Divjina v nas

Čeprav sta v knjigi Viharni vrh glavni osebi nesojena ljubimca Cathy in Heathcliff, je narava ne le pomembna kulisa, pač pa tretji najpomembnejši ‘lik’ v zgodbi. Divjina, ki jih obdaja, barje, po katerem se vleče megla in nekje daleč, daleč za klifi obnje buta mogočno morje, so kot človeške lastnosti dveh divjih zaljubljencev.

Zgodba naj bi se dogajala v Yorkshiru.

Cathy in Heathcliff nista lika, ki bi bila komurkoli na prvi pogled všeč. Nemirna sta, celo brutalna na trenutke, divja in nepomirljiva. Knjiga je bila sprva napisana pod Emilyjinim psevdonimom Ellis Bell, viktorijanski kritiki pa je niso hoteli sprejeti, ker je bila preveč brutalna in kontroverzna. Ženske, kakršna je bila Cathy, niso imele mesta v tedanjih zapisih, ljubezen ljudi, ki nista bila poročena, pa nezaželena. Ponekod je bila knjiga celo prepovedana.

Zgodba je kombinacija ognjene strasti, ki ves čas tli pod površjem neskončno mokrega vremena, skrivnostnosti in tragične ljubezni. In vsemu temu daje piko na i (in na žnj) narava. Narava je v tej knjigi svojevrsten lik, živi svoje življenje in čeprav se na trenutke zdi, da prevzame vajeti in postane glavna, je v resnici ves čas nekako v ozadju, prežema pripoved, preveva like in se prepleta z dogajanjem. Zdi se, da so vsi na neki način odsev njene neukrotljivosti, a vsak na svoj način.

“’Viharni’ je značilen krajevni pridevnik in ponazarja divjanje v ozračju, ki mu je zaradi svoje lege domovanje izpostavljeno ob neurjih. Toda čisto, krepko zračenje morajo imeti tukaj ob vsakem času: kako močno piha severnik čez rob, si lahko predstavljaš po tem, kako postrani so zrasli bedni okrneli bori na koncu hiše; in po tem, kako vrsta trnovih grmov izteza svoje ude vse v isto smer, kot bi rotili sonce za miloščino.”

Že takoj na začetku knjige, ko izvemo, kje v resnici leži Viharni vrh in zakaj se tako imenuje, postane jasno, da so ljudje, ki tam živijo, eno z naravo, pa če to hočejo ali ne. Edina je, ki jih je ukrotila in ki jim vlada, pa četudi to vidijo le kot stranski učinek svoje geografske pozicije.

Yorkshire Moors
Močvirje v Yorkshiru spomladi. Foto Visit York.

Barje, močvirje, megleno okolje, v katerem živita nesrečnika, je temačno, brez kančka veselja in žara. A to je le ena plat. Spomladi, ko zacveti resje, ko vse pozeleni in ko na ta del padejo sončni žarki, so širne poljane čudovito, nebeško okolje, v katerem sta tudi Cathy in Heathcliff nekdaj poskakovala in se igrala kot otroka, tekala naokrog in se veselila vsakega dne posebej. Nekoč, ko ju ni bremenilo življenje in njegove tegobe, ko jima je bilo malo mar za vse ostalo. Ti časi so za njiju minili. Zdaj je njuno življenje (tako kot barje) neizprosno, divje, trdo, golo, na trenutke tudi nasilno in strašljivo. In medtem ko se letni časi menjajo, nosijo veselje in žalost, srečo in smrt, pa je veter tisti, ki je ves čas prisoten. Ves čas divja, neodvisen od vsega drugega, piha po svoje in se ne zmeni za nič.

Ne želim razkriti kakršnegakoli kvarnika, zato bom v tej temi malce bolj previdna. A močvirje, kot ga prikaže Emily, je čarobno. Četudi veš, da bi te zeblo in premočilo do kosti, si želiš sprehoditi se po njem. Sesti k ognjišču s skodelico čaja in knjigo (Viharnim vrhom, seveda!). Opazovati veličino narave v vsej njeni divjini. Strašansko mi je žal, da je spisala en sam roman. Eno veličastno mojstrovino, ki ji ni para. Pripoved, v kateri se znajdeš tako globoko, da imaš občutek, kot da je vse okrog tebe temnomodre barve, kot da sta povsod temačnost in megla, ki pa ne dajeta občutka tesnobe, ampak nekakšne pomirjujoče tihosti, ki te osvoji in odpelje s seboj.

