Ker je Ove podoben mojemu očetu. (Pa Otto tudi!)
Na nekaterih mestih sem se res hahljala. Prepričana sem, recimo, da se Titanik ne bi potopil, če bi imeli mojega očeta na krovu. On bi tisto luknjo zrihtal. In tudi on ne mara bebcev.
Da je svet poln bedakov in tepcev, vemo vsi. Ove jih samo malo težje prenaša. No, preprosto se mu ne da pretvarjati, da bi jih sploh lahko. Situacije, v katerih se znajde, so za nas komične, njemu pa resnično naporne, zoprne in preprosto nepotrebne. Zavijanje z očmi je njegov najboljši in najbolj zgovorni način komunikacije. Renčanje ali godrnjanje v odgovor na vprašanje ali izjavo pa sta na drugem mestu.
Mora nam biti jasno, da ni namrgoden kar tako v tri dni. Nabralo se mu je cel kup krivic, srčne bolečine in jeze, s katerimi se ni znal soočati in jih je pometel pod preprogo. Tam zdaj brbotajo kot lava v nekem vulkanu, katerega knof za izbruh znajo najti le bedaki.
Ampak kot se takšnim mrgodam v življenju rado zgodi, ga najdejo ljudje, ki se ne pustijo motiti z grdimi, namrščenimi pogledi, ki jih strelja v vse smeri. Njegovo teženje, da red mora biti in so pravila tu zato, da se upoštevajo, jih ne moti preveč. Vsaka soseska ima svojega posebneža, kajne? In tako si na pleče nakoplje prijatelje (bog mu pomagaj!), ki ves čas nevede uletavajo ravno takrat, ko dela tisto, za kar se je odločil, da je v njegovem življenju zdaj res čas.
Tako kot moj oče ima Ove tudi mačka, ki dela tisto, kar njemu paše. Tudi to Oveja meče iz tira, ker on pač mačka ne bo imel. (Tu se z mojim očetom razlikujeta. Njemu sosedova mularija prinese izgubljenega mucka, ker so ziher, da je njegov, ker ima pač on živali v soseski.)
V kinematografe je zdaj prišel še ameriški film, posnet po knjigi, Mož z imenom Otto. Avtor je zapisal, da se je odločil privoliti v snemanje zato, ker je ugotovil, da sta Tom Hanks (ki igra Otta) in Rita Wilson (producentka) Ovejevo zgodbo res dobro razumela. Nista mu le dala angleških imen, pač pa sta zgodbo prelila v drugo okolje, kjer se liki spremenijo do te mere, da funkcionirajo v njem, dogodki pa pregnetejo tako, da imajo z njimi vred smisel.
Film je drugačen od knjige, a ji je zvest. Kar dokazuje, da je Ovejeva zgodba lahko Ottova zgodba, lahko je tudi zgodba mojega očeta, tvojega dedka, njenega strica in na koncu koncev vseh nas. Starost je namreč nekaj, kar se nekaterim zdi morda še oddaljeno, a ni težko videti, v čem je največja žalost te zgodbe. Ne v vseh stvareh, ki so se mu zgodile, mu strle srce in za katere bom pustila, da vam jih pove zgodba sama, pač pa v tem, kaj se zgodi, ko se postaramo. Kako hitro lahko postanemo obrobni ljudje, ki so v napoto, medtem ko sedijo tam osamljeni in pozabljeni. Kako težko mora biti, ko si prepuščen le samemu sebi, svoji družbi in tiktakanju ure. Dnevi so dolgi, mladi so preveč zaposleni, da bi prišli na obisk (če bi jih sploh hoteli videti!), vso tehnologijo in novosti ter trende pa je vedno teže razumeti in ves svet ti postaja vedno bolj neznan.
Mlajšega Otta je zelo prepričljivo odigral sin Toma Hanksa, Truman, ki sem ga tokrat prvič videla igrati. Res me je navdušil, v resnici je celotna zasedba svoje delo opravila odlično. Mariana Treviño, ki igra Ottovo sosedo, je opravila izjemno delo in ustvarila izjemen lik, ki s svojo družino razpištoli življenje tečnobnega upokojenca. Ne vem, kako bi film funkcioniral v rokah nekoga drugega, saj je ta ekipa resnično vedela, kaj dela in zakaj tako. Čudovit film, ki ga priporočam vsem v družini. Konec koncev, kot je rekel neki 80-letni gospod po premieri: »Niti ene kletvice, prmejduš.«
Fredrik Backman je zamisel zanj dobil, ko je v časopisu prebral članek o moškem z imenu Ove, ki se mu je strgal film, ko je kupoval vstopnice za neko galerijo ali muzej umetnosti. V njem je prepoznal sebe, saj tudi njemu pogovor z ljudmi ne gre najbolje. Začel je pisati blog, v katerem je našteval vse stvari, ki gredo njemu na živce, in ugotovil, da morda pa zna pisati. No, Fredrik ni tik pred penzijo, letos bo imel 42 let. 🙂 In imel je prav, da je svoj prvi roman spisal z vsemi topovi čustvene mavrice.