Pesmi galicijske pesnice, esejistke, urednice in kuratorke so prevedene v več kot 30 jezikov, prevodi celotnih zbirk so izšli v angleščini, italijanščini, francoščini, makedonščini, srbščini, armenščini in slovenščini. Prejemnica številnih nagrad, ki združuje poezijo z glasbo, vizualnimi umetnostmi, videom, arhitekturo, plesom in marsičem drugim, je letošnja kuratorka festivala Dnevi poezije in vina, ki poteka od 21. do 26. avgusta na Ptuju.
Poezija ne predstavlja lahkega kruha in mnogi starši ne bi bili navdušeni nad takšno izbiro poklica, saj ne zagotavlja finančnega uspeha. Kako so vaši gledali na to odločitev?
Bili so dovolj idealistični, da niso ovirali tega, kar bi me osrečevalo in razvijalo, čeprav na začetku nihče (niti jaz) ni verjel, da bom od tega lahko živela. Morda sta ravno vera v to ter vztrajno in prizadevno delo (še vedno brez zaupanja v to, da se bo obrestovalo) predstavljala prve, ničesar pričakujoče temelje, na katerih sem pozneje gradila in dosegla profesionalni nivo. Pomagalo je tudi to, da sem začela tako zgodaj, saj sem bila stara komaj 17 let in sem si tako lahko prvih deset let privoščila to začetno fazo in ‘paraprofesionalnost’. Pozneje sem se res začela zelo zavedati poezije kot poklica, militantnosti, ki jo zdaj gojim z veliko odločnostjo, močnim kritičnim čutom in željo, da bi ga dostojanstveno opravljala.
Minevanje časa in izkoriščanje dneva je za vas pomembna tema. Kako se je vaše razumevanje časa in njegovega minevanja za vas spremenilo?
Mislim, da se je moja nekdanja mladostna naglica zdaj upočasnila. Danes si zastavljam cilje v daljšem časovnem okviru in jih celo z veseljem odlagam. Pri svojem pesniškem delu razumem, da je vidno polje zdaj nekoliko širše.
Kaj je za vas kot umetnico največji izziv v tem sodobnem svetu?
Mislim, da je moj največji izziv in dosežek kot umetnica v tem sodobnem svetu še vedno vsakodnevno preživljanje s poezijo, seveda z vso neodvisnostjo, ustvarjalno svobodo, eksperimentalnim odnosom, umetniško ambicioznostjo, kritičnim in vprašujočim občutkom, in to kot ženska in v manjšinskem jeziku brez države. Ni lahko živeti od takšnega poklica in potovati po svetu ter spoznavati druge kulture in literarne sisteme, medtem ko še naprej poglabljam svoje pesniško delo.
Kaj storite, ko občutite pisateljsko blokado, ali veste, kako se z njo spopasti?
Blokade ne občutim, ker ne pišem pod nikakršnimi zahtevami, niti nimam neke trde discipline. Pišem iz želje in strasti do tega, in ko se potopim v nov knjižni projekt, mi je delo na njem v užitek (ne glede na to, koliko truda mi vzame) in to fascinantno raziskovanje me nosi naprej brez pravega obžalovanja. Ko smo pripravljeni, imamo navdih in voljo, ni blokad.
Po drugi strani pa na splošno ali ko se odzovem na priložnostno naročilo, poskušam navdih spodbuditi z branjem, poslušanjem poezije, ki jo recitirajo moji najljubši avtorji, ali ogledom drugih umetniških izdelkov (ne nujno literarnih).
Zakaj je poezija na tem svetu tako pomembna?
Ker drugi jeziki (vsakdanji, znanstveni, tehnični, celo filozofski) niso v celoti sposobni tako celovito in večplastno pristopiti k svetu in resničnosti, ju obdelati in interpretirati, zato potrebujemo tudi pristop, ki ga lahko ponudi poezija, ki vsaj dopolnjuje druge, predvsem pa stopa tja, kamor ostali ne sežejo. Poezija se sprašuje s pomočjo drugih orodij, po drugih kanalih, ki lahko aktivirajo človeške vidike, ki so prav tako zanimivi kot razum. V poeziji se besede ponovno osmislijo, ustvarijo nove pomene in prek njih predlagajo nove načine razmišljanja o življenju. Ti novi načini njegovega razumevanja ali projekcije pa potem pomenijo tudi nove načine življenja. Če tisto, kar ni poimenovano, ne obstaja in človeško mišljenje ostaja tako jezikovno, bodo nove kombinacije besed in nova razmerja med njimi ustvarjale drugačne strukture, s katerimi bo mogoče misliti.
Poleg tega pa tako, kot nas lahko pripovedovanje prenese v druge čase in kraje, nas tudi poezija postavi v čustveno kožo drugega; vpliva na našo čustveno vzgojo in nas na neki način skuša pripraviti do tega, da bi znali upravljati svoja čustva, kar je za človeka ena najpomembnejših formacij. Vemo že, kakšne so posledice v resničnem življenju ljudi, ki znajo voditi podjetje, ne znajo pa obvladati čustvenega razkola …
Katera tema vam je najbližja in katero najtežje raziskujete?
Morda različni pristopi k identiteti, morda čustveni odmev določenih okoliščin, ki imajo tudi družbeni odmev (spol, podoba, ki jo projiciramo drugim, jezik, razred …). Pišem samo o tistem, kar me premakne, zaradi česar si to želim početi, zato se običajno ne lotevam vprašanj, ki se mi a priori zdijo težka. Poleg tega, ko dobim ustvarjalne predloge ali naročila (ki ne prihajajo iz mene), me izziv običajno bolj spodbudi kot ohromi. Raziskovanje poti, ki jih sama ne bi prehodila, spodbuja mojo ustvarjalnost, jo popelje iz območja udobja, lahko prinese presenetljiva odkritja in se mi še vedno zdi zelo zanimivo.
Česa se najbolj veselite na festivalu?
Dejstva, da gre za festival, ki ima tako konceptualno strogost, prestiž, izkušnje, organizacijske zahteve (ne le tehnične), ekspanzivni učinek, projekcijo, vpliv v številnih prostorih (uredniškem, medijskem, diskurzivnem, dialoškem in prevajalskem), ki je tako dobro zasnovan in pripravljen s tako veliko skrbjo. Zaradi tega čutim velik ponos, odgovornost, čast in hvaležnost za tako dragoceno priložnost. Vem tudi, da bo srečanje s tako veličastnimi avtorji, izmenjava in primerjava naših del, skrbi, težav in prizadevanj izjemno navdihujoče. Prav tako kot to, da bomo dobili vpogled v delo v nastajanju, ki nam ga bodo predstavili in ki nas bo zagotovo presenetilo. Morda bodo na srečanju nastali celo novi projekti! Za konec naj povem, da se še posebej veselim, da bom ob že objavljenih predstavila nekaj svojih čisto novih izvirnih pesmi, ki bodo luč sveta prej ugledale v slovenskem prevodu kot v španskem!