Blog – Page 6 – Nora na knjige

Resnica je raztegljiva

Colleen Hoover: Verity

Hoover Ink, 2018

Nora ocena: 3,5/5

Končna sodba: Knjiga res vzbuja srh in te drži v napetosti. Zadnje poglavje obrne na glavo vse. Preseneti. Nekako.

Zgodba: Lowen Ashleigh je pisateljica, ki piše precej povprečne knjige. Prodajajo se, a niso nobene uspešnice. Ko je tik pred tem, da jo bodo prisilno izselili iz stanovanja, jo pokliče njen agent, ki ima zanjo neverjetno ponudbo. Verity Crawford je izjemna pisateljica velikih uspešnic, ki je zdaj zaradi posledic prometne nesreče nezmožna dokončati tri zadnje knjige v seriji, ki jo je začela in ima ogromno bralcev, ki komaj čakajo nova nadaljevanja. Lowen pristane, da bo pomagala dokončati serijo, in se preseli na posest, kjer z Verity živita njen sin Crew in mož Jeremy, ki je Lowen pravzaprav najel. Ta ne ve, da jo na posesti čaka veliko presenečenj, med drugim stanje, v kakršnem je v resnici velika pisateljica, čustva, ki se budijo v bližini Jeremyja in nenazadnje avtobiografija, ki jo med brskanjem po Verityjinih zapiskih Lowen najde v njeni pisarni. Razkriva namreč Verity kot je ne pozna nihče.

Pro: Knjiga se res bere hitro in je zelo berljiva. Napeta je, malce tudi srhljiva.

Contra: Ravno toliko reči me je v tej knjigi motilo, da mi ni bila zelo všeč. Še najmanj veliko (res veliko) seksa v knjigi, ki naj bi bila bolj triler kot romanca. Luknje so me motile. Slog. Nedokončane začete stvari.

Te knjige sem se zelo veselila, ker so jo priporočali praktično vsi. Spomnim se, da sem pred meseci nekje na spletu brala blog ene od ameriških knjigoljubk, ki je napisala nekaj v stilu: »Si predstavljaš svet, kjer ni zadnjega poglavja v Verity?« Totalen sucker sem za preobrate na koncu, pa naj gre za filme, knjige ali serije (če ne štejemo serije Lost/Skrivnostni otok). V resnici sem si to knjigo kar malce ‘šparala’ za hude čase, ko bom potrebovala nekaj, da mi razbije ali kakšno težko knjigo ali pa kakšno nedeljsko popoldne. Ko sem zdaj nazadnje vendarle potrebovala oboje, sem se z velikim veseljem pognala v to knjigo. Na neki način sem dobila ravno tisto, kar sem iskala. Po drugi strani pa …

Če iščeš knjigo, ki bo napeta in ti bo lepo popestrila vikend, je najbrž prava zate. Polovično je bila tudi meni zelo všeč. Kako, povem po opozorilu za spoilerje. 😉

Težko je o tej knjigi kakorkoli govoriti, da ne bi preveč izdala. Zato se bom najprej lotila pisateljičinega sloga.

“I stretch truths where I see fit. I’m a writer.”

To je prva knjiga, ki sem jo prebrala izpod njenega peresa in moram reči, da se vidi, da je njeno srce predano romancam, ljubezenskim zgodbam in vročim prizorom. Ker se jim pač ni mogla izogniti. Seks me v knjigah niti najmanj ne moti in včasih je lahko prav fajn, če ima neki smisel oziroma če ni sam sebi namen. Tu razen tega, da je Lowen izpadla malce otročja, Jeremy pa pač najboljši ljubimec vseh časov, nisem čutila nobene druge potrebe po tolikšni količini takšnih prizorov. Imela sem celo občutek, da je ritem pisateljico sam vodil, ker jih najbrž kar natrese po svojih drugih ljubezenskih zgodbah. Sicer se je potrudila, da je seksu vsaj v neki meri dala namen in smisel, ampak se mi je zdelo preveč prizorov za takšen namen. Mogoče sem pa pač prestara za new-adult.

“I think the idea of me is better than the reality of me.”

Druga stvar, ki me je zmotila, je bilo to, da je bila Verity v avtobiografiji precej bolje napisana kot je bila Lowen v ostalem besedilu. Morda me je motilo tudi to, da so bili vsi liki videti izjemno dvodimenzionalni. Jeremyju bi lahko dodala samo en pridevnik ali dva, Lowen kvečjemu enega, še Verity, ki je bila v resnici najbolj zanimiva, ni zmogla več. Motila me je oholost enega lika, popolnost drugega in dolgočasnost tretjega. Tisti, ki ste brali, jih boste prepoznali, za druge bom nadaljevala po oglasih (oziroma po obvestilu za spoilerje).

“No one is likable from the inside out.”

