Knjigo Mreža šepetanj (Whisper Network) so številne revije in spletne strani označile za plažno branje, kakršno si ženske zaslužimo. In temu lahko pritrdim.
Knjiga je izšla leta 2019, ko je bilo gibanje #metoo (ali v Sloveniji #jaztudi) že vsepovsod. Po letu 2017 se je nenadoma govorilo o stvareh, o katerih smo do tedaj molčale. Mislim, da v resnici ne poznam nobene ženske, ki ne bi bila vsaj enkrat v življenju (enkrat – kakšna utopija!) žrtev takšnih ali drugačnih opazk, neprimernega vedenja ali celo spolnega nasilja.
Chandler Baker je znana po svojih knjigah za mlade bralce. Po poklicu je sicer odvetnica in zgodbo za Mrežo šepetanj je spisala tudi iz svojih izkušenj. Sicer pravi, da njene izkušnje ne izhajajo iz situacij, v kakršni se znajdejo najbolj napadene ženske v njenem romanu, pač pa zgolj iz življenja v veliki organizaciji, v kateri imajo moški glavno besedo in so ženske vedno potisnjene ob rob, manjvredne in predvsem se od njih pričakuje, da bodo (vsaj) tiho.
Za kaj torej gre v knjigi? Sloane, Ardie, Grace in Rosalita že dolgo delajo v podjetju Truviv. Ko nenadoma umre generalni izvršni direktor, je jasno, da bo to mesto naverjetneje zasedel njihov šef, Ames, moški z zapleteno osebnostjo, ki ga dolgo poznajo in ki ga že leta dolgo spremljajo … šepetanja. Šepetanja, ki so jih tisti na vodilnih mestih vedno ignorirali. A svet se spreminja in ženske spremljajo njegovo morebitno napredovanje z drugačnimi očmi. Tokrat so se odločile, da tega ne bodo več prenašale. Njihova odločitev spravi v tek katastrofalne spremembe, ki vplivajo na vsa različna nadstropja velikanske poslovne stavbe Truviva, katere osemnajsto nadstropje se izkaže za še posebej usodno. Življenja vseh štirih žensk se zaradi tega dramatično spremenijo, pa naj gre za to, kakšne so kot ženske, sodelavke, matere, žene, prijateljice ali pa celo nasprotnice. In potem je tu še njihova nova sodelavka, skrivnostna Katherine, za katero nihče ne ve točno, kakšno vlogo igra v vsem tem.
Knjiga je pisana kot triler, v njenem središču pa je kar nekaj skrivnosti. Dotika se temačnih tem in globokih skrivnosti, tistih, ki so morda najslabše prikrite, a o njih vseeno nihče niti črhne ne. Enkrat mi je Nika Kovač povedala, kako nujno je, da se o pomembnih temah ne govori le na ravni enega medija ali nivoja komunikacije. Te teme morajo najti pot do vseh. Tudi zato ne maram vihanja nosu v literaturi in pisani besedi. Kajti če vemo, da bodo o temačnih temah brali in po takšnih knjigah posegali ljudje, ki jih zanimajo resnejše stvari in težavne obravnave, potem vemo tudi, da nekateri ljudje prav v branju iščejo oddih in pobeg. A nihče ne trdi, da ne moremo dobiti obojega v enem paketu. In prav to je uspelo Chandler s knjigo, ki je (oh, kako sicer sovražim ta pridevnik) zelo ženska prav zato, ker imajo v njej prednost ženski liki, njihovi pomisleki, njihovi vidiki, njihove želje, njihovi strahovi, njihove negotovosti. Knjiga govori o dogajanju v ZDA, a če zamenjamo določene znamke in mesta se to lahko (in tudi se) prav tako godi tudi v naši beli Ljubljani in povsod drugo po zeleni Sloveniji.
Odprimo oči, spregovorimo in ne tolerirajmo več nasilja. Takšnega ali drugačnega. Kot žrtve ali pa kot opazovalci. Začne se zdaj.