Maščevanje kot led v srcu

Viharni vrh je pogosto omenjan kot ena najlepših ljubezenskih zgodb, najbolj tragičnih pripovedi o nesojenih ljubimcih. Ampak zgodba je sama po sebi veliko mračnejša. Če ne bi bilo v njej vsega prepredajoče disharmonije sovraštva, bi bila pač le še ena romanca. Dobro, sicer res čudaška in sprevržena romanca, pa vendar. Del zgodbe, ki jo pravzaprav ne le poganja, pač pa tudi preganja in vodi sovraštvo, je prav tako močan kot tista divja, težko obrazložljiva ljubezen, ki vleče skupaj Catherine in Heathcliffa.

“Skušam se domisliti, kako bi mogel tole Hindleyu poplačati. Vseeno mi je, kako dolgo bom moral čakati, samo da mu bom nazadnje lahko povrnil. Upam, da ne bo prej umrl!”

Ker Heathcliff Catherine ne more imeti, se odloči, da bo vse svoje življenje posvetil maščevanju Hindleyu, ki ga je v otroštvu tako grdo mučil. Sam že zelo zgodaj v knjigi pove, da mu je vseeno, kako dolgo bo trajalo, da mu povrne, da mu le na koncu uspe in da le ne bi Hindley prej umrl. Enkrat celo omeni, da samo takrat, ko načrtuje kar najbolj temačno in grozodejno maščevanje, ne čuti bolečine.

Maščevanje kot led v srcu

Zanimivo je to, da je Heathcliff sicer po eni strani morda tipičen romantični junak. Tisti najbolj grob, najbolj neotesan, neusmiljen, o kakršnem pišejo še današnje avtorice ljubezenskih romanov. A v primerjavi z njimi Emily Brontë Heathcliffa ne obleče v gentlemanska oblačila nekoga, ki ima močne moralne vrednote, je globoko v srcu pravzaprav dober človek, ki bi iz grmovja rešil mucko sredi viharja in tako pokazal, da ima čustva, da se za zunanjo grobostjo skriva dragulj, ki se ga splača izbrusiti. Ne. Emily Brontë Heathcliffove neotesanosti in na trenutke celo grobe surovosti niti najmanj ne preoblači v nekaj globljega. Dejstvo, da je Catherine – divja in enako neotesana Catherine, ki se drugače obnaša le zato, ker to od nje pričakuje družina in je v tem odraščala – edina, ki ga ljubi ne glede na vse, pravzaprav potrjuje, da sta kot dve bitji, izklesani iz istega kamna.

A Heathcliff ni edini, ki se gre v tej knjigi maščevalca. Maščevanje je nekaj, kar v Viharnem vru in Drozgovi pristavi poganja vse. Od mlade, sprva naivne Isabelle pa do Hindleya, ki se naperi proti Heathcliffu. V zgodbi ni prostora za odpuščanje. Edina, ki spodbuja k odpuščanju, je Nelly, nekdanja gospodinja, ki zgodbo tudi pripoveduje. A tudi ona ni brezmadežna. Emily je v tej zgodbi uspela ustvariti like, ki so pod kožo tako zelo krvavi in sami po sebi tako zelo človeški in si pri svojih načrtih in prepričanjih ne morejo pomagati. Ste že kdaj zabredli v kakšno situacijo ali pa se znašli sredi prepira, kjer veste, da vam nobena beseda, ki jo izrečete, ne pomaga in se le še bolj in bolj zapletate, prepir je vedno bolj brezvezen in nepotreben, vi pa vseeno vztrajate? In tudi ko Heathcliff pridobi vse tisto, česar prej ni imel in zaradi česar so vsi nanj gledali zviška, to njegovega življenja ne spremeni, kaj šele izboljša. Kaj nam torej bo maščevanje?