Julia Phillips: Izginuli svet
Mladinska knjiga, 2020
Izvirnik: Disappearing Earth (Knopf, 2019)
Nora ocena: 5/5
Končna sodba: Neverjetno lepa knjiga, ki mi je približala svet, ki ga sicer najbrž nikoli ne bi spoznala.
Zgodba: Ko nekega avgustovskega dne na kamčatski obali izgineta dve deklici, sestri, policijske preiskave kmalu zajamejo bližnjo in širšo okolico in pretresejo malo mesto. Med brezplodnim poizvedovanjem, ki se vleče vse leto, se pred nami nizajo različne ženske zgodbe, vsaka tako ali drugače povezana z izginotjem. Mesec za mesecem, košček za koščkom ti delčki gradijo pisani mozaik raznolike kamčatske družbe, obenem pa pletejo mrežo tesno povezane ženske skupnosti, ki nazadnje preraste okvire tega skrivnostnega končka sveta. Dvanajst zgodb nas popelje po sledeh izginulih deklic in znajdemo se na popotovanju skozi deželo neukrotljive lepote in velikih nasprotij – neprehodnih gozdov in prostrane tundre, sovjetske nostalgije in etničnih manjšin, okostenelega šovinizma in prebujajočega se feminizma – do še bolj razburljivega konca.
Pro: Knjiga je res lepo zajela Kamčatko, zdelo se mi je, da sem začutila utrip dežele, konca sveta, ljudi, ki tam bivajo in težav, s katerimi se soočajo. Prav narisalo se mi je vse pred očmi. Uživala sem. Ravno toliko ima ruskosti, da je poznano, a hkrati so dovolj zagonetni liki, da ne veš točno, kaj se bo zgodilo.
Contra: Imena. Ljudje. Pogosto so me zmedli. Saj vem, da je to standard za ruske vrste literaturo (čeprav sem veliiiiiiika zaljubljenka v Ano Karenino ipd.), ampak sem ves čas gledala na tisto razpredelnico, kjer je pisalo, kdo je kdo. Pa še nekaj, česar tu ne bom napisala. Se znajde malce niže.
To je ena izmed tistih pripovedi, ki te prav počasi posrka vase. V resnici te že s prvim poglavjem pogoltne, ko ugotoviš, kaj se z deklicama dogaja in kaj ju čaka. Všeč mi je bila tista otroškost pri njima, res imaš občutek kot da to pripoveduje starejša izmed njiju.
Tudi zato me je fasciniralo to, da je bilo vseh dvanajst zgodb napisanih z drugim glavnim likom v ospredju, ki je bil drugačen od prejšnjega, drugače razmišljal in se soočal z drugimi težavami kot prejšnji, bil celo druge starosti, a je bil vsakokrat resnično avtentičen. Zgodba o iskanju deklic je namreč povedala skozi dvanajst pripovedi, ki bi lahko delovale tudi kot kratke zgodbe, saj se vsaka le bežno dotakne deklic, ki sta izginili, ali pa posledic izginotja. Čeprav se godi na odročnem koncu sveta, se ukvarja s težavami majhnega mesta. Kar je v resnici celotna Kamčatka – majhno mesto, tak občutek vsaj dobimo. Tudi, ko skušaš pobegniti iz manjšega mesta v večje, ti ne uspe ravno najbolje, saj se soočiš z istimi težavami in pogosto celo istimi ljudmi. Različni liki v sredini zgodb pa dosežejo, da dobimo širši pregled nad dogajanjem in hkrati intimno spoznamo osebe.
Najmočnejši lik v zgodbi je pravzaprav Kamčatka. Vzdušje, ki jo preveva. In izguba, ki se širi kot rak med vsemi vpletenimi. V vsaki zgodbi se namreč lik sreča prav z njo. Izgubo, ki ga ohromi, ki mu na tak ali drugačen način uničuje življenje. Zahteva hude, trde, neizprosne, težke kompromise. Lomi srca. Nosi spoznanja.
Če bi morala izbrati eno stvar, ki me je zmotila, je bil to konec. Ne bom povedala, kako se konča, ampak če ne želiš prebrati, kaj me je zmotilo, tu raje nehaj.
RESNO MISLIM!
SI ŠE TU???
OK, NA LASTNO ODGOVORNOST!
Zmotilo me je, da ni bila ta rdeča nit malce močnejša. Želela sem si več povezave med liki in deklico, da bi to zadnjemu oziroma predzadnjemu poglavje dalo več moči, bolj bi mu verjela. Temu navkljub pa sem bila nad povsem zadnjim poglavjem navdušena. Ni bilo solzavo, pa bi lahko bilo. Ni bilo pretirano čustveno, pa bi lahko bilo. In ni bilo izkoriščevalsko, šokantno, pa bi vsekakor lahko bilo. Ena mojih najljubših knjig letošnjega leta. Pa smo šele na polovici!
Bonus komentar: Z naslovnicami Mladinske knjige imam love-hate odnos. Včasih so mi tako sfaljene, da se prav po glavi tolčem. Tale je res lepa. Ni pa vse v nekih umetniških čačkah, kakršne zadnja leta radi popajo na platnice. Samo moje mnenje. 🙂
Poletni bingo 2020: 2020