Colleen Hoover: Verity
Hoover Ink, 2018
Nora ocena: 3,5/5
Končna sodba: Knjiga res vzbuja srh in te drži v napetosti. Zadnje poglavje obrne na glavo vse. Preseneti. Nekako.
Zgodba: Lowen Ashleigh je pisateljica, ki piše precej povprečne knjige. Prodajajo se, a niso nobene uspešnice. Ko je tik pred tem, da jo bodo prisilno izselili iz stanovanja, jo pokliče njen agent, ki ima zanjo neverjetno ponudbo. Verity Crawford je izjemna pisateljica velikih uspešnic, ki je zdaj zaradi posledic prometne nesreče nezmožna dokončati tri zadnje knjige v seriji, ki jo je začela in ima ogromno bralcev, ki komaj čakajo nova nadaljevanja. Lowen pristane, da bo pomagala dokončati serijo, in se preseli na posest, kjer z Verity živita njen sin Crew in mož Jeremy, ki je Lowen pravzaprav najel. Ta ne ve, da jo na posesti čaka veliko presenečenj, med drugim stanje, v kakršnem je v resnici velika pisateljica, čustva, ki se budijo v bližini Jeremyja in nenazadnje avtobiografija, ki jo med brskanjem po Verityjinih zapiskih Lowen najde v njeni pisarni. Razkriva namreč Verity kot je ne pozna nihče.
Pro: Knjiga se res bere hitro in je zelo berljiva. Napeta je, malce tudi srhljiva.
Contra: Ravno toliko reči me je v tej knjigi motilo, da mi ni bila zelo všeč. Še najmanj veliko (res veliko) seksa v knjigi, ki naj bi bila bolj triler kot romanca. Luknje so me motile. Slog. Nedokončane začete stvari.
Te knjige sem se zelo veselila, ker so jo priporočali praktično vsi. Spomnim se, da sem pred meseci nekje na spletu brala blog ene od ameriških knjigoljubk, ki je napisala nekaj v stilu: »Si predstavljaš svet, kjer ni zadnjega poglavja v Verity?« Totalen sucker sem za preobrate na koncu, pa naj gre za filme, knjige ali serije (če ne štejemo serije Lost/Skrivnostni otok). V resnici sem si to knjigo kar malce ‘šparala’ za hude čase, ko bom potrebovala nekaj, da mi razbije ali kakšno težko knjigo ali pa kakšno nedeljsko popoldne. Ko sem zdaj nazadnje vendarle potrebovala oboje, sem se z velikim veseljem pognala v to knjigo. Na neki način sem dobila ravno tisto, kar sem iskala. Po drugi strani pa …
Če iščeš knjigo, ki bo napeta in ti bo lepo popestrila vikend, je najbrž prava zate. Polovično je bila tudi meni zelo všeč. Kako, povem po opozorilu za spoilerje. 😉
Težko je o tej knjigi kakorkoli govoriti, da ne bi preveč izdala. Zato se bom najprej lotila pisateljičinega sloga.
“I stretch truths where I see fit. I’m a writer.”
To je prva knjiga, ki sem jo prebrala izpod njenega peresa in moram reči, da se vidi, da je njeno srce predano romancam, ljubezenskim zgodbam in vročim prizorom. Ker se jim pač ni mogla izogniti. Seks me v knjigah niti najmanj ne moti in včasih je lahko prav fajn, če ima neki smisel oziroma če ni sam sebi namen. Tu razen tega, da je Lowen izpadla malce otročja, Jeremy pa pač najboljši ljubimec vseh časov, nisem čutila nobene druge potrebe po tolikšni količini takšnih prizorov. Imela sem celo občutek, da je ritem pisateljico sam vodil, ker jih najbrž kar natrese po svojih drugih ljubezenskih zgodbah. Sicer se je potrudila, da je seksu vsaj v neki meri dala namen in smisel, ampak se mi je zdelo preveč prizorov za takšen namen. Mogoče sem pa pač prestara za new-adult.
“I think the idea of me is better than the reality of me.”
