Aleš Debeljak je bil eden mojih najljubših profesorjev na faksu. V resnici je bil ‘kriv’ za moj študij. Ko je umrl, je tudi v vseh nas, njegovih študentih, zazijala praznina.
A to ni knjiga o Alešu. To je knjiga o bolečini, preživetju in prebolevanju gromozanske izgube. Njegova žena Erica Johnson Debeljak je spisala knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri popiše svojo pot po labirintu vdovstva in žalovanja, svoje spomine in teme preživetja pa prepleta z znanimi vdovami iz svetega pisma, literature in celo resničnega življenja.
Moja prva misel po prebrani knjigi je bila, da bi bil Aleš nanjo strahotno ponosen. Spisala je knjigo, kakršno bi on z velikim veseljem prebral, saj vsebuje vse tisto, kar je imel najraje. Zgodbe, antropološka raziskovanja, kulturne niti, spomine, poetičen jezik in golo bolečino na papirju
Kakšna je bila vloga vdove v davni preteklosti in kakšna je danes? Se je sploh spremenila?
EJD je spisala knjigo, v kateri ne prizanaša nikomur, še najmanj sebi. Na ogled postavi vse svoje največje rane in pomanjkljivosti, iskreno govori o tem, kako izguba zareže v družinsko življenje in premoženje, v smisel obstoja, vsakodnevne rutine, dojemanje sebe, odnose znotraj družine in zunaj nje. Prikaže, kako žalovanje ne pomeni, da se vsi žalujoči objemajo in podpirajo in drug drugemu lepo in gladko pomagajo skozi pekel. Niti najmanj. Žalovanje prinese jezo, občutek nemoči, pomanjkanje potrpljenja, izgubo vere vase in v druge, vprašanja in preizpraševanja. Kako se premakniti naprej, kako zaceliti in zakrpati rano, ko izgubiš človeka, ki te je soustvarjal petindvajset let? Ko ob tebi nenadoma ni več tiste duše, za katero veš, da ti je bila usojena?
Knjige ne priporočam mlajšim bralcem ali bralkam, ker preprosto ni knjiga za mlade ljudi v dvajsetih. Meni je kar nekajkrat strla srce in jo bom vsekakor priporočala naprej.
O knjigi sem pisala tudi pri Urški (Booknjiga).