Njena beseda proti njegovi.
Zgodba, ki je prepogosta in ki jo v resnici vsi poznamo. Alexandre izhaja iz premožne in pomembne družine, njegov oče je ne le znan, pač pa slaven, spoštovan novinar, njegova mama pa vplivna feministka. Nekega dne mladega Alexandra neko dekle obtoži posilstva. To ni kar naključno dekle, pač pa bo obtožba vplivala na vse vidike življenja obeh družin, ki sta vpleteni. On je šokiran in skoraj ne ve niti, o čem govorijo. Ona je strta in le še bleda senca sebe.
Saj pravim. Zgodbo vsi poznamo. Vseeno se bom izognila temu, da bi veliko govorila o njeni vsebini, saj sem prepričana, da je treba razsežnosti obtožbe spoznati iz knjige same. Ker so določeni delčki nje tako majhni, a tako gromozansko pomembni, da bi prehitro povedala preveč.
Namesto tega bom raje povedala, zakaj mi je ta knjiga povsem vzela sapo. Avtorica je Francozinja, knjiga se dogaja v Parizu in omenja cel kup aktualnih dogodkov, ki so se v resnici zgodili in sooblikovali kulturno klimo, v kateri se tragedija odvija.
Kaj pomeni vzgajati otroka? Kaj pomeni permisivna in kaj stroga vzgoja? Katera ima več prednosti in slabosti? Kaj pomeni otroku vedno in brezpogojno verjeti? Kako pomembna je čustvena inteligentnost in kako jo učimo? Na katerem mestu so lastna pomembnost, moč v družbi, prepoznavnost in vtis v javnosti? In na katerem mestu je samoohranitev? Duševno preživetje, ne le fizično? Kako na nas vplivajo vzgoja, starši, s katerimi smo odraščali, okolje, v katerem smo rasli, zaradi česar vzgajamo na določen način tudi mi, pa naj bo povsem drugače ali pa enako?
Vprašanj, ki se porajajo ob branju te knjige, je na kupe. Debata za klub Knjige s koktajli je bila dolga, globoka in najbrž še nismo bile tako ‘izgubljene’ v lastni presoji glede dogodkov, ki so vodili do končnega rezultata, pa tudi glede končnega rezultata, ki je prikazal več kot le kazen, ki je bila (ali pa ne) naložena (domnevnemu) storilcu.
Od tu naprej so informacije, ki jih lahko jemljemo kot kvarnike, zato berite le tisti, ki ste knjigo prebrali.
Alexandre je bil vsekakor produkt vzgoje, glede tega smo se strinjale tudi na srečanju knjižnega kluba. Fant, ki ni imel kančka čustvene inteligentnosti, pač ni mogel videti, ali je dekletu, ki je odraščalo z globoko verno (morda celo versko blazno) mamo, neprijetno v njegovi družbi. Dejstvo je, da zabav ni bila vajena, da ni bila vajena niti fantov, kaj šele razuzdanih in nespoštljivih, predrznih bogatunov.
Francoski izobraževalni sistem že v vrtčevskih letih daje možnost, da izberete zasebni vrtec za premožnejše. Ko pride do ‘prave’ šole, se vse to le še stopnjuje. Peščica prestižnih šol, ki za šolnine zahtevajo gromozanske vsote denarja, je dosegljiva le redkim, na eno izmed teh je hodil tudi Alexandre. Med šolanjem otrokom z vsem, kar jim nudijo in česar jih učijo, dopovedujejo, da so več, boljši, pomembnejši, skratka preprosto vsaj nivo ali dva nad vsemi ostalimi. In če si tam više, tisti niže niso pomembni.
Zgodba je v resnici bolj Alexandrova kot Milina. Kako se Mila počuti po izrečeni kazni, kako si ona opomore, če sploh si, nikoli ne izvemo, kar je zelo v skladu s knjigo, v kateri ona v resnici ni bila pomembna. Zgodba se večinoma ukvarja s trpljenjem staršev storilca, bolj malo z družino žrtve. Zakaj neki? Saj so nepomembni in tisto, kolikor in kar sploh bodo oni izgubili, ni v primerjavi z izgubo storilčeve družine (ugled! pomembnost! prestiž!) nič.
Tudi Mila je bila produkt svoje vzgoje, vendar njena družina večino časa ni točno vedela, kam spada. Od Izraela do Brooklyna so bežali, iščoč svoj kotiček pod soncem. A nikjer niso bili res izpolnjeni.
Žrtvi situacije sta bila vsekakor tudi Claire in Adam, njun odnos tega nikakor ne bi zmogel preživeti. Po drugi strani je bila ona tista, ki je vedela, kaj je njen sin storil, čeprav si je to le stežka priznala. Njen nekdanji mož, ki je bil sposoben ljubezni, a ni vedel, kaj z njo početi, je bil še najbolj zaskrbljen za svoj ugled in svojo slavo. O njem bi najbrž lahko napisala cele eseje, tako kot o tem, kje in kako je pristal Alexandre. Dogodek tistega večera je zaznamoval prav vse člane družine. Razen Jeana.
Všeč so mi knjige, kjer me zgodba pritegne, pa četudi nobeden od likov v resnici ni niti malo simpatičen. Upam, da ste tudi vi uživali v njej.