Druga stvar, ki me je zmotila, je bilo to, da je bila Verity v avtobiografiji precej bolje napisana kot je bila Lowen v ostalem besedilu. Morda me je motilo tudi to, da so bili vsi liki videti izjemno dvodimenzionalni. Jeremyju bi lahko dodala samo en pridevnik ali dva, Lowen kvečjemu enega, še Verity, ki je bila v resnici najbolj zanimiva, ni zmogla več. Motila me je oholost enega lika, popolnost drugega in dolgočasnost tretjega. Tisti, ki ste brali, jih boste prepoznali, za druge bom nadaljevala po oglasih (oziroma po obvestilu za spoilerje).
“No one is likable from the inside out.”
Dala sem ji 3,5, na Goodreads celo zaokrožila navzgor, ker sem dobila od nje to, kar sem iskala. Ampak. Ampak, ampak! Imela sem občutek, da jo je napisala 25-letna pisateljica, ker manjka globine in razdelanosti. OK, bom kar tu dala obvestilo, ker ne morem več kot mačka okrog vrele kaše. 🙂
PAZI, SPOILERJI!
STRAN OD TU!
GOVORILA BOM O PRESENEČENJIH V KNJIGI!
Torej, po vrsti jih sploh ne bom uspela vseh navesti. To, kar bo spodaj pisalo, je namenjeno predvsem tistim, ki so knjigo prebrali in bi bili za debato. Hit me up! 😉
Zakaj je bil Crew v trenutku, ko ga je spoznala, asshole? Sem že napol pričakovala, da bo mulc psihopat, potem ni bilo pa iz tega nič. Čisto nič. Otrok je prav kul. Na koncu knjige ona veselo napiše, da je super, da zdaj lahko piše o otrocih, ki so assholes. Ampak ni. Ni pisala o takem otroku. Samo enkrat je napisala, da je Lowen mislila, da je. Super nitka, ki je ni uporabila.
Ali je bilo potrebno, da je imela Lowen odnos s svojim agentom, če ni bilo iz tega tudi nič? Ni ji dalo nobene nove razsežnosti. Glede na to, da je takšna siva miška brez kakršnekoli samozavesti, je čudno, da se je sploh podala v takšen odnos. Zakaj, mi prav tako ni jasno.
Če je res tako povprečna pisateljica, mi ni jasno, zakaj se je Jeremy zaljubil vanjo oziroma v njeno pisanje. Niti ni tega utemeljil. Niti ne vemo nič oprijemljivega o Verityjinih knjigah. Pisala je zle like. Super. Kaj, kako, zakaj toliko bralcev? Rada imam knjige o knjigah in pisateljih, ampak ta ni temu dala nobene vrednosti. Razen … no, konca.
Ko Lowen ponori nad Verity, ji ne verjamem, ker je večino časa potuhnjena in pridna, potem pa kao ponori, pa ni prepričljiva. In se skesa. Tolikokrat se skesa.
Naj ima stališča. Ali ji je ok, da se daje dol s poročenim moškim, ali pa ne. Naj ne reče »saj če bo on naredil prvi korak, potem je ok«.
Konec pa … Ko sem prišla do konca, sem po kindlu listala dalje, če je še eno poglavje. Mogoče sem edina, ampak … Saj preseneti, ne bom rekla, da ne. Ampak je toliko več vprašanj kot odgovorov. Kar je po svoje super. Ampak. (! 🙂 ) Siva miška se ne sekira glede tega, da bi jo grabila vest, kaj sta storila. Ne razmišlja o tem, da če je on to vedel, je najbrž on psihopat, ona pa nosi njegovega otroka. Ne skrbi je, v kakšni situaciji se je znašla. Ona bi samo rada obdržala svoj dober seks. Žal je bil tak moj občutek.
Všeč mi je bila misel, da je Verity psiho (ali pa žrtev) in da je veliko tega na voljo za interpretacijo. Ampak imam pri tem raje Gillian Flynn, ki je fantastična pri pisanju temačnih žensk.
Knjigo sem prebrala za malce razbijanja poletja, pa vidim, da gre lepo v bingo in ljubezenske zgodbe.
Poletni bingo 2020: ljubezenska zgodba