Uspavanka popolne varuške

Leïla Slimani: Uspavanka

Mladinska knjiga, 2019

Izvirnik: Chanson Douce (Éditions Gallimard, 2016)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Knjiga, ki ni triler, a je srhljiva. Ni le šokantna, pač pa tudi pretresljiva

Zgodba: Myriam in Paul sta uspešen par. Ona je pravnica, on pa vzhajajoča zvezda v glasbeni industriji. Ko dobita otroka, Myriam ostane doma, dokler ji prijatelj ne ponudi službe v odvetniški pisarni, ki je preprosto ni mogla zavrniti. Da bi se zakonca lahko brez skrbi in slabe vesti posvetila delu, za svoja otroka najameta popolno varuško. Ko v njihovo življenje namreč vstopi Louise, je Myriam prepričana, da so našli redek biser. Varuška namreč v njihovo stanovanje prinese svetlobo, poleg tega, da z neverjetno tankovestnostjo skrbi za otroka, v nekaj tednih pospravi stanovanje, največje čudeže pa dela v kuhinji – otroka njene jedi molče goltata, Myriam in Paul pa spet vabita na obisk prijatelje, ki uživajo v Louisini kuhi. A na koncu zgodbe je tragedija, katere glavno vprašanje ni ‘kdo je storilec’, pač pa ‘zakaj je to storil’.

Pro: Knjiga je čudovita študija tega, kako se v vseh nas odvija cel kup procesov, ki jih nihče ne pozna, in kako v resnici drug drugega (nikoli ne) poznamo.

Contra: Naj nekaj razčistimo takoj. Knjiga je bila v angleškem jeziku promovirana kot triler, kriminalka, ponekod celo grozljivka. Vsi, ki iščejo knjigo, v kateri bi si grizli nohte in ugibali, kdo je res kriv za grozovit zločin, bodo nad to knjigo razočarani. Ta knjiga namreč ni ‘whodunnit’ (kot jim rečejo ljubitelji kriminalk), pač pa ‘whydunnit’. Zame to ni contra, za marsikoga pa morda bo.

Leïla Slimani: Uspavanka
Leïla Slimani: Uspavanka

Začne se brutalno in neposredno.

“Dojenček je mrtev.”

Da je ta popolna, skoraj čudežna varuška ubila otroka, je tako jasno že na prvi strani. A kaj je do tega privedlo? Kaj sploh lahko razloži ali upraviči umor dveh otrok? Okoliščine, ki so pripeljale do tragedije, avtorica razkriva počasi in po koščkih. Stran za stranjo razkrivamo varuškino preteklost in vsakdanjik mlade družine, za katero je kar naenkrat varuška nepogrešljiva. Pa vendar – ali obstaja meja, do koder se lahko tuj človek vplete v mreže neke družine? Ali ima ta prepletenost rok trajanja? Nekoga vzeti za svojega je lepo, ampak kaj se zgodi, ko so otroci tako veliki, da tega človeka ne potrebujejo več? In kaj se zgodi, če ta človek ne želi biti zavržen?

Zgodba se po grozljivem prvem poglavju premakne v preteklost in začne pripovedovati od začetka. Ko Louise vstopi v življenje mlade družine, vanjo prinese veselje, zadovoljstvo in srečo. Varuška preseže vsa pričakovanja, ki bi jih mladi starši sploh lahko imeli, saj se zdi angel, poslan iz nebes. Otroka jo obožujeta, zlahka pospravlja in pomiva, poleg vsega pa še nadvse slastno kuha, ne le za družino, pač pa tudi njihove prijatelje, otroke poučuje, se z njimi igra, z družino hodi na počitnice.

“Samota je delovala kot mamilo in ni bila prepričana, ali se mu sploh želi odreči.”

