Victoria Hislop: The Island
Headline Review, 2005
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Zgodba o pozabljeni preteklosti, ki jo priporočam vsem za splošno razgledanost.
To ni prva knjiga, ki govori o segregaciji bolnih. Niti ni prva knjiga, ki govori o segregaciji gobavcev. Pred leti sem prebrala knjigo Moloka’i Alana Brennerta, ki pripoveduje o izgnanih gobavcih, ki so jih s havajskih otokov selili na otok Moloka’i. Ko so namreč priseljenci začeli v 19. stoletju prihajati na Havaje, so s seboj prinašali bolezni, ki jih otočani niso poznali. Ker so imeli šibek imunski sistem, je gobavost postala velika težava. Ker so se bolezni bali kot hudič križa, so gobavce preselili na ta otok, da tam živijo in ne okužijo drugih. O podobnih vzporednicah trenutne situacije ne bom govorila.
Zgodba pripoveduje o podobnem otoku Spinalonga, ki je le streljaj od obale Krete nudil zatočišče številnim gobavcem, ki so jih iz vse Grčije selili na kraj, kjer nikomur niso mogli predati svoje bolezni. Knjigo mi je podarila prijateljica pred (kar nekaj) leti in obljubila sem, da jo preberem, ko bom enkrat na Kreti. In tako sem jo letos končno vzela s seboj. Ko nama je eden od prebivalcev vasice, kjer sva počitnikovala, za ogled predlagal mestece Plaka namesto večjega Elounda, sem hitro ugotovila, da je prav tam zraven tudi Spinalonga. Plaka je pravzaprav vasica, v kateri sva preživela ves dan ter hkrati obiskala še otoček. Morska voda v tej vasici je bila nedvomno med najbolj osvežujočimi, kar sva jih našla za dopustniško tunkanje, bilo je prav zanimivo, kako drugačna je bila.
Ob obisku otoka vkorakaš v normalno življenje teh ubogih bolnih ljudi, ki so jih mnogi preprosto odpisali. Hiše, trgovinice, balkoni, uličice. Otok je majhen, na trenutke celo klavstrofobičen, če si nanj obsojen na vse veke vekov. Knjiga pripoveduje zgodbo teh bolnikov kot zgodbo običajnih ljudi: prepirajo se, zaljubljajo, verjamejo drug drugemu, si lažejo, nekateri so žleht, drugi dobri kot kruh. Na otoku se pač dogaja življenje. Zgodba pripoveduje o tistih, ki so imeli težjo obliko bolezni, pa tudi tistih, ki so imeli komajda kakšno znamenje. Ko na koncu najdejo zdravilo in kolonijo razpustijo, se preživeli vrnejo v svoje domove ter skušajo normalno živeti. Čeprav je polovica knjige namenjena življenju na otoku, pa je enako pretresljivo tisto, kar se godi pozneje.
Knjiga namreč govori o družinski zgodbi, ne le zgodbi gobavcev. Začne se s 25-letno Alexis, ki začne odkrivati zgodbo o svoji mami Sofii in njenem življenju. Sofia o preteklosti nikoli ni govorila, a ko se Alexis odpravi na Kreto, da bi poiskala svoje korenine, ji mama poda pismo in pove, kje naj najde njeno staro prijateljico Fotini, da ji ta pove vso zgodbo njene preteklosti. Družinska zgodba o ljubezni, izdaji in neskončni bolečini odmeva skozi generacije in s seboj nosi tudi breme gobavosti. Bolj kot zgodbe o gobavosti so me pretresle drugi družinski zapleti, situacije, zamere, zdrahe in vse, kar se pač v družinah pogosto dogaja. Mogoče tudi zato, ker to ni bila moja prva izkušnja s pripovedjo o gobavosti. O tem ne morem presojati.
Knjigo res, res priporočam vsem, ki imajo radi družinske zgodbe, zasnovane na resničnih dogodkih, ki širijo obzorja.
Na instagramu še več fotografij z mojega obiska otočka.