William Landay: Morilski gen
Hiša knjig, 2020
Izvirnik: Defending Jacob (Random House, 2012)
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Zgodba o tem, kako daleč bi šli za svoje otroke, koliko verjamemo njim ali vanje in o vprašanju, ali obstaja dedna nagnjenost k nasilju.
Zgodba: Andy Barber je že dve desetletji pomočnik okrožnega tožilca. Uživa spoštovanje. V sodni dvorani je deležen občudovanja. Zasebno je srečen z ljubeznima svojega življenja: ženo Laurie in najstniškim sinom Jacobom. A mirno predmestje pretrese grozljiv zločin: v bujnem parku najdejo truplo mladega fanta. Vendar to še ni vse: za umor obtožijo Andyjevega sramežljivega, vase zaprtega, skrivnostnega Jacoba. Andy verjame v sinovo nedolžnost – kot bi vsak starš. Toda pritisk je vse hujši in dokazi so obremenjujoči, porajati se začne dvom, v zakonu pa razpoke. Sosedje jih prezirajo in sojenje za umor močno načne Andyjevo družino. To je najhujši preizkus za vsakega starša: Kako daleč si pripravljen iti, da bi zaščitil svojega otroka? Predanost je na preizkušnji. Kako dobro starš sploh pozna svojega otroka? In ali Andy morda skriva ključ, ki bi lahko odklenil Jacobov um? Zanj je to preizkus občutka krivde in nedolžnosti v najglobljem smislu. Kako daleč je pripravljen iti?
Pro: Dobra drama na sodišču z res presenetljivim razpletom in velikansko kopico vprašanj. Kaj nam je najpomembnejše? Kaj bi naredili vi? Komu ste najbolj zamerili v tej knjigi?
Contra: Nekaj stvari je mene zmotilo pri Andyju kot liku samemu, ampak bolj ob prvem branju kot drugem, ko se mi zdi, da sem ga bolje razumela.
Knjigo sem prvič prebrala v angleščini leta 2013 in spomnim se, da me je takrat kar nekaj stvari razkurilo oziroma so se mi zdele luknje v zgodbi. Zanimivo, kako z leti določene reči postanejo bolj razumljive ali pa nas življenjske izkušnje naučijo, da ni vse tako črno-belo in da je tistih odtenkov sivine na milijone. Še posebej, če so v igri ljudje, ki jih imamo radi.
Letos sem nekaj knjig prebrala ponovno in ugotovila, da jih vidim povsem drugače kot sem jih takrat, ko sem jo brala prvič. To velja za vse knjige, ne le za klasike, ki sem se jih letos tudi odločila brati. Že kriminalne romane (z liki, ki imajo seveda kaj povedati) lahko vidimo s povsem drugačnega zornega kota. Andy Barber denimo v svojega otroka verjame brez dvoma, njegovo zvestobo je težko zamajati, njegova predanost je stoodstotna. Do te mere, da svojega otroka v resnici pravzaprav niti ne sprašuje, ali je to storil ali ne. Na neki način me je njegova trmasta odločitev, da se zapiči v eno plat, strahotno živcirala. A sem pozneje ugotovila, da je bil najbrž to avtorjev namen. (Tako vsaj upam. 🙂 ) Kako naj bi se nekdo sploh soočil z dejstvom, da je njegov tihi otrok morda hladnokrvni morilec? Kdo bi to sploh hotel verjeti? Mar ni edini način, da se s tem spopadeš, v veliki meri prav zanikanje? Potlačitev čustev, dvomov, strahov? Brezpogojna ljubezen? In kako daleč ta brezpogojna ljubezen seže? Za nekatere bliže, za druge dlje.
“V vsakem najstniku poteka nenehen boj med neumnostjo in pametjo.”
Kako dobro sploh poznamo svoje otroke? Koliko vemo o njihovih življenjih? O vsakodnevnih dogodkih? Ljudeh, ki jih dražijo, prijateljih, ki jih imajo radi? Komu gredo na živce in kdo jih zmerja? Koga oni obkladajo z žaljivkami in kdo je v resnici tisti, ki ustrahuje? Izkaže se, da v bistvu ne vemo veliko, nikakor pa ne dovolj.
Andyja sem ob drugem branju sicer bolje razumela, a mi ni šel dosti manj na živce, moram priznati. Na trenutke sem imela občutek, da je enakih misli tudi njegova žena. Največja enigma te knjige je seveda Jacob. Ves čas je malce čudaški, nenavaden, počne stvari, ki mu niti malo ne govorijo v prid, dela si škodo s citati, ki jih objavlja na Facebooku, in predvsem je ves čas malce zadržan, tih, odmaknjen. A kateri najstnik ni? Zgodbo pripoveduje Andy s svojega stališča in bolj, ko mi je šel na živce s svojim prepričevanjem, bolj je bilo očitno, da si niti sam vedno ne verjame dovolj, zato pa tako vztraja. Da bi se le prepričal.
Knjiga je sodna drama, veliko se dogaja na sodišču, med pričevanji, zaslišanji in dokazi. Takrat je zgodba zreducirana na večinski dialog in tako pač le spremljamo proces. Rada imam sodniške procese, drame, ki se odvijajo v sodnih dvoranah. [Zdajle bom napisala nekaj, kar je potencialno lahko malce preveč razkritega za nekoga, ki bo knjigo prebral. Ni ravno kvarnik, a vseeno.] Edino, kar me je zmotilo tudi v drugo, je bilo to, da ta del ni vseboval niti kančka tega o tem, kako se je na vsa vprašanja, na vse povedano in pokazano odzival Jacob sam. Ga je kaj razpenilo? Se je kje posmehnil? Je bil indiferenten? Je bila na njegovem obrazu kakršnakoli čustvena reakcija? Tega ne izvemo. In morda z namenom. Na tak način namreč tudi sami ne vemo, kakšna je resnica. In na tak način res sledimo Andyju, katerega sinova reakcija niti malo ne zanima. On je namreč odločen, da je sin nedolžen.
“Damage hardens us all. It will harden you too, when it finds you—and it will find you.”
Jacob staršem reče, da ni kriv in Andyju ni treba reči dvakrat. Njegova žena je tista, ki otroku nekaj časa verjame, potem pa spet ne. To preveva tudi močan občutek krivde in seveda zakonske krize. Kdo pa bo verjel tvojemu otroku, če mu ti ne boš, ki si njegov starš? In kako vseobsegajoča je resnica, v kateri velik košček sestavljanke igra Andy sam oziroma njegova preteklost?
Knjiga je že sama po sebi napisana v obliki, ki je idealna za ekranizacijo, in to je letos tudi dočakala v obliki mini serije z osmimi epizodami na Apple TV. Nisem si je še ogledala, tako da o njej ne morem soditi, a vsekakor je tema zanimiva tudi za vsakega starša. Čeprav je v starševstvu to ne le triler, pač pa preprosto – grozljivka.
[youtube https://www.youtube.com/watch?v=XQfeoRLvfqU&w=560&h=315]
Trailer za serijo si lahko ogledaš tudi tule.
Zanimivo je, da Andy ves čas govori o Prej in Potem (Before and After). To je tudi naslov knjige in filma, posnetega po njem (igrata Meryl Streep in Liam Neeson). V tej zgodbi je njun sin Jacob obtožen umora svojega dekleta in starši se prav tako bojujejo z obtoževanjem celotne skupnosti, ki obsoja vso družino, ne le Jacoba. Nikoli nisem raziskovala, ali je Williama Landaya navdihnila ta zgodba ali pa gre le za naključje, a se mi je zdelo res zanimivo.