Gabriel García Márquez: O ljubezni in drugih demonih
Mladinska knjiga, 1996
Izvirnik: Del amor y otros demonios (Grupo Editorial Norma, 1994)
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Pripoved o tem, kako nam je ljubezen lahko vsem v pogubo
Zgodba: 12-letno hčerko markiza in njegove žene na začetku knjige ugrizne pes, za katerega se pozneje izkaže, da je imel steklino. Čeprav deklica ne kaže znakov bolezni, jo podvržejo različnim metodam zdravljenja, ki že mejijo na mučenje. Ves čas jo opazujejo, kaj vse da bo z njo narobe in čakajo. Nazadnje jo pošljejo v samostan Svete Klare, da bi iz nje izgnali demone, ki jo obsedajo. Dodelijo ji duhovnika, ki naj bi deloval kot njen eksorcist, a se vanjo nesmrtno zaljubi.
Pro: Knjiga je delo mojstra magičnega realizma, ki ima sposobnost, da vsak stavek naredi tako bogat, da bi drugi za toliko povedanega potrebovali stran ali dve. Vsaka beseda nosi naboj in pomen in je naravnost čarobna. Obstaja tudi film, ampak si ga ne upam pogledat. Preveč magična knjiga.
Contra: Ni pripoved za na plažo, a vseeno je. Sprva ne razumeš težav, ki jih imajo vsi z ubogim dekletom, potem pa požiraš vsako besedo sproti in trepetaš pred koncem. Motil me je starinski prevod, ki ima cel kup besed, ki jih danes ne uporabljamo več. Glede na to, da je knjiga izšla 1996 me je to kar malo razočaralo, zaradi jezika sem tudi odbila eno zvezdico. In hvala bogu (ali demonom), da je Mladinska knjiga nehala dajati zadnjih nekaj odstavkov na zadnjo platnico knjige. Biggest fail ever. Naj vam to služi kot opomnik, če boste brali točno to izdajo.
Preden zares začnem, naj res izrazim gromozansko hvaležnost, da je Mladinska knjiga prenehala z objavljanjem koncev na ovitkih. Za vse, ki boste to brali, pač ne berite zadnje platnice.
Na notranjem delu ovitka je nekaj spremnih besed napisal moj dragi pokojni profesor Aleš Debeljak. Ko sem to knjigo prijela v roke, me je dodatno pogrelo še to. Letos sem se namreč odločila, da prebiram kar čimveč knjig z domačih polic. Čas je, da zmanjšam tisti TBR kupček.
Gabo Gabito pa je moj ljubljenec. In to je eden od razlogov, zakaj še nisem prebrala čisto vseh njegovih knjig. Nekdo, ki je tako fantastičen s svojimi besedami, je preveč čudovit, da bi se ga naenkrat preobjedla. To sem se odločila že davno, tistega divjega poletja, ko so me prevzele strani Stotih let samote in njegovi rumeni metulji, ki plešejo po Macondu. Še vedno in vsakič znova zavidam vsakemu, ki to knjigo prvič prime v roke.
Zgodbo naj bi sprožil resnični dogodek. Ko je bil star štirinajst let, je Márquezu mama povedala zgodbo o dvanajstletnem dekletu, ki jo je ugrizel stekel pes, a ji ni bilo nič. Deklica naj bi bila čudodelnica, katere dolgi bakreni lasje so rasli še dolgo po tem, ko so jo že pokopali. Leta pozneje je mladi Márquez, nadobudni novinar, dobil nalogo, da pokriva izkopavanje nekih grobnic. Ko je prišel tja, je iz ene padlo okostje dekleta, katerega bakreni lasje so bili dolgi dvaindvajset metrov in enajst centimetrov. Ta dogodek ga je spomnil na mamino pripoved in nastala ja zgodba o nenavadni deklici po imenu Sierva Maria de Todos Los Angeles. Njeno ime je najbrž razumljivo vsem, ki vsaj malce poznate španski jezik. Sierva pomeni služabnica. Torej je bilo to dekle Služabnica Maria Vseh Angelov.
Dekle je vse svoje življenje nenavadno. Druži se s sužnji, uči se njihovega jezika, bolj udobno ji je med njimi kot pa v dvorcu lastnih staršev, ki ji ne posvečajo kaj dosti pozornosti. Bolj, ko čakajo, kdaj bo ponorela od stekline, bolj opažajo stvari, ki po njihovem mnenju kažejo na to, da je dekle že obsedeno. Odpeljejo jo v samostan, kjer naj bi iz nje izgnali hudiča in vse ostale demone. V njeno celico vstopi mladi duhovnik Cayetano Delaura, ki ga je v sanjah preganjala ženska z lasmi, dolgimi kot poročna vlečka. Sredi maziljenja, molitev in polivanja s sveto vodo se zgodi nekaj veliko hujšega. Cayetano nenadoma ne more več misliti na nič drugega kot na to dekle. Kako ji je v vsakem trenutku dneva? Kaj počne? O čem razmišlja? Kaj gleda? Kako se usločajo njene obrvi? Še preden se zave, podleže najbolj nevarnemu demonu vseh časov – ljubezni. Tega se ne da izgnati.
Márquez je v knjigi Ljubezen v času kolere sicer prikazal bolezen kot metaforo za ljubezen, v tej drobni knjižici pa jo opisuje kot norost, poblaznelost in demonsko obsedenost, ki se prenaša z ugrizom, lahko bi rekli tudi strastnim poljubom. Medtem ko nam je kolera vsem v pogubo, je v blaznosti lahko tudi nekaj veličastnega, sploh če se oseba, ki zaradi nje ‘trpi’, zaradi tega ne sekira, pač pa uživa v njej. In … mar ni to tisto, kar je ljubezen v resnici? Ne bolezen, pač pa nekaj res neozdravljivega, nekaj, kar lahko le ublažimo, a če je resno, nikoli ne mine? Mar nista to dva poblaznela človeka, ki ne moreta drug brez drugega, katerih uma sta zaposlena le drug z drugim? Dva norca, ki se odločita upreti svetu po svoje, živeti skupaj, najti način, da svoji blaznosti prepleteta v čudovitem plesu večnosti? In kdo na koncu zares izgubi? Tisti, ki si ne upajo.
Poletni bingo 2020: napisano pred 2000