, da ujameš navdih in ga ne izpustiš. To ni lahko, ker sem nagnjena k lenarjenju. Ko se pojavita lenoba ali zastoj, je dobro samo pisati, pisati. To je tudi ena od vaj, ki sem se je naučila na delavnicah dramskega pisanja, ki jih je vodil Dušan Jovanović. Ko se ti vse ustavi, pač pišeš v računalnik: pišem, pišem, pišem in potem steče ali pa tudi ne. Vsekakor pa te boli roka, rama in še kaj. Po tem si navadno rečem: ali ni škoda moje roke? Kriva pa je bila moja glava, ker se ni osredotočila.
Koncentracija je – enako kot pri igri – ključnega pomena.
Čeprav imamo vse vmesne prostore, kjer se dogaja gledališče v času, ko se ne more dogajati v svojem domačem, matičnem okolju, je najbrž s tem nastal prostor za drugačno ustvarjalnost?
Zagotovo. Človek je prilagodljiv in ustvarjalnost vedno najde pot. Če imaš kaj povedati, najdeš način. Voda vedno nekje pronika, kajne? Jo lahko kaj ustavi? Težko. Zlasti, če ni samo samotna kapljica, ampak so potoki in reke združeni. Za gledališče to še zlasti velja.
V tem času sem večkrat vzela v roke almanah, ki ga je izdala SNG Drama Ljubljana z naslovom 1867/ 2017. Knjiga je izšla pod uredniško roko Mojce Kranjc ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega dramatičnega društva, ki je predhodnik današnje Drame. Zgodovinski pogled, ki je v tej publikaciji nazorno prikazan skozi fotografije, opise, odmeve predstav in njihovih ustvarjalcev ter širšega družbenega dogajanja v vsem tem času, mi je dal potrditev, da gledališče in vsa umetnost ne umre in zamre. Skozi tak zgodovinski pregled je jasno, da se temelji gradijo počasi in vztrajno ter da slovensko gledališče ni umrlo celo med drugo svetovno vojno. Naše partizansko gledališče je unikum na svetu. Zakaj bi bilo ob današnji epidemiji drugače? Prebrodili bomo ta čas in celo zelo vredna umetniška dela bodo nastala tudi v tem času!
Še zlasti pri mlajši generaciji opažam, da so v tem času našli nove načine izraza, tudi drugačna področja ustvarjanja. Njim je rokovanje s spletom zelo domače in uporaba različnih medijev tudi.
Če se vrnem k poeziji, naj omenim, da je denimo moj študent v tem času pisal poezijo in spet sem preko mladih spoznala, da poezija v svoji iskrenosti in zgoščenosti daje ogromno in deluje zdravilno na pišočega in na bralca.
Ljudje večinoma tožijo, da danes nimajo toliko časa, da bi brali daljše reči, poezija je v tem primeru kot infuzija sveže sile.
Sama se spontano odzivam na dogodke, ki se me dotaknejo. Ob dnevu Zemlje sem, denimo, napisala pesem in jo objavila na Facebooku. Takrat sem začudeno opazila, da je ljudi pritegnila. Dalo mi je zagon in spoznala sem, da v času korone ljudje poezijo lepo sprejemajo. Morda pa pesmi res potrebujemo, sem si mislila. To je bil res lep občutek, da sem nekomu preko pesmi dala nekaj svojega, kar mu je prineslo upanje, nov uvid, energijo.
V običajnem času moje pesmi najbrž ne bi prišle do bralcev, saj vsi zelo hitimo. To novo spoznanje, da je prvi val korone prinesel tudi nekaj lepega, mi je dalo upanje in navdih. Mogoče bi se dalo živeti drugače, sem si rekla.
Ob dnevu bolniških sester sem napisala pesem o zdravilnih rokah, ki sem jo posvetila vsem zdravstvenim delavkam, najbolj pa prijateljici, ki dela v zdravstvu. Ob predstavitvi zbirke v Švicariji z Manco Košir se je s pesmijo o rokah poistovetil tudi psihoterapevt Tomaž Flajs. Povedal je, da je sicer pesem o ženskih rokah, a da on, moški in psihoterapevt, ravno tako na svoj način neguje, boža in zdravi. Njegova misel, da pesem presega spolno identiteto, mi je zelo všeč. Res je, niso samo ženske negovalke, ljudje negujemo drug drugega.
Naj se vrnem k gledališču: kar se tiče trenutne situacije, menim, da je nastal prostor za nove ideje. V gledališču se je začela preobrazba, nastaja hibrid med gledališčem in filmom. Na tak način lahko nastanejo dobre stvaritve. Jasno je, da to ni polnovredno, saj je gledališče v svojem bistvu živ stik med igralcem in gledalcem. Lahko pa nastane nova umetniška zvrst, če se tega lotevamo visoko profesionalno in ambiciozno ter z umetniškimi stremljenji, da bi ustvarili umetniško delo, ki upošteva zakonitosti medija. Vidim, da gledališča objavljajo tudi kratke videe, v katerih recitirajo poezijo, krajše monologe ipd. Tudi to je nov umetniški izraz. Vsi iščemo nove načine izpovedi, izrazov, življenje naj gre naprej! Karkoli pride do človeka in se ga dotakne, ima svojo vrednost.
Imate morda najljubšega pesnika ali pesnico, ki vas navdihuje, kakšno poezijo, h kateri se vračate?
To pa se spreminja, čeprav imam sidrišča: Louise Glück, Mary Oliver, Emily Dickinson, Boris Pasternak, Marina Cvetajeva, Mahmud Darviš, Srečko Kosovel, Edvard Kocbek, Gregor Strniša, Svetlana Makarovič pa Mila Kačič, tudi zaradi Ivanke Mežan, ki tako lepo skrbi za njena dela. Rada imam pesmi Maje Haderlap. Z velikim veseljem sem poslušala spletni recital pesnice Anje Golob in glasbenika Draga Ivanuše, uživam v vseh literarnih oddajah radia, čisto me je prevzel Afanasij Fet. Naročena sem na revije Sodobnost in Literatura in uživam ob novih pesmih Kaje Teržan, Cvetke Bevc, Vinka Möderndorferja, Mikavža Komelja in mnogih naših talentih.