Dala sem ji 3,5, na Goodreads celo zaokrožila navzgor, ker sem dobila od nje to, kar sem iskala. Ampak. Ampak, ampak! Imela sem občutek, da jo je napisala 25-letna pisateljica, ker manjka globine in razdelanosti. OK, bom kar tu dala obvestilo, ker ne morem več kot mačka okrog vrele kaše. 🙂

PAZI, SPOILERJI!

STRAN OD TU!

GOVORILA BOM O PRESENEČENJIH V KNJIGI!

Torej, po vrsti jih sploh ne bom uspela vseh navesti. To, kar bo spodaj pisalo, je namenjeno predvsem tistim, ki so knjigo prebrali in bi bili za debato. Hit me up! 😉

Zakaj je bil Crew v trenutku, ko ga je spoznala, asshole? Sem že napol pričakovala, da bo mulc psihopat, potem ni bilo pa iz tega nič. Čisto nič. Otrok je prav kul. Na koncu knjige ona veselo napiše, da je super, da zdaj lahko piše o otrocih, ki so assholes. Ampak ni. Ni pisala o takem otroku. Samo enkrat je napisala, da je Lowen mislila, da je. Super nitka, ki je ni uporabila.

Ali je bilo potrebno, da je imela Lowen odnos s svojim agentom, če ni bilo iz tega tudi nič? Ni ji dalo nobene nove razsežnosti. Glede na to, da je takšna siva miška brez kakršnekoli samozavesti, je čudno, da se je sploh podala v takšen odnos. Zakaj, mi prav tako ni jasno.

Če je res tako povprečna pisateljica, mi ni jasno, zakaj se je Jeremy zaljubil vanjo oziroma v njeno pisanje. Niti ni tega utemeljil. Niti ne vemo nič oprijemljivega o Verityjinih knjigah. Pisala je zle like. Super. Kaj, kako, zakaj toliko bralcev? Rada imam knjige o knjigah in pisateljih, ampak ta ni temu dala nobene vrednosti. Razen … no, konca.

Ko Lowen ponori nad Verity, ji ne verjamem, ker je večino časa potuhnjena in pridna, potem pa kao ponori, pa ni prepričljiva. In se skesa. Tolikokrat se skesa.

Naj ima stališča. Ali ji je ok, da se daje dol s poročenim moškim, ali pa ne. Naj ne reče »saj če bo on naredil prvi korak, potem je ok«.

Konec pa … Ko sem prišla do konca, sem po kindlu listala dalje, če je še eno poglavje. Mogoče sem edina, ampak … Saj preseneti, ne bom rekla, da ne. Ampak je toliko več vprašanj kot odgovorov. Kar je po svoje super. Ampak. (! 🙂 ) Siva miška se ne sekira glede tega, da bi jo grabila vest, kaj sta storila. Ne razmišlja o tem, da če je on to vedel, je najbrž on psihopat, ona pa nosi njegovega otroka. Ne skrbi je, v kakšni situaciji se je znašla. Ona bi samo rada obdržala svoj dober seks. Žal je bil tak moj občutek.

Všeč mi je bila misel, da je Verity psiho (ali pa žrtev) in da je veliko tega na voljo za interpretacijo. Ampak imam pri tem raje Gillian Flynn, ki je fantastična pri pisanju temačnih žensk.

Knjigo sem prebrala za malce razbijanja poletja, pa vidim, da gre lepo v bingo in ljubezenske zgodbe.

Poletni bingo 2020: ljubezenska zgodba

Večna popotnica

Alma M. Karlin: svetovljanka iz province

Marijan Pušavec: Alma M. Karlin: svetovljanka iz province

Ilustrator: Jakob Klemenčič

Forum Ljubljana, 2015

Nora ocena: 3/5

Končna sodba: Pomembna knjiga o izjemno pogumni ženski, ki je sama osvajala svet.

Zgodba: Življenjepis v stripu je sestavljen iz štirih zaključenih poglavij: Cilli, London, Svet in Celje, v katerih sledimo življenju te nenavadne ženske od otroštva naprej skozi zdravstvene težave, zgodnjo očetovo smrt in mučni odnos z materjo do srečanja življenjske sopotnice Thee Gamelin, težav s povojno oblastjo in smrti v revščini.

Pro: Risoroman bo vse, ki Alme ne poznajo ali pa niso veliki ljubitelji branja biografij, navdušila z neverjetno zgodbo.

Contra: Na trenutke se mi je zazdelo, da bi potrebovala več razlage, čisto vsaka sličica brez besedila mi ni bila povsem jasna tudi po dolgem gruntanju.

Vrhunec stripa se nedvomno skriva v delu, kjer opisuje njeno sedemletno potovanje okrog sveta. Alma je prva ženska na svetu, ki je sama, brez podpornikov in sponzorjev, prepotovala svet v letih po prvi svetovni vojni, in se vmes preživljala s poučevanjem jezikov in pisanjem potopisnih reportaž. Ves čas je preučevala okolje, v katerem je živela, iskala načine za nova potovanja, pisala romane, potopise in zgodbe, ki so izhajali sprva v nemščini, potem pa bili celo prevedeni.

