Slavenka Drakulić: Dora in minotaver
Beletrina, 2021
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Pripoved o ženski, ki je svoje življenje žrtvovala za umetnost Pabla Picassa.
Ali lahko minotavru zameriš njegovo minotavrsko naravo? To se sprašuje tudi Dora v knjigi izjemne Slavenke Drakulić, ki je na začetku knjige napisala, da je črpala iz zapiskov same Dore, ki so ji prišli v roke. Ti zapiski ne obstajajo, a Slavenkina pripoved je tako prepričljiva, da sta se menda oglasila kar dva človeka, ki sta trdila, da sta zakonita dediča Dore Maar in zahtevata beležko.
Ne bom izgubljala besed o tem, kdo je bila Dora Maar in kdo je bil uničujoča ljubezen njenega življenja. Ko je spoznala Picassa, je bila na poti na sam vrh umetniškega sveta. A jo je obsedla zamisel, da bi ga imela. Njega, ki so ga njegovi vrstniki (ali vsaj občudovalci, saj Picassu enakega ni) tako občudovali in imeli za boga. Zato se je bila pripravljena odreči vsemu. Svoji suverenosti, svoji individualnosti, svoji moči, svoji umetnosti in svoji identiteti. Kdo je bila Dora Maar, ko jo je Picasso odvrgel? Kdo je bila veličastna fotografinja, ki so jo že kovali v zvezde, pa jo je z neba dol potegnil eden največjih umetnikov 20. stoletja in iz nje naredil predpražnik? Zakaj je odložila fotoaparat in prijela v roke čopič? Zakaj je dovolila, da jo je vase zagledan, ošaben, aroganten Picasso z njo delal kot svinja z mehom?
Vse slike Dore, ki jih je naslikal Picasso, so laž. Tako je rekla sama Dora. In med branjem te knjige semse pogosto ustavila in guglala vse tiste fotografije, ki jih avtorica opisuje v knjigi. In ugibala, kaj se je v Dori točno takrat dogajalo. To velepomembnost in arogantnost umetnikov ter zaverovanost v svojo umetnost (malce predobro) poznam. Avtorica mi je med pogovorom zaupala, da po njenem mnenju Picasso ljudi ni jemal za navdih, ampak za material za svojo umetnost. Material, ki ga vzameš, uporabiš, izrabiš in odvržeš. Kot minotaver to pač zna.