Pred kratkim sem za Knjižni kažipot prispevala svoje knjižno priporočilo za Bodite v cvetju, kjer sem si izbrala knjigo Kri cvetlic Anite Amirrezvani. Med drugim pa sem se spomnila tudi na tole knjigo, ki je pri Založbi Učila izšla davnega leta 2007 in je bila tudi med izbranimi za moj book club.
Lisa See: Snežna roža in skrivnostna pahljača
V njej osemdesetletna vdova Lili pripoveduje svoje spomine iz otroštva, ko je leta 1928, kot revno kitajsko podeželsko dekle spadala med tiste šestletnice, ki so jim tradicionalno povezovali noge in lomili kosti, saj so bila majcena stopala simbol lepote in privlačnosti. Zgodovina (in mnogi raziskovalci) imajo veliko teorij, čemu so ta majcena stopala služila, in nobena ni prav prijetna. A v knjigi skozi različne ženske obrede spoznavamo kitajsko družbo in njeno neupogljivost, znotraj katere so zato spletejo številna sestrska zaveništva, saj so ženske manjvredne in zato se morajo znajti same. Takrat se Lili kot sedemletno dekletce spoprijatelji z vrstnico Snežno rožo, s katero postaneta laotong. Gre za odnos v kitajski kulturi, ki se razvije med dvema ženskama, ki kot deklici postaneta povezani kot duši dvojčici, sestri, večno skladni. Lili in Snežna roža se skupaj učita gospodinjskih opravil, si skrivaj dopisujeta v skrivnem jeziku na mali pahljači in se pripravljata na obveznosti, ki čakajo žensko, ko se poroči. Med njima je velikanski prepad socialnih razlik, a čezenj zgradita most prijateljstva, ki stoji, dokler ena ne prelomi zaobljube.
“Mislila sem, da bova vse življenje skupaj. Nikoli nisem verjela, da bo prišel ta dan. Žalostno je, da sva v to življenje prišli napačno – kot dekleti –, toda to je najina usoda. Lili, sva kot par rac mandarink. Zdaj se vse spreminja. V naslednjih dneh boš izvedela stvari o meni.”
Zgodba me je presunila in v meni pustila pečat, hkrati pa me je naučila tudi marsičesa o kitajski kulturi in življenju na drugem koncu sveta, kot ga nekatere ženske poznajo še danes.