Ko zemlja izginja pod teboj

Julia Phillips: Izginuli svet

Mladinska knjiga, 2020

Izvirnik: Disappearing Earth (Knopf, 2019)

 

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Neverjetno lepa knjiga, ki mi je približala svet, ki ga sicer najbrž nikoli ne bi spoznala.

Zgodba: Ko nekega avgustovskega dne na kamčatski obali izgineta dve deklici, sestri, policijske preiskave kmalu zajamejo bližnjo in širšo okolico in pretresejo malo mesto. Med brezplodnim poizvedovanjem, ki se vleče vse leto, se pred nami nizajo različne ženske zgodbe, vsaka tako ali drugače povezana z izginotjem. Mesec za mesecem, košček za koščkom ti delčki gradijo pisani mozaik raznolike kamčatske družbe, obenem pa pletejo mrežo tesno povezane ženske skupnosti, ki nazadnje preraste okvire tega skrivnostnega končka sveta. Dvanajst zgodb nas popelje po sledeh izginulih deklic in znajdemo se na popotovanju skozi deželo neukrotljive lepote in velikih nasprotij – neprehodnih gozdov in prostrane tundre, sovjetske nostalgije in etničnih manjšin, okostenelega šovinizma in prebujajočega se feminizma – do še bolj razburljivega konca.

Pro: Knjiga je res lepo zajela Kamčatko, zdelo se mi je, da sem začutila utrip dežele, konca sveta, ljudi, ki tam bivajo in težav, s katerimi se soočajo. Prav narisalo se mi je vse pred očmi. Uživala sem. Ravno toliko ima ruskosti, da je poznano, a hkrati so dovolj zagonetni liki, da ne veš točno, kaj se bo zgodilo.

Contra: Imena. Ljudje. Pogosto so me zmedli. Saj vem, da je to standard za ruske vrste literaturo (čeprav sem veliiiiiiika zaljubljenka v Ano Karenino ipd.), ampak sem ves čas gledala na tisto razpredelnico, kjer je pisalo, kdo je kdo. Pa še nekaj, česar tu ne bom napisala. Se znajde malce niže.

To je ena izmed tistih pripovedi, ki te prav počasi posrka vase. V resnici te že s prvim poglavjem pogoltne, ko ugotoviš, kaj se z deklicama dogaja in kaj ju čaka. Všeč mi je bila tista otroškost pri njima, res imaš občutek kot da to pripoveduje starejša izmed njiju.

Tudi zato me je fasciniralo to, da je bilo vseh dvanajst zgodb napisanih z drugim glavnim likom v ospredju, ki je bil drugačen od prejšnjega, drugače razmišljal in se soočal z drugimi težavami kot prejšnji, bil celo druge starosti, a je bil vsakokrat resnično avtentičen. Zgodba o iskanju deklic je namreč povedala skozi dvanajst pripovedi, ki bi lahko delovale tudi kot kratke zgodbe, saj se vsaka le bežno dotakne deklic, ki sta izginili, ali pa posledic izginotja. Čeprav se godi na odročnem koncu sveta, se ukvarja s težavami majhnega mesta. Kar je v resnici celotna Kamčatka – majhno mesto, tak občutek vsaj dobimo. Tudi, ko skušaš pobegniti iz manjšega mesta v večje, ti ne uspe ravno najbolje, saj se soočiš z istimi težavami in pogosto celo istimi ljudmi. Različni liki v sredini zgodb pa dosežejo, da dobimo širši pregled nad dogajanjem in hkrati intimno spoznamo osebe.

Najmočnejši lik v zgodbi je pravzaprav Kamčatka. Vzdušje, ki jo preveva. In izguba, ki se širi kot rak med vsemi vpletenimi. V vsaki zgodbi se namreč lik sreča prav z njo. Izgubo, ki ga ohromi, ki mu na tak ali drugačen način uničuje življenje. Zahteva hude, trde, neizprosne, težke kompromise. Lomi srca. Nosi spoznanja.

