Z dr. Andražem Terškom se je pravi užitek pogovarjati. Njegova najnovejša knjiga me je presenetila na številnih točkah, med drugim tudi zato, ker sem pričakovala drugačno branje. Poleg vsega pa je tudi izjemen sogovornik. Všeč mi je njegova načelnost, všeč mi je, kako močno se je pripravljen boriti za resnico (in pravico!) ter koliko mu pomeni svoboda. Všeč mi je, da ne odstopa od svojih prepričanj, če ve, da ima prav, da se ne pusti nikomur in da je včasih, ko je to treba, ravno prav tudi navihan.
V knjigi Zapiski ustavnika v karanteni pišete prosto in iskreno, v njih ne spregovorite le o težavah glede zakonov in uredb, pač pa tudi o svojih dneh v tem posebnem času. Ste pisali tudi kot neke vrste dnevnik?
Niti ne … Čeprav je pisanje dnevnika zelo pametno in koristno početje. Pred leti sem ga pisal. Škoda, da ne ves čas. Doma imam štiri debele, ročno popisane zvezke, ki sem jih nameraval urediti za knjižno objavo. Potem pa je prišlo to izredno stanje. Deloma so ti zapiski še uporabljivi, njihov filozofski del samospraševanja in prevpraševanja družbe, nekatere teme pa niso več aktualne. Ob stalnem dopisovanju in odgovarjanju javnosti sem skoraj vsak dan eno vprašanje ali temo razširil v obliko članka ali eseja. Ker sicer pišem tako rekoč vsak dan, samega sebe do določene mere prizanesljivo razumem, da dneva ne končam še s posebnim dnevniškim zapisom. Po drugi strani pa imate prav. Ker so moja pisanja praviloma odziv na aktualna dogajanja, so v tem oziru tudi dnevniški zapis. Sem pa pisal tudi mnenja, tožbe, pritožbe … Pa, seveda, spisal sem – mislim, da – 14 znanstvenih člankov, 10 v angleščini. Vse sem objavil. Opravil sem svojo poklicno in delovno dolžnost, celo nad samo zastavljenim ciljem. Tega sem posebej vesel, zato da nisem potem obremenjen z možnostjo kakih poklicnih zapletov ali neprijetnosti. Je pa spet res, da me delo, ki ga končam, čez dva ni ne zanima več. Razen, če ga polomim, kar je redko. (nasmešek) Da, gnal sem se močno čez rob moči. Račun bo izstavljen, v prispodobi, in ceno bom plačal.
Zanimivo mi je bilo, da sem pričakovala, da bom brala o vaših stališčih in vas spoznala z vidika strokovnosti, pa se mi veliko bolj zdi, da sem vas v knjigi začutila kot človeka. Zakaj je ta človečni faktor tako pomemben pri vašem delu?
Hvala vam za prijazne besede. Svoje osebnosti in značaja nikoli nisem skrival ali tajil. Za to mi nikoli ni manjkalo poguma in samospoštovanja. Nekje ga imam malo več, drugje morda nekoliko manj, občasno sem tudi rahlo zaletav … A dolgoročna srednja mera se mi zdi kar okej. Sicer pred to zadnjo knjigo ne bi izdal knjig Brutalci in Razmetanost pozlačenega drobca. Navsezadnje niti Izletov v etiko, filozofijo in fiziologijo športa, s prijateljema. Človek kot osebnost je celota. Enako, kot organizem, zdravje. Tako dojemam tudi svoj poklic in družbeno vlogo. Najprej si človek z osebnostjo, notranjo in pozunanjeno identiteto, potem pa vstopiš v polje, ki ga raziskuješ, analiziraš, popisuješ, pojasnjuješ in poustvarjaš z osredotočeno pozornostjo na posameznosti, ki določajo temeljne lastnosti tega polja, nekega početja, stroke, določenega poklica, dejavnosti ipd. Ker opravljam točno določen poklic, ob tem pa imam še določeno družbeno vlogo, sem že po naravi dodatno motiviran za iskanje, prepoznavanje in razvijanje vseh delov in plasti svoje osebnosti. Z njo pristopam k svojim početjem, ki so raznovrstna in tudi strukturirana. Trudim se biti pozoren na različne lastnosti, odtenke, razsežnosti in izrazne prikaze tistega, kar sem, vsega, kar počnem, in ljudi, ki jih srečam. Včasih se preveč osredotočam na malenkosti … Tega se zavedam. Poklicno in javno je to prav, da ne bo nesporazuma, v zasebnem življenju pa zna biti precej neposrečeno. Iskanja in spoznavanja … izkušnje se trudim opazovati racionalno in čustveno, prepoznati nezavedno in podzavestno, jih razumeti psihološko, slišati intuitivno, dojeti duhovno in opazovati fizično, čustveno in duševno. Tudi v športu. Predvsem tam sem se tega, kot samouk, učil, priučil, izkusil, preizkusil in zelo dobro uporabil. Tako pristopam tudi k pravu in ga tudi tako poučujem. Predavam, kot bi nastopal v gledališču, v monodrami z aktivno udeležbo občinstva, tematika pa je strokovna. Nikoli ne ponovim dveh predavanj. Nastop prilagajam energiji v prostoru, opazujem govorico teles, obrazov in oči … Improviziram … In vselej ciljam na to, da bo občinstvo pozabilo na čas. Zato domov pridem izčrpan, a zadovoljen. Sicer pa sem, kar počnem. Najbolj sem tisto, kar počnem iz navade. Tako, kot je rekel Aristotel. Z nekaterimi navadami se prepiram, z nekaj sem tudi sprt, nisem vselej uspešen pri menjavi stare z novo, se pa trudim. In razumem ta mehanizem.
