Pozabite vse grozljivke, vse Kinge, vse slasher filme, vse psihopatske otroke v zgodbah. To je nekaj najbolj groznega, kar boste v življenju prebrali.
Zakaj tako radi beremo distopije? Ker prikazujejo svet, kakršen bi lahko bil? Ker pogosto delujejo kot svarilo? Ker nam je fino videti, da nam je v resnici fino?
Na svetu ni več živali. Ker jih je napadel skrivnostni virus, so prestrašeni ljudje pobili vse, kar bi jih lahko okužilo. Rešilo se je le nekaj ptic, ki pa so strah in trepet, da vsi hodijo naokrog z dežniki.
Marcos dela v lokalni predelovalnici mesa, kjer koljejo ljudi. A jim nihče ne reče več ljudje. Ko je namreč zmanjkalo živali, sta ostali le dve možnosti: postati vegan ali pa jesti meso, ki je še varno.
Po izgubi sina ga je zapustila žena, njegovega očeta grabijo kremplji demence in Marcos se trudi, da ne bi preveč razmišljal o tem, s čim služi denar za očetovo oskrbo in svoje preživetje. Drži se številk, postopkov, podatkov.
“That’s why I smoke and drink, so I taste bitter and no one gets any pleasure out of my death.”
Ljudi, ki jih gojijo zavoljo mesa, imenujejo ‘glave’. Temu mesu rečejo ‘posebno meso’. Nihče nikoli in nikdar ne uporabi besede kanibalizem. Ne, ne. Nak. Boleče se izogibajo temu, da bi bobu rekli bob. Zaradi grozot, ki so postale vsakdan, se je spremenil tudi jezik. Karkoli, da bi le lahko upravičili vse, kar počnejo. S primerki, ki jih gojijo samo zato, da jih bodo nekega dne pojedli, ravnajo kot z živalmi. Seveda.
Nekega dne Marcos v dar dobi živo samico najvišje kakovosti. Čeprav je noče, saj ima veliko težav s tem, kar že tako počne v službi, jo je primoran obdržati. (Avtorica je genialno razdelala vse predpise, postopke in nadzor, povezan s tem novim načinom življenja, vključno z ‘zagatami’ takšne ureditve za ‘običajne’ ljudi, ki so prav tako lahko hrana, in reveže, ki si ‘posebnega mesa’ ne morejo privoščiti.) In čeprav se zaveda, da je kakršne koli vrste stik z ‘glavo’ kaznovan s smrtjo, se v tej osamljenosti začne do nje vedno bolj obnašati kot do človeškega bitja. In počasi se spominja, kaj vse je izgubil in kaj se še da rešiti.
Kaj hudiča sem prebrala?
Že zelo, zelo dolgo se me knjiga ni dotaknila na takšen način kot ta. Vsa hinavščina človeškega načina življenja pride v ospredje s koraki, ki jih delamo zavoljo lastnega zadovoljstva. Ni za občutljive želodce, ker nekatere stvari zelo nazorno prikaže.
Na točki, na kateri gredo upajoči iskalci zaposlitve skozi predelovalnico, kjer jim pokažejo, kako stvari delujejo, sem se morala nekajkrat ustaviti in predihati, ker je groza res obup vzbujajoča. Pa imam kar močan želodec. Ne vem, kaj je huje. Obdobje, poimenovano, Prehod, v katerem se ljudje lepo navadijo na uživanje človeškega mesa, uvedejo predpise in pravila, ali to, kako hitro se na to navadijo. Saj pravim: vse zavoljo lastnega zadovoljstva.
In čeprav je na trenutke res težko prebavljiva, knjigo težko odložiš. Vsak žarek upanja, da celo ljudje na takšni grozljivi, hudičevi pokrajini ostajajo človeški, te vleče naprej. Ker si želimo videti lepši konec, boljši svet, ne takšnega, v katerem tovrstne grozote ostajajo in celo uspevajo.
V knjigi je tudi nekaj humorja. Veliko sarkazma. Ironije. Ljudje se še vedno zgražajo nad sužnjelastništvom, medtem ko jedo človeško meso. Še zdaj pa se čudim vsemu, kar je argentinska avtorica ustvarila v tem alternativnem svetu. Detajli, ki jih je vpletla, povezave z našim današnjim prehranjevanjem, obnašanjem in vrednotami, ki jih najdemo v zgodbi te prisilijo, da se zamisliš nad marsičem.
In konec? Med branjem sem razmišljala, da ni konca, ki bi bil lahko boljši od celotne knjige. Da kakršenkoli bo, ne bo mogel doprinesti celotni izkušnji. Da pravi konec za to zgodbo ne obstaja.
No, takole bom rekla: klanjam se Agustini Bazterrici, ker je napisala popoln zaključek nečemu, česar do konca življenja ne bom pozabila. In za kar bom do zadnjega diha upala, da se nikoli ne uresniči.