A bolj, ko se Louise zapleta v življenje svoje nove družine, težje si je predstavljati življenje brez nje. In potem nenadoma postane obremenjujoča. Malce čudaška. Na trenutke preveč popolna. Sem ter tja kar malce naporna. Dogajati se začnejo nenavadne reči, ob katerih se Myriam začne spraševati, kaj če se za to popolno fasado skriva nekaj gnilega.

To je kratka knjiga. Grdavšasta. Temačna. Polna begajočih sončnih žarkov. Zakoplje se ti pod kožo in ti zastrupi kri. V njej se skriva nekaj, ob čemer se ti ves čas ježi koža. Vzbuja skrb, vznemirja te, občutek imaš, da ves čas nekaj brbota tik pod površjem in pojma nimaš, kdaj natanko bo ta lonec prekipel. Kaj se bo takrat zgodilo, je že jasno. A zaradi te informacije knjiga ne izgubi ključnega naboja večno prisotne grozote, ki čepi nekje za vrati.

“Stopi v kuhinjo in prižge luč. Prostor je videti še bolj snažen kot po navadi. V njem plava močan vonj po detergentu. Očiščena so vrata hladilnika. Nič se ne valja po kuhinjskem pultu. Na napi ni niti sledu o maščobi, ročaji na omaricah so prebrisani z gobico. Tudi šipa pred njo se kar blešči od čistoče.

Myriam ravno stegne roko proti hladilniku, ko ga uzre. Tam, sredi mizice, za katero jedo otroka in varuška. Na krožniku leži okostje piščanca. Svetlikajoče se okostje, na katerem ni ostala niti najtanjša mrvica, niti najmanjše vlakence mesa. Videti je, kot da ga je oglodal jastreb ali kaka trdovratna, marljiva golazen. Vsekakor nekaj škodljivega.”

Konec – tako kot knjiga – ni za vsakogar. Nekdo, ki pričakuje jasno razkritje, kaj je botrovalo usodnemu dogodku, tega ne bo dobil. A če bo znal brati med vrsticami, bo razkrito veliko.

Knjiga je v originalu izšla v francoščini in prejela prestižno Goncourtovo nagrado, za navdih pa je francoska pisateljica maroških korenin vzela resnično zgodbo iz leta 2012, ko je na Manhattnu varuška s kuhinjskim nožem zabodla otroka Lulu in Lea, stara dve leti in šest let. V tem času je bila mama otrok skupaj s triletno hčerko na tečaju plavanja. Ko sta se vrnili, sta v kadi našli okrvavljena otroka in varuško, ki je krvavela iz ran, ki si jih je zadala sama. Varuška je preživela in bila pred dobrima dvema letoma (proces je trajal kar pet let) obsojena na dosmrtni zapor. Izkazalo se je, da je trpela zaradi depresije in tesnobe, česar ni razkrila svojim delodajalcem. Sledil je Lulujin in Leov zakon, po katerem morajo ljudje, ki želijo skrbeti za otroke, jasno razkriti svoje kompetence in pomanjkljivosti. Vsak, ki jih ponaredi ali prikrije, zagreši zločin.

Knjigo sem prebrala lani, a je pred kratkim moj pogled pritegnil izvod v knjižnici, kjer je knjiga ležala na vozičku za odpis. Odločila sem se obuditi spomin na to, kako sem v vročem poletju kar dolgo razmišljala o tej knjigi in o tem, kako ima vsak med nami demone, nekateri temnejše in bolj zlovešče kot drugi. In kako radi se včasih nagnemo bliže ugodju in ga ne preizprašujemo. Izvod iz knjižnice bom nekomu, ki je prišel do konca tega bloga, tudi podarila. Knjiga je v dobrem stanju, le nekaj strani vmes je bilo očitno malce zmočenih in so se potem posušile. Na instagramu povšečkaj moj profil in objavo ter mi v komentar napiši, katera knjiga je tebe lansko poletje najbolj pretresla, označi nekoga, ki jo mora prebrati. (V story bom objavila tudi video knjige, da boste videli, da je res ok.) Žrebam v nedeljo, 18. oktobra, zvečer. (Nagradna igra ni povezana z instagramom ali komerkoli drugim, samo z mano.)

