Uzodinma Iweala: Zveri brez domovine
Sanje, 2016
V izvirniku: Beast of no nation (Harper Perennial, 2005)
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Pretresljiva zgodba o resničnem življenju.
Zgodba: Agu je deček, ki niti tega ne ve, kaj je to ime. Ko ga zajamejo gverilski borci, brezskrbni otroški vsakdan, ki ga sestavljajo družina, prijatelji, šola in cerkev, brutalno izrinejo iz spomina nepredstavljivo nasilje, strah, lakota in postopno izgubljanje identitete. O grozodejstvih vojne, ki jim je priča in ki so vsepovsod okrog njega, pripoveduje z drobcenim, boleče iskrenim glaskom, ki pripoveduje v prvi osebi in s strukturo jezika, ki je podobna jeziku twi, ustvari povsem lastno različico (nigerijske) angleščine, ki s tem nenavadnim izražanjem le še okrepi izkustvo.
Pro: Knjiga ima res posebno strukturo, jezikovno zelo podobno Nekaj vijoličastega. Da nekatere reči res razumeš, se moraš res potruditi in s tem je tisto, kar sporoča, če še močnejše.
Contra: Zelo boleče. Ampak to v resnici ni contra.
Knjiga nigerijsko-ameriškega avtorja Uzodinme Iweale je njegov prvenec, ki ga je spisal za diplomsko delo ob koncu študija kreativnega pisanja na Harvardu. Nepresenetljivo je knjiga prejela celo vrsto nagrad in bila predelana tudi v filmsko različico, ki je na voljo na Netflixu.
O filmu sem brala same pohvale, zato sem se te knjižice lotila za kvadratek ‘serija ali film’ v letošnjem poletnem bingu. Prav načrtno. Nerada berem knjige po tem, ko gledam serijo ali film (ker vemo, kaj je boljše), pa še tanka knjižica je bila. Ko sem jo v Hiši sanjajočih knjig videla na voljo za en sam evro, sem jo pograbila z velikimi očmi. Seveda sem pričakovala, da me bo pretresla. Nisem pa si mislila, da bom za dobrih 110 strani potrebovala tolikokrat zajeti sapo, da bom prišla do konca.
“Odprem oči in vidim, da sem še zmeraj v vojni, in mislim, da če ne pride vojna, bi bil zdaj že mož.”
Ko se začne vojna, Agu sliši očeta, ki mu reče, naj beži, samo beži, on pa priteče v naročje gverilcem, ki se odločijo iz njega narediti le še enega otroškega vojaka, ki bo le ubogal in se boril. Krvavo vojno doživljamo skozi oči dečka, ki pogosto ne ve, o čem pripoveduje. Za marsikaj ne ve, kaj se mu dogaja. Ima le svoje otroško vedenje in nevednost, ki mu pri tem pomagata zapolniti luknje. In prav to je tisto, kar najbolj ubije. Vmes se spominja svoje družine, vaških običajev, maminega glasu, očetovega smeha, praznovanj, plesa in veselja. S tem se tolaži in si lepša krute večere.
“In spomnim se, katere vse reči delam, preden sem vojak, in mi je bolj dobro. Če delam vse te dobre reči, zdaj pa samo delam, kar se pričakuje od vojaka, kako sem potem lahko hudoben?”
Ne bom povedala, kaj vse se mu zgodi in kje Agu konča. A tista blatnost, džungelskost in neukrotljivost afriške divjine, skozi katero se prebija z ogromno puško na rami, ki jo komaj nese, je še najbolj čista stvar v vsej knjigi. Kaj vse mora zagrešiti, kaj pretrpeti in kaj videti. Bolelo me je ob misli, da v trenutku, ko se jaz komaj prebijam čez te vrstice, nekje neki deček to živi. Več njih. Prav zdaj. Tudi v tem trenutku. Tudi zato sem potrebovala veliko časa, da sem se spravila k filmu. Ker sem že vnaprej vedela, da bo bolelo.
A knjiga boli veliko bolj.
Poletni bingo: je tudi serija ali film