Karina Sainz Borgo: Hči Španke
Založba Vida, 2020
Izvirnik: La hija de la española (Lumen, 2019)
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Pomembna zgodba, ki osvetljuje kotiček sveta, na katerega pozabljamo, a bije vsakodnevno bitko že vrsto let.
Zgodba: Caracaška učiteljica Adelaida Falcon umre po hudi bolezni. Njena 38-letna hčerka Adelaida ostane sama v mestu, prežetem z nasiljem, ki uravna dnevni ritem življenja. Kmalu po pogrebu ugotovi, da je njeno stanovanje prevzela skupina nepoznanih žensk po navodilih Maršalke. Čeprav trka na sosedina vrata, da bi dobila nekaj odgovorov, vrata ostanejo nema …
Pro: Knjiga te vzame v roke, meče v zrak, pretresa, stresa, zbada in nazadnje pusti ležati na tleh. Utrujenega, čustveno izžetega, a bogatejšega.
Contra: Prav ta temačnost zgodbe je tista, zaradi katere zgodbe ne moreš brati hitro. Tako je vsaj veljalo zame. Pa ne vem, če je to zelo contra.
V angleščini je knjiga objavljena pod naslovom It Would Be Night in Caracas. Vesela sem, da se pri Založbi Vida niso odločili prevzeti tega naslova. Zakaj, bo jasno vsem, ki bodo prebrali knjigo.
Poznam dve osebi iz Venezuele. Oba prihajata iz Caracasa.
Ona je umetniška duša, polna življenja, ki je iz Venezuele odšla v času, ko je bil Caracas eno najbolj cvetočih mest Južne Amerike. Iz rodne dežele jo je odpeljala ljubezen, pristala je v Londonu in od tod pogosto obiskovala družino, pošiljala fotografije božanske pokrajine, obale, mest, veselja, sreče. Zdaj je drugače.
On je prijeten, lepo vzgojen fant, ki je iz Caracasa prišel v teh najtežjih časih, ko je bilo državo strahotno težko zapustiti. V Španijo je odšel študirat, se zatekel v okolje, v katerem je lahko pridobival izobrazbo in si iskal službo. Domov pokliče redko. Ves čas ga razjeda slaba vest, da je on tu in oni tam.
Zgodbe, ki sta mi jih pripovedovala o svoji družini in situaciji v Venezueli ter vsakodnevnih dogodkih, niso bile dolge. Večinoma o situaciji doma nista govorila veliko. »Mama je včeraj stala v vrsti za kruh. Zmanjkalo ga je dolgo, preden je sploh prišla na vrsto.« Skomig. »Tako je.« Nasmešek. »Si ti v redu?« Navadila sem se na hitro menjavo teme in na kratke stavke o grozotah. V rano pač ne drezaš.
Karina Sainz Borgo prime to rano, jo na široko raztegne in se potopi vanjo. S seboj vleče bralca, ki ga ves čas te poti drži trdno za roko, da gre z njo skozi kar nekaj krogov pekla. Pred nami se razgrne Caracas, v katerem vladajo revščina, tolpe, smrt, bolezni, ogenj in dim, pomanjkanje denarja, varnosti in svobode. Že takoj na začetku je kristalno jasno, da zgodba ne bo preprosta, niti malo lahkotna in v njej ne bo prostora za smeh. Ne le zato, ker je Adelaidi umrla mama in je ostala povsem sama na tem svetu, pač pa zato, ker je v Caracasu pač temno. Tudi sredi dneva. Tam ni prostora za brezskrbne sončne žarke, le za zadušljivo vročino. Rop se ti lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli, tudi na pogrebu, celo stanovanje ti lahko zasedejo, pa ne moreš ničesar. In ravno to se zgodi Adelaidi, ki se trudi preboleti izgubo mame, najti pot ven iz pekla in se sprijazniti s tem, da mesta in države, v katerih je odraščala, ni več.
Pri knjigi sem imela pogosto občutek, da imam bodisi kepo v želodcu bodisi hude težave z dihanjem. A knjigo močno priporočam. Zakaj? Ker je pomembno, da vemo, kaj se dogaja v svetu, tudi daleč stran od nas, kjer se nas to »ne tiče«. Konec koncev je planet zelo majhen, tudi mi lahko postanemo žrtve takšne usode in prav vsem nam bi prav prišla lekcija iz sočutja.