Če bi morala izbrati eno stvar, ki me je zmotila, je bil to konec. Ne bom povedala, kako se konča, ampak če ne želiš prebrati, kaj me je zmotilo, tu raje nehaj.

RESNO MISLIM!

SI ŠE TU???

OK, NA LASTNO ODGOVORNOST!

Zmotilo me je, da ni bila ta rdeča nit malce močnejša. Želela sem si več povezave med liki in deklico, da bi to zadnjemu oziroma predzadnjemu poglavje dalo več moči, bolj bi mu verjela. Temu navkljub pa sem bila nad povsem zadnjim poglavjem navdušena. Ni bilo solzavo, pa bi lahko bilo. Ni bilo pretirano čustveno, pa bi lahko bilo. In ni bilo izkoriščevalsko, šokantno, pa bi vsekakor lahko bilo. Ena mojih najljubših knjig letošnjega leta. Pa smo šele na polovici!

Bonus komentar: Z naslovnicami Mladinske knjige imam love-hate odnos. Včasih so mi tako sfaljene, da se prav po glavi tolčem. Tale je res lepa. Ni pa vse v nekih umetniških čačkah, kakršne zadnja leta radi popajo na platnice. Samo moje mnenje. 🙂

Poletni bingo 2020: 2020

Kako zelo smo lagali

E. Lockhart: We Were Liars

Hot Key Books, 2014

V slovenščini: Bili smo lažnivci (Učila International, 2014)

 

Nora ocena: 3/5

Končna sodba: Zanimiv način pripovedi mladostniškega doživljanja s presnetljivim koncem.

Zgodba: Cadence je rojena v ugledni in ponosni družini, ki je tako bogata, da ima v lasti zasebni družinski otok. Na njem preživljajo poletja, tam pa se druži z bratrancem Johnnyjem, s sestrično Mirren in z Gatom – fantom indijskega porekla, skupaj pa se imenujejo Lažnivci. Lažejo namreč o vsem. Pa bomo vedeli, kaj je sploh res? V času njenega petnajstega poletja Cadence opazi, kako se njena mama vedno pogosteje prepira s sestrama o dedovanju ogromnega premoženja, ki ga ima še vedno v lasti dedek, ki trmasto vztraja pri ohranjanju dediščine in ponosa. Tisto poletje se zgodi tudi tragedija, po kateri Cadence trpi zaradi hudih glavobolov, čeprav se incidenta sploh ne spomni. Ko se dve leti pozneje vrne na otok, je poletje drugačno kot jih je vajena. Njeni prijatelji se do nje obnašajo drugače, teta ponoči tava po otoku, nihče ji noče ničesar povedati, dedek pa je povsem na novo zgradil svojo graščino. Počasi začne razkrivati, kaj se ji je tistega usodnega poletja res zgodilo in kako temačna je pravzaprav njena družina.

“Here I am frozen, when I deserve to burn.”

Pro: Knjiga spada pod mladinsko literaturo, ampak jo brez težav berejo odrasli. Skrivnost. Najstniška doživljanja. Zanimiv način pisanja.

Contra: Zanimiv način pisanja. 🙂 Ja, lahko ti je všeč in te nervira hkrati. Mene je bolj nerviral. Konec je presenetljiv, čeprav sem ga uganila. Tisti, ki jih običajno ne (po)gruntate, boste najbrž navdušeni.

Ni vsaka mladinska literatura fina literatura tudi za odrasle. Nekatere mladinske pripovedi so preprosto preveč otročje ali pa preveč dramatizirane za odraslo rabo. Ta ni ena slednjih. Po eni plati sicer ima veliko drame (glavni liki so le najstniki, vsi pa vemo, kako je takrat vse hudo). Jaz sem bila v resnici še najbolj jezna, ker so vsi »oglaševali« tisti konec. Ker sem morda tudi zato vstopila v zgodbo razmišljujoč še bolj kot bi sicer.

