Delia Owens: Where The Crawdads Sing
P. Putnam’s Sons, 2018
V slovenščini: Kjer pojejo raki (Učila International, 2019)
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Zgodba o močvirju, zapuščenem dekletu in ljubezni ter izdajstvu, ki se zgodita vmes.
Po tihem mestecu ob Barkleyjevem zalivu na obali Severne Karoline že leta krožijo govorice o skrivnostni močvirki Kyi Clark. Ko proti koncu leta 1969 najdejo truplo Chasa Andrewsa, meščani za njegovo smrt osumijo prav njo. Toda Kya ni takšna, kot govorijo. Občutljivo in inteligentno dekle je leta preživelo samo v močvirju, ki mu pravi dom. Njeni edini prijatelji so bili galebi, učiteljica pa narava. Potem pa je prišel čas, ko je zahrepenela po človeškem dotiku in po tem, da bi jo imel kdo rad. Ko dva mladeniča iz mesta pritegne njena divja lepota, se Kya odpre novemu življenju – dokler se ne zgodi nepredstavljivo.
O tej knjigi je bilo napisanega že toliko, da se ne bom dosti mudila okrog nje. Na mojem seznamu je bila dolgo, dolgo, celo tako dolgo, da mi je šlo vznemirjenje okrog te čudovite, fascinantne, poetične zgodbe o hrepenenju po dotiku in človeški bližini že malo (beri: orenk) na živce. Nisem in nisem se mogla spraviti k branju, pa se mi je zdelo, da jo skoraj moram, že z vidika kulturološkega fenomena avtorice, ki je pri 70 letih objavila prvenec. To, da je bila hkrati v mojem knjižnem klubu in v Ajdinem, je bila pač samo dodatna spobuda. Pri Ajdi smo kar dodobra predebatirale knjigo in pogovor si še vedno lahko ogledate na YouTubeu.
Najbolj sem uživala v opisu narave, kar ni presenetljivo, glede na to, da ji je avtorica posvetila vse življenje (po poklicu je zoologinja in je napisala kar nekaj knjig o živalih). Tudi jaz sem kar malo nabirala solze ob določenih prizorih, ob enem sem se dejansko cmerila. Čeprav je to avtoričina prva leposlovna knjiga, je uspela ustvariti zgodbo, v kateri ni pretirano dolgih opisovanj dveh bilk, ki plešeta v vetru, hkrati pa ji uspe tako dobro opisati močvirje, o katerem govori, da se ti naslika pred očmi in imaš občutek, da si tam. O dogajanju samem ne bom izgubljala besed, saj to bodisi že veste, bodisi lahko preberete kjerkoli. Tiste reči, ki mi niso bile všeč, težje zapakiram v recenzijo, ker so takoj kvarniki. Ampak mislim, da so me jezile toliko bolj ravno zato, ker sem si želela, da bi knjigi namenila pet zvezdic. No, tisti, ki ste jo prebrali, lahko o vseh teh debatah in pregovarjanjih slišite v Ajdinem klubu.
Videla sem tudi že izbrano igralsko zasedbo za film, ki ga bom najbrž preskočila. Predvsem zato, ker se mi zdi izbrana igralka za Kyo povsem napačna, po opisu sodeč je ona namreč povsem drugačna. Takšno je vsaj moje mnenje, vsekakor pa je to zgodba, ki jo priporočam vsakemu, ker je preprosto prelepa, da bi jo zamudili.