Alma je bila bolehen otrok, imela je komaj osem let, ko ji je umrl ljubljeni oče, mama pa ji nikoli ni nudila topline, po kateri je hrepenela. Nič dosti ni pomagalo, da je bila Alma »grda« in menda celo »pukljasta«, zaradi česar so na njej preizkušali številne (danes vemo, da mučilne) metode. A prav mama je bila zaslužna za nenasitno lakoto po spoznavanju sveta, ki jo je Alma razvila na prvem popotovanju z njo. Že leta 1914 je na londonski Royal Society of Arts opravila izredno težke izpite iz osmih tujih jezikov, s tem pa se ji je odprla možnost, da se preživlja s pisanjem in poučevanjem teh jezikov.

Bila je neustrašna in neskončno radovedna, prepotovala je vse celine in obiskala mnoge države, na svojih popotovanjih pa je vedno tudi študirala svet okrog sebe, ponekod ga je celo skicirala. Pogum, ki jo je v tistih za ženske res težkih časih peljal v svet, ni pojenjal, četudi so bila popotovanja polna negativnih izkušenj. Alma ni pisala v slovenščini, čeprav je bila mama učiteljica na celjski dekliški šoli. Ker je bil oče upokojeni major avstroogrske vojske, so bili zvesti monarhiji in doma govorili v nemščini, čeprav je deklica znala tudi slovensko.

“Kot otrok si po dojemanju odraslih neveden, nihče ne ve, v kakšnih neslutenih črnih valovih plavaš sam samcat. Od najbližjih človeških bitij okoli sebe si bolj oddaljen kot od najbolj oddaljene zvezde. Duša že v otroškem telesu dojame, da je sama.”

Vesela sem, da sem prebrala to knjigico oziroma risoroman, ker je res lepo narejen in bogat. Morda sem kriva sama, ker ne berem takšne literature in potem čisto nekaj sličic res nisem dovolj dobro razumela, razložila sem si jih po svoje in ne vem, če sem ujela pravo noto. Samo zato ji dam malce nižjo oceno. Ne vem, če so risoromani zame, rada imam opise in se potopim v knjige. Hkrati pa sem imela občutek, da so nekatere reči veliko bolj ostale z mano prav zato, ker so bile narisane. Človeški možgani so hecna reč.

Poletni bingo 2020: risoroman

Ko zmanjka besed

When All Is Said

Anne Griffin: When All Is Said

Sceptre, 2019

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Ena najbolj ganljivih zgodb, ki nas vse lahko nauči o življenju.

Zgodba: Katere ljudi bi izbrali, če bi jih morali navesti pet, ki bi najlepše povzeli naše življenje? Kdo bi bil usoden? Za koga bi bil usoden jaz? In če bi vsakemu posebej nazdravil ob koncu svojega življenja, kaj bi rekel? In česa si se naučil, kaj si spoznal zdaj, ko ni več kaj reči?

Takšna je zgodba 84-letnega Mauricea Hannigana, ki se neke junijske sobotne noči ustavi v Rainford House Hotelu. Naroči pet različnih pijač in z vsako nazdravi osebi, ki je bila v njegovem življenju na neki način ključna. Nazdravil bo seveda svoji hčerki in sinu, vsakemu iz drugega razloga. Nazdravil bo svojemu starejšemu bratu, ki je v veliki meri oblikoval njegov pogled na svet, pa tudi njega samega. Spomnil se bo svoje žene in vseh obžalovanj, ki jih ima iz svojega zakona. Kozarec bo dvignil tudi za svojo težavno, naporno in drugačno svakinjo. Povedal bo zgodbo o svojem življenju skozi oči ljudi, ki so ga pustili za seboj – tako ali drugače. Z njihovo pomočjo bo predstavil vse svoje težave, ljubezni, zmage in poraze.

Pro: Knjiga se priplazi v tvojo zavest, pa če to hočeš ali ne. Opazuješ, kako Maurice govori o vseh svojih napakah in obžalovanjih, skorajda občutiš jih v ustih, okus po nečem grenkem. Mislim, da po tej knjigi vsak od nas lahko malce bolje razmisli o svojih dejanjih. Ker … kaj je tisto, kar nam v resnici ostane na koncu?

Contra: Sploh nimam. Sorry, not sorry.

“I’m here to remember – all that I have been and all that I will never be again.”

Nisem zelo velika jokica. Ampak, ko me kakšne stvari res ganejo, me skoraj pobere. Tokrat sem jokala kot vodomet sredi dežja že pri Mauriceovi prvi zdravici. Nimam pojma, kdo je Anne Griffin, vem samo to, da sem zdaj velika fenica te irske mojstrice besede. Včasih je težko brat kakšne knjige, kjer se moški loti ženskega glasu ali pa obratno, zato se mi niti sanja ne, kako je avtorici uspelo tako čudovito ubesediti razmišljanje 84-letnega moškega.