Zakaj to mularijo kličejo Lažnivci? V resnici nihče ne ve. Menda je prva različica knjige vsebovala del, v katerem je to pojasnjeno, pa se je založnikom zdel dolgočasen in so ga izrezali. Rezultat je naslov, ki niti nima smisla. Vemo, da drug drugemu potem lažejo (ali pa ne), ampak naziv bi moral biti bolje pojasnjen.

“We are liars. We are beautiful and privileged. We are cracked and broken.”

Všeč mi je, da se knjiga začne z zemljevidom in družinskim drevesom. Vsake toliko časa sem polistala nazaj, da sem gledala, kje so vandrali. Način pisanja je lahko nekomu strahotno nadležen. Jaz sem se knjigo v veliki meri odločila brati kot dnevnik (glede na to, da je v prvi osebi in da Cadence vpisuje tudi pravljice oziroma zgodbice, ki ilustrirajo določene situacije, hkrati pa skače med poletji) in v takšni obliki mi je to delovalo. Pogosto se samostalniki uporabijo kot opis nekoga, torej tam, kjer bi morali biti pridevniki. Pogosto se uporablja ena cela vrstica za eno besedo, s čimer dosega posebne poudarke. Če si ne bi v glavo zapičila dnevnika (pa sploh ne vem, kako sem do tega prišla), bi me nerviralo. Tako pa knjigi dam višjo oceno kljub temu. Poleg tega sem se v branje zagnala kot prebiranje s stališča psihološkega vidika prebogatunskih najstnikov.

“What if we could stop being different colors, different backgrounds, and just be in love?”

Pa še ta famozni konec? Ja, dve veliki razkritji sta. In eno brez drugega ne deluje. Dobri razkritji sta. In če nisi kot jaz in ne gruntaš, kaj za vraga se je zgodilo, te bo močno presenetil. Ampak spet: preveč nakladanja o fantastičnih koncih ustvari samo fantastična pričakovanja. Ta se pa še nikoli niso dobro končala. Vprašaj Dickensa.

Poletni bingo 2020: mladinska literatura

Zakaj je pobralo gospo Westaway

Ruth Ware: Smrt gospe Westaway

Učila International, 2018

Izvirnik: The Death of Mrs. Westaway (Scout Press, 2018)

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Neodložljiva knjiga srhljivim občutkom groze, ki razkriva stare skrivnosti

Zgodba: Mlada Harriet Westaway se komaj prebija iz dneva v dan kot bralka tarot kart, poleg tega pa se je še čez glavo zadolžila pri posojevalcih denarja. Ko nekega dne prejme pismo, da ji je sorodnica iz Cornwalla v oporoki zapustila premoženje, se zdi, da ji je življenje ponudilo popolno rešitev iz težav. A ker je pri osemnajstih izgubila mamo, stari starši pa so tudi že mrtvi, je prepričana, da so se zmotili. A ker ji izterjevalci dolga vse bolj dihajo za ovratnik, se odloči, da bo vseeno odpotovala v Cornwall in poskusila srečo ter se potrudila narediti to, kar počne vsak dan s svojimi strankami: goljufati, pretentati, se pretvarjati. Toda ko prispe na pogreb gospe Westaway in se nastani v pokojničini hiši skupaj z drugimi dediči, spozna, da se je zapletla v nekaj mnogo bolj zloveščega kot zgolj goljufijo.

Pro: Knjiga je idealna za tiste, ki imajo radi občutek, da nekaj preži v temi, za vrati, v sencah ali pa v zamegljenem barju. Bonus je še velikanska družinska skrivnost, zaradi katere ne veš, kdo pije in kdo plača. Najbrž vsi in nihče!

Contra: Mogoče bi me moral konec oziroma storilec ali pa še bolje, razlogi za celotno zmešnjavo, zagato in katastrofo, bolj presenetiti. V resnici me nič ni, vključno s človekom, ki je skrival največjo skrivnost.

