Pred leti mi je prijateljica v kupu knjig, ki se jih je želela znebiti ob selitvi, poturila še tole. »Preberi, super je!« mi je rekla. Hm. Knjiga o kraljici Elizabeti II. s knjigami namesto krone? Nisem vedela, kaj naj si mislim.
Knjiga govori o tem, kaj se zgodi, ko je pred Buckinghamsko palačo parkiran bibliobus oziroma potujoča knjižnica, ki razburi njena corgija. Kraljica se povsem naključno navduši nad branjem, za katerega prej kar ni in ni našla časa, zdaj pa razmišlja samo o tem, kako se bo v nekem kotičku palače skrila pred vsemi tistimi, ki jo iščejo, ker SPET potrebujejo, da sprejme neke (ne)pomembne odločitve, in brala. Mogoče, če zagrne zaveso? Ali pa če se dela, da je naglušna?
»Ali si je mogoče izposoditi knjigo? Tudi če nimaš izkaznice?«
Vsi, ki radi beremo, razumemo njeno dilemo. Njeno veličanstvo namreč kar naenkrat komaj čaka, da bo spet prišla naokrog potujoča knjižnica. Svoje dolžnosti kar malce odriva vstran in med vsakim kratkim odmorom odpira zdaj to zdaj ono knjigo in se potaplja vanjo. Bere vedno več, vedno bolj zanimive knjige, ki spreminjajo njen pogled na svet in odnose z ljudmi. Povsem drugače gleda na priliznjence, prej jih prepoznava in se sprašuje o ustaljeni ureditvi sveta. S pomočjo novoodkrite strasti vznemirja osebje v palači in se zapleta v smešne težave.
»Vaša delodajalka povzroča mojemu delodajalcu sive lase,« je rekel posebni svetovalec premiera. »Posoja mu knjige, da bi jih prebral. To je proti pravilom.«
Tanka knjiga zelo lepo pripoveduje o tem, kako hitro te lahko branje zasvoji in kako neizbežne so posledice novih obzorij za naša življenja, pa naj gre za mlade ljudi ali pa tiste, ki so zakorakali v jesen svojega življenja. Še bolj zabavno pa je seveda spremljanje osebe, ki jo pozna ves svet, v izmišljenih (ali pa morda ne?) zagatah med izposojanjem novega branja, bežanjem pred svojimi zaposlenimi in skrivanjem z nosom v knjigi.
Strašno simpatična knjiga, ki jo toplo priporočam.