Čeprav sta v knjigi Viharni vrh glavni osebi nesojena ljubimca Cathy in Heathcliff, je narava ne le pomembna kulisa, pač pa tretji najpomembnejši ‘lik’ v zgodbi. Divjina, ki jih obdaja, barje, po katerem se vleče megla in nekje daleč, daleč za klifi obnje buta mogočno morje, so kot človeške lastnosti dveh divjih zaljubljencev.
Cathy in Heathcliff nista lika, ki bi bila komurkoli na prvi pogled všeč. Nemirna sta, celo brutalna na trenutke, divja in nepomirljiva. Knjiga je bila sprva napisana pod Emilyjinim psevdonimom Ellis Bell, viktorijanski kritiki pa je niso hoteli sprejeti, ker je bila preveč brutalna in kontroverzna. Ženske, kakršna je bila Cathy, niso imele mesta v tedanjih zapisih, ljubezen ljudi, ki nista bila poročena, pa nezaželena. Ponekod je bila knjiga celo prepovedana.
Zgodba je kombinacija ognjene strasti, ki ves čas tli pod površjem neskončno mokrega vremena, skrivnostnosti in tragične ljubezni. In vsemu temu daje piko na i (in na žnj) narava. Narava je v tej knjigi svojevrsten lik, živi svoje življenje in čeprav se na trenutke zdi, da prevzame vajeti in postane glavna, je v resnici ves čas nekako v ozadju, prežema pripoved, preveva like in se prepleta z dogajanjem. Zdi se, da so vsi na neki način odsev njene neukrotljivosti, a vsak na svoj način.
“’Viharni’ je značilen krajevni pridevnik in ponazarja divjanje v ozračju, ki mu je zaradi svoje lege domovanje izpostavljeno ob neurjih. Toda čisto, krepko zračenje morajo imeti tukaj ob vsakem času: kako močno piha severnik čez rob, si lahko predstavljaš po tem, kako postrani so zrasli bedni okrneli bori na koncu hiše; in po tem, kako vrsta trnovih grmov izteza svoje ude vse v isto smer, kot bi rotili sonce za miloščino.”
Že takoj na začetku knjige, ko izvemo, kje v resnici leži Viharni vrh in zakaj se tako imenuje, postane jasno, da so ljudje, ki tam živijo, eno z naravo, pa če to hočejo ali ne. Edina je, ki jih je ukrotila in ki jim vlada, pa četudi to vidijo le kot stranski učinek svoje geografske pozicije.
Barje, močvirje, megleno okolje, v katerem živita nesrečnika, je temačno, brez kančka veselja in žara. A to je le ena plat. Spomladi, ko zacveti resje, ko vse pozeleni in ko na ta del padejo sončni žarki, so širne poljane čudovito, nebeško okolje, v katerem sta tudi Cathy in Heathcliff nekdaj poskakovala in se igrala kot otroka, tekala naokrog in se veselila vsakega dne posebej. Nekoč, ko ju ni bremenilo življenje in njegove tegobe, ko jima je bilo malo mar za vse ostalo. Ti časi so za njiju minili. Zdaj je njuno življenje (tako kot barje) neizprosno, divje, trdo, golo, na trenutke tudi nasilno in strašljivo. In medtem ko se letni časi menjajo, nosijo veselje in žalost, srečo in smrt, pa je veter tisti, ki je ves čas prisoten. Ves čas divja, neodvisen od vsega drugega, piha po svoje in se ne zmeni za nič.
Ne želim razkriti kakršnegakoli kvarnika, zato bom v tej temi malce bolj previdna. A močvirje, kot ga prikaže Emily, je čarobno. Četudi veš, da bi te zeblo in premočilo do kosti, si želiš sprehoditi se po njem. Sesti k ognjišču s skodelico čaja in knjigo (Viharnim vrhom, seveda!). Opazovati veličino narave v vsej njeni divjini. Strašansko mi je žal, da je spisala en sam roman. Eno veličastno mojstrovino, ki ji ni para. Pripoved, v kateri se znajdeš tako globoko, da imaš občutek, kot da je vse okrog tebe temnomodre barve, kot da sta povsod temačnost in megla, ki pa ne dajeta občutka tesnobe, ampak nekakšne pomirjujoče tihosti, ki te osvoji in odpelje s seboj.