Mogoče sem prebrala preveč kriminalk. Mogoče preveč razmišljam, medtem ko berem kriminalke. Nisem ena tistih, ki lahko kar gre z zgodbo in opazuje. Vem, moja težava. Včasih si želim, da bi mi to šlo, ker bi tako lahko vsako zgodbo spremljala kot nekaj, kar se le odvija pred menoj, namesto da je vedno le sestavljanka, ki jo moram NUJNO hitro sestaviti.

Hkrati pa je ravno to, da nam kriminalke dajo sestavljanke in namige, tisto, kar me vedno znova potegne k njim. Ne glede na to, da pogosto ugotovim morilca, tatu ali prevaranta, tistega, ki je vse zakrivil ali pa ki je vse sprožil, še vedno uživam v ugibanju. Za nekaj časa sem nehala brati kriminalke prav zato, ker me nič več ni presenetilo. Ko sem jih začela (spet) jemati kot knjige, ki imajo namen, da mi napenjajo možgane, ne glede na to ali jih pretentajo ali ne, sem se spet lahko vrnila k njim.

In to se je zgodilo s to knjigo. Tako kot recimo vlakec smrti. Fino ti je, ko sediš na njem in drviš in te čakajo ovinki, pa gor in dol, pa spet dol, ko misliš, da boš šel gor. Ko prideš do konca, je bilo fino, nisi pa iz tega odnesel življenjskih lekcij ali pa globokega razmišljanja. Ampak bilo pa je res fino. Ruth Ware sem spoznala z njeno prvo In A Dark, Dark Wood (Povabilo). Posodila mi jo je prijateljica, ki obožuje kriminalke in bere skorajda edino ta žanr. Njen izbor mi ni vedno najbolj na kožo pisan, a sem ugotovila, da četudi bi tudi tista knjiga po mojem mnenju lahko imela malce boljši zaključek, je name delovala kot je obljubila prijateljica. Še zdaj, kakšna tri leta po tem, se spomnim, kako me je na nekaterih točkah spreletaval srh. In to je odtehtalo vse ostalo. Avtorica je že zaradi tega pri meni kar lepo zapisana. Veliko je kriminalk, kjer samo lovijo storilca, sestavljajo namige in se izogibajo neznancem, ki streljajo nanje. Manj je takšnih, kjer ti gredo občasno prav kocine pokonci in te spreletava srh. Zelo rada si za lokacijo izbira temačne, skrivnosti polne konce (gozd, močvirje, itd.), da je ta srhljivi občutek še dodatno okrepljen z geografijo.

Tudi zato tu ne bom razpredala o razvitosti likov, o smiselnosti zgodbe, o tem, kako sem pravzaprav ugotovila, kdo je kdo in kdo je kaj. Ker to nima smisla. Če so takšne knjige zate, potem pač hop na vlakec.

Poletni bingo 2020: krimič

Ojla!

Libreria Acqua Alta, Venezia.

Dolgo časa sem se spravljala k temu in nikoli nisem točno vedela, zakaj se nisem. Ni časa. Ne bom konsistentna. Brez veze, da začnem, pa potem tri tedne ni nič od mene. Ampak nekako z leti pridejo tudi tisti trenutki, ko ti je za vse to vseeno. Sem, kakršna sem, je pisal Jacques Prévert (pa kaj potem, kaj vas briga vsa ta reč, sem, kakršna sem, všeč sem, komur sem všeč).

In tako sem tu. Rada bi si zapisala občutke, ki jih v meni zbudijo knjige, še posebno, če so mi všeč ali me razkurijo.

Pišem že praktično vse svoje življenje. V osnovni šoli sem začela s poezijo, ki je potem ob koncu srednje šole nekako poniknila. Od petnajstega leta naprej pišem članke, prispevke, zgodbice, knjige. Prevajam. Urejam. Sem besedna čarodejka. 🙂

Zato bom to delala. Po svoje. Brez prehudih pričakovanj. Zase. In za tiste, ki vas bodo moje besede zanimale. Dobrodošli v mojem svetu besed.