Ste bili v mladosti kaj uporniški?
Do staršev? Seveda, kot vsak otrok. Včasih tudi do drugih ljudi, samoobrambno, zato kdaj brez tehtnega razloga. Do institucij, pravil in rutinskih ravnanj pa nikoli brez razloga. Nimam se za upornika in svojega dela nimam za upor. Samo nekaterih stvari ne dovolim, da se počnejo z mano ali nad mano. In če lahko koristno pomagam drugim ljudem pri tem, to storim. Ne prenesem krivice, nepoštenja, goljufanja, manipuliranja, laganja … Moja etična naloga je, da opozarjam na primere neustavnega, nezakonitega ali drugače zavržnega ravnanja oblasti, javnih funkcionarjev, države, javnih institucij … do ljudi in nad ljudmi. Ko opazim zelo dober razlog za kritiko, argumentirano kritiziram. Tudi ostro, nikoli pa na osebni ravni. Ko opazim zelo dober razlog za pohvalo, storim tudi to. A ker se pač po poklicni plati ukvarjam s temami, ki neposredno zadevajo tudi koncepte države, politike, demokracije, etike itd., največ kritičnega popisovanja, analiziranja in komentiranja javno namenjam temu sklopu tematik. Sicer pa … Najprej svobodni človek kot oseba in njegovo dostojanstvo, potem pa vse drugo.
V knjigi napišete, da si ne želite biti nerazumljeni in veliko stvari tudi zato zelo natančno pojasnite. Vam je potrebo po tem dalo in vas tega naučilo življenje?
Da. Čeprav je to morda tudi paradoks, v nekem smislu …, v katerem se skriva past. Instant življenje, kot ga živimo, ustvarja pomanjkanje pozornosti, sili v hitre odzive in ravnanja, tudi v površnost. Ta je poseben problem: malomarnost, površnost … Poplava javnih občil kot prevladujočo tehniko uporablja nekajvrstično vestičkarstvo, popreproščeno in površno komuniciranje določajo družabna omrežja, časopisni naslovi morajo biti kratki in vabljivi, sedem minutni televizijski pogovori so že predolgi, povzemanje povzetkov dogajanj je obrt, prostočasno ali oportuno, dobičkonosno izkrivljanje konteksta, etiketiranje in pripisovanje izjav ali stališč je stalnica v polarizirani in navijaško razpoloženi naciji, obešanje za besede izven konteksta je epidemično, prestavljanje vejic v stavku ne povzročajo samo tipkarski škratje … Identiteta ti je vsiljena, če nisi izkoristil milostno ponujene možnosti, da jo sam izbereš. In ta mora nujno biti samo ene od dveh barv. Med katerima ni ničesar in ki sami po sebi ne pomenita in ne povesta ničesar konstruktivnega in oprijemljivega. Če nosiš družbeno vlogo in če ti za nobeno izrečeno besedo ni vseeno, moraš paziti na vsako besedo. Na drugi strani pa je izkušnja, da bolj ko človek pazi na izražene besede in stavke, bolj se mu v obraz meče drugačne besede in drugačen pomen stavkov. Nekajkrat sem to testiral. Namenoma sem zapisal dvoumno, ali pa celo drugače, kot sem zares mislil. Pripisovanje pomena je bilo … morda sem pozabil kako statistično nepomembno izjemo … vselej enako, glede na to, kdo je bil avtor (smeh).
Res je, trudim se biti razumljiv celotni javnosti. A vseeno še vedno slišim ljudi reči, da je moje zapisano delo zahtevno. Tudi želim, da je zahtevno. Želim, da moje pisno delo ljudi nagovarja, da me slišijo in da ob tem mislijo, ker jih silim v mišljenje in ker jim ga, če mi le uspe, tudi olajšam. Zahtevnost ne pomeni nerazumljivosti. Trudim se biti razumljiv. To mi ni težko, ker se izražam samo takrat, ko sem suveren v znanju, in ko sem prepričan o tistem, o čemer se izjavljam. Sicer molčim. Nimam javnih golih mnenj in jih ne dajem, gola mnenja. In občutim radost, če me kdo prepriča v zmotnost mojega prepričanja. Tako lahko napredujem, se izboljšam, odpravim napako, opazim novo rešitev, izziv … Pod mejo zahtevnosti, ki sem si jo sam postavil, pa ne želim iti. Prijatelji pravijo, da jo postavljam previsoko. Prijatelji te poznajo najbolj. Pravi prijatelji. Tudi bolj, kot poznaš samega sebe. In do človeka so marsikdaj bolj prizanesljivi, kot je človek sam do sebe. Pravi prijatelji se ne motijo (nasmešek). In hvaležen sem za to, da imam več kot enega.
Za vse, ki bi se radi potegovali za izvod te izvrstne knjige, pa pripravljam nagradno igro na instagramu, ki se bo zaključila 24. januarja.