V njegovi preteklosti je cel kup majhnih hakeljcev in delčkov mozaika, ki so pripeljali do točno te točke, na kateri sedi ob začetku knjige. Vključno s tem, da takrat, ko mu v šoli ni šlo, še nihče ni vedel, zakaj mu ne gre. Ni bil butast. Ampak samo malo čuden. No, danes vemo, da niti to ni bil. Imel je učne težave, za katere danes poznamo rešitve. V starih časih, ko so z Irske kmetje bežali v ZDA in drugam, je ‘izkoristil gužvo’, bi rekla moja mama, in se podal v res tvegan posel. In vse, čisto vse, je pogojeno z njegovim otroštvom, z enim nepremišljenim dejanjem, ki je uničilo življenje ne le ljudi, ki so bili vanj vpleteni, pač pa generacije, ki so za njimi prišle. Njihove otroke in vnuke. Nekaj, kar se je zdelo le majceno dejanje iz maščevanja, je povzročilo tektonske premike.

“No one, no one really knows loss until it’s someone you love. The deep-down kind of love that holds on to your bones and digs itself right in under your fingernails, as hard to budge as the years of compacted earth. And when it’s gone … it’s as if it’s been ripped from you. Raw and exposed, you stand dripping blood all over the good feckin’ carpet. Half-human, half-dead, one foot already in the grave.”

Po eni strani se veseliš ob misli, kako karma poskrbi za določene izravnave in ljudi. Ampak karma deluje v obe smeri in na vse ljudi enako. Povračilo ne pomeni, da se slabo dejanje izniči z vrnjenim slabim dejanjem. In naj si reven ali bogat, ni vse v denarju.

Trudim se, da bi povedala kar čim manj o tej zgodbi, ker sama nisem vedela dosti o njej, ko sem se je lotila. Ni bila moj izbor v book clubu, ampak sem se zaljubila vanjo. Čutila sem čisto vse, kar je Maurice obžaloval, vse, kar si je želel, da bi naredil drugače, in vso težo let, ki so minila in jih nikoli ne bo več nazaj. Vse to čeprav je več kot dvakrat mojih let. Vsi imamo nekaj, kar obžalujemo, pa naj gre za najbolj neumno nesramnost, ki je ne moremo vzeti nazaj, ali pa življenjski preobrat. Vsi moramo z določenimi stvarmi živeti. Maurice je nekaj takšnih zapletov zagrešil in tudi, ko je vedel, da ni prav, preprosto ni znal drugače.

Ta knjiga mi je strla srce. Ena najbolj zanimivih reči je to, da je v tej knjigi samo en lik, ki mi je bil resnično všeč. Ostali so nepotrpežljivi, težavni, sebični ali pa preprosto namrgodeni. Tudi Mauricea lahko opišem z vsemi temi pridevniki, pa še kakšnim bolj sitnim za zraven. Vseeno sem vzljubila vse osebe v tej knjigi, vsakega sem razumela in mu želela dobro. In to je veličina najboljše literature.

Poletni bingo 2020: prvenec

Ljubezen je norost

Gabriel García Márquez: O ljubezni in drugih demonih

Mladinska knjiga, 1996

Izvirnik: Del amor y otros demonios (Grupo Editorial Norma, 1994)

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Pripoved o tem, kako nam je ljubezen lahko vsem v pogubo

Zgodba: 12-letno hčerko markiza in njegove žene na začetku knjige ugrizne pes, za katerega se pozneje izkaže, da je imel steklino. Čeprav deklica ne kaže znakov bolezni, jo podvržejo različnim metodam zdravljenja, ki že mejijo na mučenje. Ves čas jo opazujejo, kaj vse da bo z njo narobe in čakajo. Nazadnje jo pošljejo v samostan Svete Klare, da bi iz nje izgnali demone, ki jo obsedajo. Dodelijo ji duhovnika, ki naj bi deloval kot njen eksorcist, a se vanjo nesmrtno zaljubi.

Pro: Knjiga je delo mojstra magičnega realizma, ki ima sposobnost, da vsak stavek naredi tako bogat, da bi drugi za toliko povedanega potrebovali stran ali dve. Vsaka beseda nosi naboj in pomen in je naravnost čarobna. Obstaja tudi film, ampak si ga ne upam pogledat. Preveč magična knjiga.

Contra: Ni pripoved za na plažo, a vseeno je. Sprva ne razumeš težav, ki jih imajo vsi z ubogim dekletom, potem pa požiraš vsako besedo sproti in trepetaš pred koncem. Motil me je starinski prevod, ki ima cel kup besed, ki jih danes ne uporabljamo več. Glede na to, da je knjiga izšla 1996 me je to kar malo razočaralo, zaradi jezika sem tudi odbila eno zvezdico. In hvala bogu (ali demonom), da je Mladinska knjiga nehala dajati zadnjih nekaj odstavkov na zadnjo platnico knjige. Biggest fail ever. Naj vam to služi kot opomnik, če boste brali točno to izdajo.

Preden zares začnem, naj res izrazim gromozansko hvaležnost, da je Mladinska knjiga prenehala z objavljanjem koncev na ovitkih. Za vse, ki boste to brali, pač ne berite zadnje platnice.

