“Na našem terenu velja, da gre pohlevnih ovčic veliko v en hlev, ampak jaz nisem ena od njih.”
Büsra je mlado dekle, ki odrašča v strogi muslimanski družini, ki je iz Turčije prišla iskat boljše življenje na Nizozemsko. A svojih navad in globoko zakoreninjenih prepričanj seveda niso pustili za seboj. Mama ves čas govori, da se bodo nekega dne vrnili, da ne smejo pognati korenin, a ne ve, kdaj. V Amsterdamu živijo kot bi v turški vasici: vsa družina sledi strogim zapovedim, ki pa so za hčerke povsem drugačne kot za sinove. Ženska je vendarle povsem odgovorna za čast družine.
“Otroci so kot prazna posoda; noter lahko naložiš, kar hočeš. Človek se ne rodi netoleranten, ampak kot človeštvo radi vzamemo na piko vsakega, ki je drugačen in ki ga ne razumemo.”
Najstniška hči se zato začne upirati, saj ne razume, zakaj je puljenje obrvi greh, zakaj mora vsako zabavno sporočilo pokazati mami, da bi bdela nad njeno krepostnostjo, in zakaj je pod drobnogledom vsaka njena najmanjša odločitev, kaj šele tiste, povezane z modo ali prijatelji.
V knjigi razloži, da so druge njene sošolke, ki so bile muslimanke, živele veliko bolj običajno najstniško življenje, v katerem uhani, recimo, niso bili največje zlo. Primeri in anekdote, ki jih avtorica zapisuje, so na trenutke tako šokantni, da je težko verjeti, da so se dogajali v evropski mavrični prestolnici.
Prepleta jih s kulturnimi razlikami, razlagami in jih niza drugo za drugo tako hitro, da je pripovedovanje zelo zgoščeno, obenem pa deluje kot esejski zapisi o življenju. Hkrati pa z njimi čara trenutke odraščanja. Ko ji je naposled le dovoljeno, da se udeleži šolske ekskurzije, denimo, zapiše prav vse dialoge med sošolci, v katerih prepoznaš dekle, ki je lačno takšnih interakcij in izkušenj.
“Jaz sem samo materin strelovod.”
Po dolgem boju z neštevilnimi bitkami z mamo se je mlada ženska, katere družina je bila večinoma nepismena in niti ni znala nizozemsko (razen očeta, ki se je nekaj naučil tudi zaradi dela), nazadnje odločila študirati nizozemski jezik. Ker so se vse frustracije v njej nakopičile, se je odločila napisati knjigo in v njej opisati svoje življenje.
Zaradi te še vedno prejema grožnje, tudi s smrtjo, štirikrat se je morala že preseliti, a vztraja na svoji poti. Zaživela je svobodno, pravi, vendar je svobodo po drugi plati tudi izgubila.