“Pozabiš tisto, česar se želiš spominjati, spominjaš pa se tistega, kar želiš pozabiti.”
Mnogi pravijo, da je bil Cormac McCarthy moški pisatelj, ki je pisal o moških, ker je bil šovinist. A on sam je dejal, da so ženske komplicirane in se nima niti najmanjšega namena pretvarjati, da jih je pogruntal. Zakaj ga nisem brala prej? V resnici ne vem. Morda se je tudi meni zdelo, da so njegove zgodbe preveč ameriške in enotirno moške. Konec koncev sem ga le poznala edino po filmu Ni dežela za starce.
In potem sem prebrala to knjigo.
Osnova zgodbe je zelo preprosta in strahotno temačna. Oče in sin potujeta po pokrajini, ki je prekrita s pepelom. Vse je sivo, črno, mrtvo, nevarno. Na nebu ni videti sonca, okrog njiju ni niti živali. So pa ljudje. Ljudje, ki so nevarni, ker so sestradani, premraženi in obupani. Ljudje, ki ne bodo izbirali, kaj (ali koga) bodo pojedli, ker izbire preprosto ni. Ljudje, ki tako kot onadva potujejo. Kam? Zakaj? Nihče ne ve. Upajo le, da je tam, kamor grejo, svet morda boljši.
“Bog ne obstaja in mi smo njegovi preroki.”
Ne vem, če sem kdaj v življenju že brala knjigo, ki bi tako čudovito prikazovala grozovito lepoto. Vem, te besede sploh ne grejo skupaj. Se strinjam. In knjiga je mračna, stavki so kratki, odsekani, pogosto zgolj informativni, a proza tako lirična, da v resnici vso tisto grozo zavije v nekaj lepega. In sredi tega sta oče in sin, ki dajeta upanje. Zakaj namreč preživeti, če ni ničesar, za kar bi živel, česar bi se veselil? Če si večino časa samo in edino lačen in premražen? Kako verjeti v dobro ljudi, ko te obdajajo poblazneli kanibali?
Njunih imen nikoli ne izvemo, a v resnici nista pomembni. Pomemben je odnos med njima, ki je apokaliptičnemu okolju navkljub topel in iskren, predvsem pa preko njega toliko izvemo o redkobesednem očetu, česar sicer ne bi mogli vedeti. Ker tako čustveno inteligentnega otroka lahko vzgoji le ene vrste oseba.
Knjiga, ki se je tudi meni na začetku zdela samo in edino temačna, naporna in tiste vrste, v kateri lezeš z dežja pod slap, pa je iz strani v stran počasi postajala veliko več kot to in je zame nedvomno eno najljubših odkritij tega leta.
Cormac, se še bereva.