Na notranjem delu ovitka je nekaj spremnih besed napisal moj dragi pokojni profesor Aleš Debeljak. Ko sem to knjigo prijela v roke, me je dodatno pogrelo še to. Letos sem se namreč odločila, da prebiram kar čimveč knjig z domačih polic. Čas je, da zmanjšam tisti TBR kupček.

Gabo Gabito pa je moj ljubljenec. In to je eden od razlogov, zakaj še nisem prebrala čisto vseh njegovih knjig. Nekdo, ki je tako fantastičen s svojimi besedami, je preveč čudovit, da bi se ga naenkrat preobjedla. To sem se odločila že davno, tistega divjega poletja, ko so me prevzele strani Stotih let samote in njegovi rumeni metulji, ki plešejo po Macondu. Še vedno in vsakič znova zavidam vsakemu, ki to knjigo prvič prime v roke.

Zgodbo naj bi sprožil resnični dogodek. Ko je bil star štirinajst let, je Márquezu mama povedala zgodbo o dvanajstletnem dekletu, ki jo je ugrizel stekel pes, a ji ni bilo nič. Deklica naj bi bila čudodelnica, katere dolgi bakreni lasje so rasli še dolgo po tem, ko so jo že pokopali. Leta pozneje je mladi Márquez, nadobudni novinar, dobil nalogo, da pokriva izkopavanje nekih grobnic. Ko je prišel tja, je iz ene padlo okostje dekleta, katerega bakreni lasje so bili dolgi dvaindvajset metrov in enajst centimetrov. Ta dogodek ga je spomnil na mamino pripoved in nastala ja zgodba o nenavadni deklici po imenu Sierva Maria de Todos Los Angeles. Njeno ime je najbrž razumljivo vsem, ki vsaj malce poznate španski jezik. Sierva pomeni služabnica. Torej je bilo to dekle Služabnica Maria Vseh Angelov.

Dekle je vse svoje življenje nenavadno. Druži se s sužnji, uči se njihovega jezika, bolj udobno ji je med njimi kot pa v dvorcu lastnih staršev, ki ji ne posvečajo kaj dosti pozornosti. Bolj, ko čakajo, kdaj bo ponorela od stekline, bolj opažajo stvari, ki po njihovem mnenju kažejo na to, da je dekle že obsedeno. Odpeljejo jo v samostan, kjer naj bi iz nje izgnali hudiča in vse ostale demone. V njeno celico vstopi mladi duhovnik Cayetano Delaura, ki ga je v sanjah preganjala ženska z lasmi, dolgimi kot poročna vlečka. Sredi maziljenja, molitev in polivanja s sveto vodo se zgodi nekaj veliko hujšega. Cayetano nenadoma ne more več misliti na nič drugega kot na to dekle. Kako ji je v vsakem trenutku dneva? Kaj počne? O čem razmišlja? Kaj gleda? Kako se usločajo njene obrvi? Še preden se zave, podleže najbolj nevarnemu demonu vseh časov – ljubezni. Tega se ne da izgnati.

Márquez je v knjigi Ljubezen v času kolere sicer prikazal bolezen kot metaforo za ljubezen, v tej drobni knjižici pa jo opisuje kot norost, poblaznelost in demonsko obsedenost, ki se prenaša z ugrizom, lahko bi rekli tudi strastnim poljubom. Medtem ko nam je kolera vsem v pogubo, je v blaznosti lahko tudi nekaj veličastnega, sploh če se oseba, ki zaradi nje ‘trpi’, zaradi tega ne sekira, pač pa uživa v njej. In … mar ni to tisto, kar je ljubezen v resnici? Ne bolezen, pač pa nekaj res neozdravljivega, nekaj, kar lahko le ublažimo, a če je resno, nikoli ne mine? Mar nista to dva poblaznela človeka, ki ne moreta drug brez drugega, katerih uma sta zaposlena le drug z drugim? Dva norca, ki se odločita upreti svetu po svoje, živeti skupaj, najti način, da svoji blaznosti prepleteta v čudovitem plesu večnosti? In kdo na koncu zares izgubi? Tisti, ki si ne upajo.

Poletni bingo 2020: napisano pred 2000

Ko zemlja izginja pod teboj

Julia Phillips: Izginuli svet

Mladinska knjiga, 2020

Izvirnik: Disappearing Earth (Knopf, 2019)

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Neverjetno lepa knjiga, ki mi je približala svet, ki ga sicer najbrž nikoli ne bi spoznala.

