Življenje nekje na samem, v stiku z naravo je za marsikoga kar visoko na prioritetni lestvici.
Ampak tudi divjina in samota nista vedno samo nekaj romantičnega. Za to knjigo sem ‘izvedela’ v knjigarni. Nekako je skočila vame (knjige to počnejo, prisežem), ko sem iskala nekakšno grozljivko ali vsaj nekaj, kar bi mi vzelo sapo.
Avtorja nisem poznala, o njem nisem vedela ničesar, a sem na platnici prebrala, da gre za Franka, ki ima ob skoraj zapuščeni avtocesti v Avstraliji majhno bencinsko črpalko, poletje pa z njim preživlja vnukinja, s katero si nista ravno blizu. Tam naokoli sanjavo potuje Simon, navdušen nad odprtim obzorjem in možnostmi avstralske širine. Maggie je tista, ki bo vse skupaj združila in zaradi katere bodo vsi doživeli neverjetne grozote.
Ne vem, kaj sem pričakovala, a sem se veselila zgodbe o mali bencinski črpalki sredi ničesar, godrnjavega dedka s svojimi demoni, uporne najstnice, sanjača za volanom in antijunakinje, ki bo poskrbela, da gre vse v maloro.
Dobila sem knjigo, v kateri sem začutila prostranost avstralske divjine. Njeno lepoto, surovost in obup hkrati. Saj veste, tisto, v kateri živijo tudi najbolj zagamani houdreti, ki v svojih malih kočah počnejo stvari, ki si jih mi niti predstavljati ne moremo, in to samo zato, ker jih lahko in ker vedo, da jih nihče ne bo nikoli razkrinkal. Sicer bi mu bilo itak takoj žal.
Všeč mi je bilo, da to ni bila ena tistih knjig, v kateri so vsi naključno povezani med seboj, odkrijejo, da so polbratje ali pa nezakonski otroci tega ali onega. V tej knjigi se naključni ljudje znajdejo na napačnem kraju. Kako se odzivajo na dogajanje, je lepa študija človeških značajev.
Všeč mi je bilo tudi, da čeprav tečeta dve vzporedni niti (prej in zdaj), ki razkrivata, kako smo pristali v zdaj, se vrhunec odvija v enem samem dnevu.
Lahko bi bil zelo napet film, ki ni nujno grozljivka, vendar nas spominja, da obstajajo tudi ljudje, ki so preprosto in samo zlobni. In da je mogoče pametno biti previden nekje v divjini sredi ničesar.