Family is shit.
To pogosto reče prijateljičin mož in priznam, da vedno zadene pravi trenutek. Tako, kot je družina lahko naše največje bogastvo, je lahko tudi naše največje breme. Hočeš-nočeš v njej fašeš travme in rane, ki jih potem (bolj ali manj uspešno) celiš kar nekaj časa.
Zgodbo do zdaj najbrž že poznate. Mlada Libby naposled prejme pismo, ki ji bo povedalo, kje tičijo njene korenine. Tako izve ne le, kdo so njeni starši, pač pa tudi, da je edina dedinja milijonskega dvorca ob obali Temze, v katerem se je zgodilo nekaj groznega. Ko so se namreč pred četrt stoletja policisti odzvali na anonimno sporočilo, so v hiši našli tri trupla, oblečena v črno in 10-mesečno dojenčico. Na hitro načečkano sporočilo ob njih je bilo nenavadno, preostalih štirih otrok, ki naj bi v hiši živeli, pa nikjer. Gre res za skupinski samomor? Ali je v ozadju nekaj še bolj temačnega?
Prva knjiga, ki sem jo prebrala od te avtorice, je bila Brez nje (Then She Was Gone), ki mi je bila všeč, a se mi je en pomemben detajl v zgodbi zdel neverjeten. Ampak ker mi je bila na splošno knjiga všeč, sem se odločila poskusiti še s to in me je navdušila. Obe sta na voljo (v slovenščini) pri založbi Primus.
V knjigi ni na kupe presenečenj, pač pa gre bolj za grajenje likov, preobrate v njihovem notranjem dogajanju, ki seveda zelo neizogibno vodijo v spremembe, ovire, ovinke in naporne življenjske pečine, po katerih se morajo prebijati do brutalnega konca.
Ne bom povedala več, da komu ne pokvarim izkušnje, ker se je ta zgodba izkazala za nekaj res drugačnega kot sem pričakovala. In to je vedno prednost. Mogoče dodam še to, da mi jo je podarila prijateljica, ko sva se z možem preselila v stanovanje nad njenim. Khm. Nepozabno.