Zgodba: Ko nekega avgustovskega dne na kamčatski obali izgineta dve deklici, sestri, policijske preiskave kmalu zajamejo bližnjo in širšo okolico in pretresejo malo mesto. Med brezplodnim poizvedovanjem, ki se vleče vse leto, se pred nami nizajo različne ženske zgodbe, vsaka tako ali drugače povezana z izginotjem. Mesec za mesecem, košček za koščkom ti delčki gradijo pisani mozaik raznolike kamčatske družbe, obenem pa pletejo mrežo tesno povezane ženske skupnosti, ki nazadnje preraste okvire tega skrivnostnega končka sveta. Dvanajst zgodb nas popelje po sledeh izginulih deklic in znajdemo se na popotovanju skozi deželo neukrotljive lepote in velikih nasprotij – neprehodnih gozdov in prostrane tundre, sovjetske nostalgije in etničnih manjšin, okostenelega šovinizma in prebujajočega se feminizma – do še bolj razburljivega konca.

Pro: Knjiga je res lepo zajela Kamčatko, zdelo se mi je, da sem začutila utrip dežele, konca sveta, ljudi, ki tam bivajo in težav, s katerimi se soočajo. Prav narisalo se mi je vse pred očmi. Uživala sem. Ravno toliko ima ruskosti, da je poznano, a hkrati so dovolj zagonetni liki, da ne veš točno, kaj se bo zgodilo.

Contra: Imena. Ljudje. Pogosto so me zmedli. Saj vem, da je to standard za ruske vrste literaturo (čeprav sem veliiiiiiika zaljubljenka v Ano Karenino ipd.), ampak sem ves čas gledala na tisto razpredelnico, kjer je pisalo, kdo je kdo. Pa še nekaj, česar tu ne bom napisala. Se znajde malce niže.

To je ena izmed tistih pripovedi, ki te prav počasi posrka vase. V resnici te že s prvim poglavjem pogoltne, ko ugotoviš, kaj se z deklicama dogaja in kaj ju čaka. Všeč mi je bila tista otroškost pri njima, res imaš občutek kot da to pripoveduje starejša izmed njiju.

Tudi zato me je fasciniralo to, da je bilo vseh dvanajst zgodb napisanih z drugim glavnim likom v ospredju, ki je bil drugačen od prejšnjega, drugače razmišljal in se soočal z drugimi težavami kot prejšnji, bil celo druge starosti, a je bil vsakokrat resnično avtentičen. Zgodba o iskanju deklic je namreč povedala skozi dvanajst pripovedi, ki bi lahko delovale tudi kot kratke zgodbe, saj se vsaka le bežno dotakne deklic, ki sta izginili, ali pa posledic izginotja. Čeprav se godi na odročnem koncu sveta, se ukvarja s težavami majhnega mesta. Kar je v resnici celotna Kamčatka – majhno mesto, tak občutek vsaj dobimo. Tudi, ko skušaš pobegniti iz manjšega mesta v večje, ti ne uspe ravno najbolje, saj se soočiš z istimi težavami in pogosto celo istimi ljudmi. Različni liki v sredini zgodb pa dosežejo, da dobimo širši pregled nad dogajanjem in hkrati intimno spoznamo osebe.

Najmočnejši lik v zgodbi je pravzaprav Kamčatka. Vzdušje, ki jo preveva. In izguba, ki se širi kot rak med vsemi vpletenimi. V vsaki zgodbi se namreč lik sreča prav z njo. Izgubo, ki ga ohromi, ki mu na tak ali drugačen način uničuje življenje. Zahteva hude, trde, neizprosne, težke kompromise. Lomi srca. Nosi spoznanja.

Če bi morala izbrati eno stvar, ki me je zmotila, je bil to konec. Ne bom povedala, kako se konča, ampak če ne želiš prebrati, kaj me je zmotilo, tu raje nehaj.

RESNO MISLIM!

SI ŠE TU???

OK, NA LASTNO ODGOVORNOST!

Zmotilo me je, da ni bila ta rdeča nit malce močnejša. Želela sem si več povezave med liki in deklico, da bi to zadnjemu oziroma predzadnjemu poglavje dalo več moči, bolj bi mu verjela. Temu navkljub pa sem bila nad povsem zadnjim poglavjem navdušena. Ni bilo solzavo, pa bi lahko bilo. Ni bilo pretirano čustveno, pa bi lahko bilo. In ni bilo izkoriščevalsko, šokantno, pa bi vsekakor lahko bilo. Ena mojih najljubših knjig letošnjega leta. Pa smo šele na polovici!

Bonus komentar: Z naslovnicami Mladinske knjige imam love-hate odnos. Včasih so mi tako sfaljene, da se prav po glavi tolčem. Tale je res lepa. Ni pa vse v nekih umetniških čačkah, kakršne zadnja leta radi popajo na platnice. Samo moje mnenje. 🙂

Poletni bingo 2020: 2020

Kako zelo smo lagali

E. Lockhart: We Were Liars

Hot Key Books, 2014

V slovenščini: Bili smo lažnivci (Učila International, 2014)

Nora ocena: 3/5

Končna sodba: Zanimiv način pripovedi mladostniškega doživljanja s presnetljivim koncem.

