Jeanine Cummins: American Dirt
Macmillan, 2020
Nora ocena: 5/5
Končna sodba: Ta knjiga. TA KNJIGA! Samo to bom rekla.
Zgodba: Lydia Quixano Pérez živi v mehiškem Acapulcu, kjer vodi knjigarno. Nadsrečno je poročena z novinarjem Sebastiánom, s katerim imata sina Luco. In čeprav se v Acapulcu zaradi kartelov začenjajo dogajati grozne reči, je njeno življenje precej običajno. Dokler nekega dne v njeno knjigarno ne vstopi moški, ki spremeni njeno življenje. Ne traja dolgo, da se Lydia skupaj z osemletnim sinom kot edina preživela v svoji družini, ki jo pobijejo sicarii kartela, požene iz Acapulca proti severu, na varno, stran od obglavitev in pobojev, v iskanju ameriških sanj in miru. Z dečkom se kmalu znajdeta daleč stran od svojega udobnega življenja srednjega razreda, saj postaneta migranta, ki se na vrhu vlaka La Bestia (zver) peljeta proti meji z ZDA, kamor roka tistih, ki jima želijo bolečine, ne seže. Še zdaleč pa nista edina in še zdaleč nista varna.
Pro: Neskončne kontroverznosti ameriške politične korektnosti in obsojanja me ne zanimajo. Ta knjiga svoje delo vrhunsko opravi.
Contra: Nimam. Že vem, da je ena mojih naj med prebranimi v 2021.
Začela bom z vso kontroverznostjo, ki jo pripisujejo tej knjigi preprosto zato, ker se ji ni bilo mogoče izogniti. Oprah’s Book Club. Mega. Oprah ima zame svoje »hit and miss« in do njenih priporočil sem pogosto skeptična. Ko sem prebrala kakšni dve obtožujoči mnenji, da si je avtorica to vse izmislila, sem bila sprva tudi jaz malce presenečena. Ali je to biografski roman? Je to kot James Frey, ki je svoj fiktivni biografski roman prodajal kot spomine in nategnil celo veliko Oprah? Nisem ravno štekala, a se nisem poglabljala v to. O knjigi so se kresala mnenja vsevprek. Kako ona nima latinskoameriških korenin, kako ne ve, o čem govori, kako je raba španskih besed napačna, kako je infantilna, ker Mehičani nikoli ne bi tako govorili, kako je toliko boljših zgodb, ki povedo resnico VELIKO bolje. Pri Američanih me moti veliko stvari, med drugim tudi ta njihov krik #appropriation in občutek večvrednosti, ki ga uporabljajo za vsako kritiko. Nenadoma je narobe, če si kavbojec za pusta oziroma pišeš o izkušnji modernih Južnoameričanov, ko je tvoja babica od tod. Ker ti ne veš in ne znaš in nisi to. In pika. In za vse so užaljeni. In vse ima svoje okvire in pravila. Naj se slikajo. Samo to bom rekla.
“There’s a blessing in the moments after terror and before confirmation.”
Moje mnenje glede teh reči vedno ostaja enako. Če je pomembna zgodba dosegla enega človeka, katerega sicer ne bi, je njen namen dosežen. Če zaradi te knjige, ki »ni tako dobra kot knjige drugih, dejansko mehiških avtorjev« nekdo bolje razume, kaj se godi z migranti na meji ZDA (in pri nas) in kako pošiljajo nazaj v Mehiko ‘dreamers’, je namen knjige dosežen. PIKA. Me sploh ne zanima nič drugega. Da, seveda, spodbujam, da ljudje preberejo še več avtorjev, da poiščejo prave mehiške avtorje, podprejo tiste, ki so slabo plačani in živijo v svoji deželi. Vsekakor. Ni pa treba zaradi tega metati vsega drugega stran. Ampak zdaj nakladam. Hej, Ajda, me vzameš v svoj team? 😉
Knjiga je ena mojih najljubših letošnjega leta. To že napovedujem. Seveda je zavita v fikcijo, v leposlovno zgodbo, bere se kot kriminalka, a govori o dejanskih potovanjih, ki jih vsi mehiški begunci opravljajo vsakodnevno. O dejanskih zagatah, nevarnostih, ki nanje prežijo. Tudi o dejanskih razlogih za odhod. Zdi se mi pomembno, da o tem beremo v časih, ko je migrantska in begunska kriza po vsem svetu le vedno večja in ko bi vsem prišla prav lekcija sočutja.
“Trauma waits for stillness. Lydia feels like a cracked egg, and she doesn’t know if she’s the shell or the yolk or the white. She is scrambled.”
Avtorice ne poznam, to je prva njena knjiga, ki sem jo prebrala, a v spremni besedi, ki jo je napisala sama, razloži marsikaj o svojem življenju in tudi zato sem mnenja, da ima vso pravico pisati o tem. Dečka in njegovo mamo, ki bežita pred mehiškim kartelom, ki je pobil vso njuno družino, predstavi na nežen način. Presunilo me je, kako mora biti, ko bežiš pred nečim in se ves čas, tudi v spanju in ponoči zbujaš in oziraš čez ramo, ne veš, kje te lahko kdo zgrabi in komu sploh lahko zaupaš. Na svoji poti srečata ljudi, ki jima želijo (in tudi storijo) veliko hudega, po drugi plati pa naletita tudi na ljudi, ki poskrbijo za njiju, jima pomagajo, ju skrijejo in celo varujejo. Nista pa edina, ki bežita, in njuna zgodba se kaj hitro preplete z zgodbami drugih beguncev, drugih pogumnežev, ki bodo skušali zajahati tisto Zver, da se odpeljejo na el norte. In na tej poti je Lydia neustrašna, čeprav jo je na smrt strah. Neomajna je in počne stvari, za katere si nikoli ni predstavljala, da je to mogoče. Ob njej pa ves čas potuje majhen deček, ki hkrati deluje tudi kot njena vest. Vsakokrat, ko bi namreč Lydia lahko naredila nekaj, kar bi bilo za njiju bolje, jo Luca opomni in spodbudi, da naredi tisto, kar je težje, kar jima bo bolj škodilo kot koristilo, a bo zagotovilo, da bosta na koncu, kjerkoli že bosta, pristala s čisto vestjo.
Pisateljica v nekaterih trenutkih, ki so najtežji in ob katerih sem najbolj zadrževala dih, uporablja zanimivo pisateljsko orodje. (Naj tudi opomnim, da se ne zgodi zelo pogosto, torej ni pretirano uporabljen slog!) Takrat namreč piše hitro, neustavljivo, kot plaz, brez razdeljenosti v stavke, vse skupaj je en sam dolg stavek, da čutiš stisko in četudi točno veš, kaj pride na koncu stavka, zadržuješ dih in si želiš, želiš, želiš, da bi lahko bral hitreje.
“The worst will either happen or not happen, and there’s no worry that will make a difference in either direction. Don’t think.”
Zaljubila sem se v deklici iz Gozda oblakov, trpela sem z Lydio in njenimi strahovi. Brala sem knjigo, v kateri bi najraje tolikokrat glasno zakričala: »BEŽI!« in z njo jokala, se tresla in jo potem še tri tedne božala na mizi zraven sebe. Zelo dolgo sem jo čakala v knjižnici, ker je niso in niso vrnili, ampak zdaj vem, zakaj. Ker je tudi jaz nisem hotela spustiti od sebe. In vem, da jo bom – ko bo letos izšel prevod pri Mladinski knjigi – takoj prebrala še enkrat. In že komaj čakam.