Tara Westover: Osvobojena
Mladinska knjiga, 2020
V izvirniku: Educated, Penguin Random House, 2018
Nora ocena: 4/5
Končna sodba: Strašljiva zgodba o tem, kaj se zgodi, če družini vlada močan, karizmatičen vodja, ki svoje nasilne težnje preliva v ostale člane.
Zgodba: Tara je odrasla v posebni ameriški družini: oče je avtoritativen, karizmatičen verski gorečnež, mama pa tiha, sposobna ženska z zdravilskim darom. Tara je najmlajša od sedmih otrok, ki so se vsi rodili doma, niso hodili v šolo in dolgo niso imeli niti rojstnih listov. Živeli so na hribovski kmetiji in delali na očetovem odpadu, prepuščeni njegovi svojeglavosti in nezaupljivosti do družbe ter pogosto zblodenim predstavam o tem, kako svet deluje. A Tara je hotela iz svojega življenja več kot le delo na odpadu in občasno šolanje doma. Na lastno pest in z neomajno voljo se je prebila na univerzo ter nazadnje postala doktorica zgodovine. Šele po tem je napisala spomine, ki bralcem po vsem svetu danes jemljejo sapo.
Pro: Knjiga te boleče posrka vase …
Contra: … in pogosto te prime, da bi jo zabrisal ob steno.
Jezna sem bila. Večino časa branja te knjige sem bila samo in preprosto jezna. Bom razložila.
Prebrala sem kar nekaj mnenj in recenzij te pripovedi. Mnoge med njimi se posvečajo temu, koliko te zgodbe je pravzaprav resnične. Marsikdo se sprašuje, kako je Tara Westover lahko nabrala toliko štipendij, da se je izobraževala. Med njenimi kritiki sta se znašla tudi dva njena brata, ki sta na Amazonu in drugod javno komentirala in ocenjevala njene spomine. Priznam, da sem ob vsem tem tudi sama malce postala in se zamislila. A kar me je prepričalo, je bilo to, da je Tara pogosto omenila, da so to stvari, kot se jih spominja sama. Vsi vemo, da obstaja več plati ene zgodbe in vsekakor ne samo dve. Še posebej, če je v situacije v zgodbi vpletenih več ljudi. Seveda ima vsak svojevrsten spomin. Spomini nas vse na neki točki varajo. Srednješolske dni imamo zdaj obarvane rožnato (ali vsaj malce vijolično), četudi so bili za mnoge med nami tako naporni, da jih nikoli ne bi ponovili. Spomin pozabi slabo in olepša dobro. A ko je slabega toliko, da je dobro kot nekaj drobcev sezama … No, takrat ti ne ostane veliko drugega kot gola, kruta realnost. In če je bilo 30% stvari, ki jih je Tara zapisala, takšnih, kot jih opisuje, je dovolj, da sem še vedno jezna.
Jezna sem na odrasle v knjigi, ki se vsi obnašajo, kot da se jih to, skozi kakšno fizično, čustveno, mentalno in psihološko nasilje vlačijo otroke, ki so se znašli v tej situaciji, prav nič ne tiče. Oh, ja, pač oče je malce usekan. Oh, ja, saj nimam pravice kaj reči. Oh, ja, saj bi pomagal/a, pa … Oh, ja! Oh, ja! Oh, ja! Tudi mama me je jezila. Vendar ženski, ujeti v nasilnem zakonu s poblaznelim moškim, ki ves čas pričakuje apokalipso, ni lahko prekiniti tega začaranega kroga. Vstati in oditi ni tako lahko kot se sliši, čeprav vem, da smo vsi najraje pametni v stilu “zakaj pa ne gre, zakaj ima še kar naprej in naprej otroke z njim”. Če bi bilo tako preprosto, takšnih zgodb ne bi bilo, svet bi bil vsaj 85% lepši, vsi bili lepo vzgojeni, dobro socialno prilagojeni in čustveno inteligentni. A vsi vemo, da ne gre tako. Najhuje od vsega in tisto, kar mami strašansko težko odpustim, pa je bilo nasilje, ki so ga nad Taro zganjali drugi člani družine. Predvsem njen brat. Kako mu je bilo vedno znova dopuščeno, da se do vseh obnaša kot da so njegova lastnina, pa nihče ni posegel vmes. O tem, da je bilo toliko nasprotovanja alopatski medicini, da je moral nekdo skoraj umreti, da so ugotovili, da zelišče ne bo dovolj, ne bom razpravljala. Da je mama utrpela hude poškodbe zaradi očeta in je posledice nosila vse svoje življenje, celila pa se je v kleti v temi, tudi ne bom razpravljala.
“Čudno, kako ljudem, ki jih imaš rad, prepustiš tolikšno moč nad sabo.”
Kar je najbolj zanimivo, je namreč tisto, kar se zgodi, ko se (nekateri) otroci začnejo postavljati zase in sprejemati drugačne odločitve v življenju kot si jih zanje želi oče. Tole je mogoče manjši kvarnik, zato beri previdno. Oče benti. Je siten in užaljen. A otroci dosežejo, kar želijo. To samo nakazuje, kako šibka osebnost je v resnici patriarh, ki je strah in trepet vseh. Zakaj je strah in trepet vseh? Ker se ga v prvi vrsti mama boji vznemiriti, zaradi česar se ga bojijo tudi otroci. A je globoko v sebi sam otrok, okrancljan s številnimi duševnimi težavami in boleznimi, med katerimi je bipolarna motnja le ena od njih, jaz bi ji nedvomno pridala še narcistično osebnostno motnjo.
Morebitnega kvarnika je tu konec. 🙂
Po izidu knjige se družina s Taro menda ni želela več pogovarjati. Danes imajo nekakšen pavšalen odnos, vsaj tako sem zaznala na spletu. Medtem ko je knjiga sicer zaslovela s čudaškostjo očeta, ki se pripravlja na konec sveta, teka po veličastni gori, imenovani Indijanska princesa, in se pripravlja na apokalipso ter zavrača vse, kar je modernega, to ni njena največja veličina. Največja pomembnost te knjige je v prikazu čustvenega in psihičnega nasilja. Zatiranje otroka in njegove radovednosti, pravice (da, pravice!) do izobraževanja in širjenja obzorij, nenudenje zdravniške pomoči ob hudih opeklinah in udarcih v glavo, novodobno otroško suženjstvo … vse to je hudo nasilje. Deklica, ki je pri sedemnajstih letih vstopila v šolo, namreč ni bila dekle. Bila je deklica, ki ni vedela, kaj je to suženjstvo, ki ni poznala besede holokavst in se ji še sanjalo ni, da se je nekoč vršila svetovna vojna. Še manj pa je vedela, kakšen svet se bo odprl pred njo, ko bo stopila skozi vrata izobrazbe in v svet ljudi, ki jim je bilo resnično mar zanjo. V svet, v katerem bo osvobojena.
Poletni bingo: rumena naslovnica