Zgodba: Cadence je rojena v ugledni in ponosni družini, ki je tako bogata, da ima v lasti zasebni družinski otok. Na njem preživljajo poletja, tam pa se druži z bratrancem Johnnyjem, s sestrično Mirren in z Gatom – fantom indijskega porekla, skupaj pa se imenujejo Lažnivci. Lažejo namreč o vsem. Pa bomo vedeli, kaj je sploh res? V času njenega petnajstega poletja Cadence opazi, kako se njena mama vedno pogosteje prepira s sestrama o dedovanju ogromnega premoženja, ki ga ima še vedno v lasti dedek, ki trmasto vztraja pri ohranjanju dediščine in ponosa. Tisto poletje se zgodi tudi tragedija, po kateri Cadence trpi zaradi hudih glavobolov, čeprav se incidenta sploh ne spomni. Ko se dve leti pozneje vrne na otok, je poletje drugačno kot jih je vajena. Njeni prijatelji se do nje obnašajo drugače, teta ponoči tava po otoku, nihče ji noče ničesar povedati, dedek pa je povsem na novo zgradil svojo graščino. Počasi začne razkrivati, kaj se ji je tistega usodnega poletja res zgodilo in kako temačna je pravzaprav njena družina.

“Here I am frozen, when I deserve to burn.”

Pro: Knjiga spada pod mladinsko literaturo, ampak jo brez težav berejo odrasli. Skrivnost. Najstniška doživljanja. Zanimiv način pisanja.

Contra: Zanimiv način pisanja. 🙂 Ja, lahko ti je všeč in te nervira hkrati. Mene je bolj nerviral. Konec je presenetljiv, čeprav sem ga uganila. Tisti, ki jih običajno ne (po)gruntate, boste najbrž navdušeni.

Ni vsaka mladinska literatura fina literatura tudi za odrasle. Nekatere mladinske pripovedi so preprosto preveč otročje ali pa preveč dramatizirane za odraslo rabo. Ta ni ena slednjih. Po eni plati sicer ima veliko drame (glavni liki so le najstniki, vsi pa vemo, kako je takrat vse hudo). Jaz sem bila v resnici še najbolj jezna, ker so vsi »oglaševali« tisti konec. Ker sem morda tudi zato vstopila v zgodbo razmišljujoč še bolj kot bi sicer.

Zakaj to mularijo kličejo Lažnivci? V resnici nihče ne ve. Menda je prva različica knjige vsebovala del, v katerem je to pojasnjeno, pa se je založnikom zdel dolgočasen in so ga izrezali. Rezultat je naslov, ki niti nima smisla. Vemo, da drug drugemu potem lažejo (ali pa ne), ampak naziv bi moral biti bolje pojasnjen.

“We are liars. We are beautiful and privileged. We are cracked and broken.”

Všeč mi je, da se knjiga začne z zemljevidom in družinskim drevesom. Vsake toliko časa sem polistala nazaj, da sem gledala, kje so vandrali. Način pisanja je lahko nekomu strahotno nadležen. Jaz sem se knjigo v veliki meri odločila brati kot dnevnik (glede na to, da je v prvi osebi in da Cadence vpisuje tudi pravljice oziroma zgodbice, ki ilustrirajo določene situacije, hkrati pa skače med poletji) in v takšni obliki mi je to delovalo. Pogosto se samostalniki uporabijo kot opis nekoga, torej tam, kjer bi morali biti pridevniki. Pogosto se uporablja ena cela vrstica za eno besedo, s čimer dosega posebne poudarke. Če si ne bi v glavo zapičila dnevnika (pa sploh ne vem, kako sem do tega prišla), bi me nerviralo. Tako pa knjigi dam višjo oceno kljub temu. Poleg tega sem se v branje zagnala kot prebiranje s stališča psihološkega vidika prebogatunskih najstnikov.

“What if we could stop being different colors, different backgrounds, and just be in love?”

Pa še ta famozni konec? Ja, dve veliki razkritji sta. In eno brez drugega ne deluje. Dobri razkritji sta. In če nisi kot jaz in ne gruntaš, kaj za vraga se je zgodilo, te bo močno presenetil. Ampak spet: preveč nakladanja o fantastičnih koncih ustvari samo fantastična pričakovanja. Ta se pa še nikoli niso dobro končala. Vprašaj Dickensa.

Poletni bingo 2020: mladinska literatura

Zakaj je pobralo gospo Westaway

Ruth Ware: Smrt gospe Westaway

Učila International, 2018

Izvirnik: The Death of Mrs. Westaway (Scout Press, 2018)

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Neodložljiva knjiga srhljivim občutkom groze, ki razkriva stare skrivnosti

Zgodba: Mlada Harriet Westaway se komaj prebija iz dneva v dan kot bralka tarot kart, poleg tega pa se je še čez glavo zadolžila pri posojevalcih denarja. Ko nekega dne prejme pismo, da ji je sorodnica iz Cornwalla v oporoki zapustila premoženje, se zdi, da ji je življenje ponudilo popolno rešitev iz težav. A ker je pri osemnajstih izgubila mamo, stari starši pa so tudi že mrtvi, je prepričana, da so se zmotili. A ker ji izterjevalci dolga vse bolj dihajo za ovratnik, se odloči, da bo vseeno odpotovala v Cornwall in poskusila srečo ter se potrudila narediti to, kar počne vsak dan s svojimi strankami: goljufati, pretentati, se pretvarjati. Toda ko prispe na pogreb gospe Westaway in se nastani v pokojničini hiši skupaj z drugimi dediči, spozna, da se je zapletla v nekaj mnogo bolj zloveščega kot zgolj goljufijo.

