Abigail Dean: Girl A
HarperCollins, 2021
V slovenščini: Dekle A (Učila international, 2021)
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Za vse tiste, ki ne iščete trilerja, ampak vas bolj zanima človeška psiha.
Kar nekaj recenzij te knjige, ki sem jih prebrala, se je začelo s ‘pritoževanjem’, da so v roke prijeli knjigo, od katere so pričakovali triler, napetosti, divjo pot zgodbe, pa so namesto tega dobili pripoved o tem, kako se otroci, ki so živeli v Hiši groze, kot odrasli spopadajo s posledicami, ki so jih na njih pustila leta zlorabe. Takšne recenzije me običajno malo razjezijo, saj knjiga ni kriva za naša pričakovanja.
Priznam pa, da je težko na hitro razložiti, kaj se v knjigi dogaja. Zgodbo pripoveduje Alexandra Gracie, v javnosti znana kot Dekle A, ki ji je uspelo pobegniti iz okov v hiši, kjer je bila skupaj s svojimi sorojenci podrejena nasilju svojih staršev. A Lex ne želi razmišljati o svoji družini, noče misliti na svoje brate in sestre, noče se spominjati, kako je vse rešila iz Hiše groze. Oče je v hiši že pred prihodom policije naredil samomor, mama pa je pristala v zaporu. Ko naposled tudi ona umre, zapusti hišo in vse, kar je v njej, svojim otrokom. Alexandra želi skupaj s sestro Evie, s katero sta si od otroštva najbliže, hišo spremeniti v nekaj dobrega. Rada bi na mestu hiše zasnovala center za lokalno skupnost, kjer bi mladi ljudje lahko svoj čas preživljali kakovostno in varno, a za to potrebuje soglasje vseh bratov in sester, kar jo popelje od enega do drugega, na poti pa nam razloži zgodbo, ki se je odvijala za vrati njihove hiše. Ko se je namreč prah polegel, ko so se telesne rane zacelile in so psihologi naredili vse, kar so sploh lahko, so otroke oddali v posvojitev, a vsakega v drugo družino in na drugi konec Anglije.
“To them, the past was a sickness which my siblings still carried; you could catch it from a conversation.”
Knjiga je prvenec Abigail Dean, ki je navdih zanjo našla v zgodbah več družin, nazadnje družine Turpin, v kateri so starši 12 od svojih 13 otrok trpinčili in zlorabljali. Čeprav zgodba pripoveduje o trpinčenju otrok in njihovih bolečinah, se veliko bolj ukvarja s tem, kdo si je opomogel, kako se soočajo s posledicami, katere travme za vedno ostanejo in kakšne barve in oblike so tiste brazgotine, ki ostanejo po najglobljih ranah.
Nekdo mi je pred časom rekel, da takšnih knjig preprosto ne more več brati. Da je že tako preveč grozot na tem svetu. Seveda jih je. A o njih moramo govoriti, o njih je treba pisati, zgodbe teh ljudi morajo ugledati luč dneva. Da se bo morda v to vtaknila neka soseda, ki se sicer rada zrine v vsako ljubo stvar na ulici, samo v družinsko nasilje ne. Da bomo mi morda dovolj pogumni, da spregovorimo. Da ne bomo preprosto odkorakali, ko nam bo nekaj hudo ‘gledati’. Da bodo ti otroci imeli glas. Da ne bomo tega pometli pod preprogo, češ da ne moremo gledati/brati ali pa se nas preprosto ne tiče.