Knjigo sem videvala vse povprek po instagramu pri bralkah, ki berejo veliko zanimive, drugačne literature. Carmen Maria Machado piše o tem, kako je z žensko, v katero se je zaljubila do ušes, našla sanjsko hiško, v katero sta se preselili in tam zaživeli. Gre za resnično zgodbo, za spomine.
“You tried to tell your story to people who didn’t know how to listen.”
Saj vsi vemo, da se sanjsko pogosto izkaže za vse prej kot to. Avtorica v nizu kratkih poglavij, ki bi jim skoraj lahko rekla črtice, včasih pa samo ena poved, naniza doživetja v razmerju, ki jo je najbolj zaznamovalo. Pripoveduje jih v drugi osebi ednine, da imaš občutek, kot da govori sama sebi. Po drugi plati pa je tako, kot bi govorila prav tebi, bralcu. V opomin, da se to lahko zgodi povsod, kjerkoli, v kateremkoli razmerju in v vsaki hiši.
“A reminder to remember: just because the sharpness of the sadness has faded does not mean that it was not, once, terrible. It means only that time and space, creatures of infinite girth and tenderness, have stepped between the two of you, and they are keeping you safe as they were once unable to.”
Ker je bila malce čudaško, debelo dekle, ji je laskalo, da se je ženska, v katero se je zatreskala, zagledala prav vanjo. In tudi zato je bila pripravljena pretrpeti marsikaj. Sanjsko dekle v sanjski hiši se je namreč izkazalo za nasilno manipulatorko, ki jo je trpinčila iz dneva v dan, z enega konca ZDA na drugega, v avtu, na dvorišču, v trgovini, v kopalnici. Povsod.
“She unbuckles her seat belt, and leans very close to your ear. »You’re not allowed to write about this,« she says. »Don’t you ever write about this. Do you fucking understand me?«”
Ampak je pisala o tem. V veliki meri tudi zato, ker ljudje pozabijo, da se povsem običajne in tudi neprijetne stvari v razmerju dogajajo tudi ljudem, ki izberejo istospolne partnerje. Da so nasilne tudi ženske. Da pri gejih in lezbijkah ni preprosto, kot ni preprosto pri heteroseksualnih parih. Ni »najdeš nekoga in si z njim srečen do konca svojih dni«.
Nekako šokantno je, s kakšno liričnostjo avtorica piše o grozovitih doživetjih. Presenetljivo je, kako je knjigo težko brati, ker se ti med branjem nekje v drobovju dela velikanski gordijski vozel, ampak ne moreš nehati. In ob vsem tem so k sreči poglavja včasih tako kratka, da jih lahko prebaviš in se poženeš v naslednjega. Včasih pač ne. In njene pripovedi o tem, kaj vse smo pripravljeni požreti, da bi zadovoljili nekoga, ki nas ima končno rad, vsem našim nepopolnostim navkljub, so kot zabadanje z iglicami. Zgodba ne osupne, ker je tako običajna pripoved. A ko prideš do točke, ko se avtorica pobira in spet najde ne (še) srečo, ampak mir, in ti gre na jok.