Pro: Knjiga je idealna za tiste, ki imajo radi občutek, da nekaj preži v temi, za vrati, v sencah ali pa v zamegljenem barju. Bonus je še velikanska družinska skrivnost, zaradi katere ne veš, kdo pije in kdo plača. Najbrž vsi in nihče!

Contra: Mogoče bi me moral konec oziroma storilec ali pa še bolje, razlogi za celotno zmešnjavo, zagato in katastrofo, bolj presenetiti. V resnici me nič ni, vključno s človekom, ki je skrival največjo skrivnost.

Mogoče sem prebrala preveč kriminalk. Mogoče preveč razmišljam, medtem ko berem kriminalke. Nisem ena tistih, ki lahko kar gre z zgodbo in opazuje. Vem, moja težava. Včasih si želim, da bi mi to šlo, ker bi tako lahko vsako zgodbo spremljala kot nekaj, kar se le odvija pred menoj, namesto da je vedno le sestavljanka, ki jo moram NUJNO hitro sestaviti.

Hkrati pa je ravno to, da nam kriminalke dajo sestavljanke in namige, tisto, kar me vedno znova potegne k njim. Ne glede na to, da pogosto ugotovim morilca, tatu ali prevaranta, tistega, ki je vse zakrivil ali pa ki je vse sprožil, še vedno uživam v ugibanju. Za nekaj časa sem nehala brati kriminalke prav zato, ker me nič več ni presenetilo. Ko sem jih začela (spet) jemati kot knjige, ki imajo namen, da mi napenjajo možgane, ne glede na to ali jih pretentajo ali ne, sem se spet lahko vrnila k njim.

In to se je zgodilo s to knjigo. Tako kot recimo vlakec smrti. Fino ti je, ko sediš na njem in drviš in te čakajo ovinki, pa gor in dol, pa spet dol, ko misliš, da boš šel gor. Ko prideš do konca, je bilo fino, nisi pa iz tega odnesel življenjskih lekcij ali pa globokega razmišljanja. Ampak bilo pa je res fino. Ruth Ware sem spoznala z njeno prvo In A Dark, Dark Wood (Povabilo). Posodila mi jo je prijateljica, ki obožuje kriminalke in bere skorajda edino ta žanr. Njen izbor mi ni vedno najbolj na kožo pisan, a sem ugotovila, da četudi bi tudi tista knjiga po mojem mnenju lahko imela malce boljši zaključek, je name delovala kot je obljubila prijateljica. Še zdaj, kakšna tri leta po tem, se spomnim, kako me je na nekaterih točkah spreletaval srh. In to je odtehtalo vse ostalo. Avtorica je že zaradi tega pri meni kar lepo zapisana. Veliko je kriminalk, kjer samo lovijo storilca, sestavljajo namige in se izogibajo neznancem, ki streljajo nanje. Manj je takšnih, kjer ti gredo občasno prav kocine pokonci in te spreletava srh. Zelo rada si za lokacijo izbira temačne, skrivnosti polne konce (gozd, močvirje, itd.), da je ta srhljivi občutek še dodatno okrepljen z geografijo.

Tudi zato tu ne bom razpredala o razvitosti likov, o smiselnosti zgodbe, o tem, kako sem pravzaprav ugotovila, kdo je kdo in kdo je kaj. Ker to nima smisla. Če so takšne knjige zate, potem pač hop na vlakec.

Poletni bingo 2020: krimič

Ojla!

Dolgo časa sem se spravljala k temu in nikoli nisem točno vedela, zakaj se nisem. Ni časa. Ne bom konsistentna. Brez veze, da začnem, pa potem tri tedne ni nič od mene. Ampak nekako z leti pridejo tudi tisti trenutki, ko ti je za vse to vseeno. Sem, kakršna sem, je pisal Jacques Prévert (pa kaj potem, kaj vas briga vsa ta reč, sem, kakršna sem, všeč sem, komur sem všeč).

In tako sem tu. Rada bi si zapisala občutke, ki jih v meni zbudijo knjige, še posebno, če so mi všeč ali me razkurijo.

Pišem že praktično vse svoje življenje. V osnovni šoli sem začela s poezijo, ki je potem ob koncu srednje šole nekako poniknila. Od petnajstega leta naprej pišem članke, prispevke, zgodbice, knjige. Prevajam. Urejam. Sem besedna čarodejka. 🙂

Zato bom to delala. Po svoje. Brez prehudih pričakovanj. Zase. In za tiste, ki vas bodo moje besede zanimale. Dobrodošli v mojem svetu besed.