Ekscentrična Emily Brontë

Na instagramu sem se zavezala izzivu, da preberem klasike, ki so na mojem seznamu neprebranih ali že dolgo nazaj prebranih knjig. Tam so mi tudi pomagali izbrati prvo takšno klasiko in zmagal je Viharni vrh Emily Brontë. Zato bom mesec oktober posvetila tej knjižni zamudi in spoznavala angleško barje in klife ter življenje družine Brontë.

Brontëjevi so bili izjemna družina, v kateri so rojenice delile talente z lopato. Emily je bila peti od šestih otrok v družini in vsekakor na zelo samosvoj način najbolj zanimiva med sestrami. Najstarejši sestri Maria in Elizabeth sta dočakali 11 in 10 let, odraslo dobo so dočakali le Charlotte, Branwell, Emily in Anne, a nobeden od njih ni dopolnil 40 let.

Rodila se je 30. julija 1818 in pri komaj treh letih izgubila mamo, ki je umrla za rakom. Tako je za mlajše otroke prevzela skrb mamina sestra, Elizabeth Branwell, medtem ko so starejše tri hčere (Maria, Elizabeth in Charlotte) poslali na katoliško šolo. Ko je dopolnila šest let, se jim je tam pridružila tudi Emily. Kmalu so se vse vrnile, starejši dve hudo bolni. Obe sta umrli leta 1825 in tako so mlajši Brontëjevi otroci še pred dopolnjenim desetim letom izgubili tri pomembne ženske figure v svojem življenju.

Hiša, v kateri so živele sestre. (Foto Wikipedia)
Hiša, v kateri so živele sestre. (Foto Wikipedia)

Od takrat naprej so se otroci izobraževali doma, poučevala pa sta jih oče in teta. Čeprav jim je primanjkovalo formalne izobrazbe, so prebirali vse pomembne avtorje. Emily je bila sramežljiva in močno navezana na svoje sorojence, oboževala pa je živali in zelo rada domov vodila potepuške pse, na katere je naletela na sprehodih v naravi.

Otroke so za pisanje navdušili vojački, ki so jih dobili za darilo, saj so si začeli izmišljevati zgodbice o njih. Pri trinajstih je Emily že pisala poezijo, pri sedemnajstih pa začela obiskovati šolo, kjer je poučevala Charlotte, a je imela strahotno domotožje, zato je šolanje tam opustila in se vrnila domov, njeno mesto v šoli pa je zasedla Anne.

Pri dvajsetih je postala učiteljica na pravni šoli v Halifaxu, a se je zaradi slabega zdravjain sedemnajsturnega delavnika vrnila domov že leto dni pozneje. Doma se je sama učila nemščine in igrala na klavir. Tri leta pozneje je s Charlotte obiskala dekliško akademijo v Bruslju, da bi izbrusili svoje znanje nemškega in francoskega jezika pred odprtjem lastne šole. Njun učitelj je bil nad Emily navdušen, ona pa je Bruselj in belgijske navade naravnost sovražila. Njuno izjemno znanje jezikov in Emilyjin talent za klavir sta jima prinesla ponudbo za službo (Charlotte za angleški jezik, Emily kot učiteljici glasbe). Ker je njuna teta močno zbolela, sta se vrnili domov in skušali odpreti svojo šolo, ker pa so živeli na tako odročnem kraju, nista uspeli pritegniti dovolj učencev.

Sestre Anne, Emily in Charlotte
Anne, Emily in Charlotte je naslikal njihov brat, ki je mednje sicer sprva vrisal tudi sebe, a se je potem izbrisal, ker je bila slika po njegovem mnenju preveč natlačena.

Charlotte je bila tista, ki je odkrila Emilyjino poezijo in vztrajala, da jo objavijo, vendar je bila Emily besna, ker je sestra brskala po njenih zasebnih rečeh. Nazadnje so vse tri sestre, skupaj z Anne, objavile zbirko pesmi. Z Anne sta bili neločljivi in kot dvojčici, skupaj sta veliko pisali o fantazijskem svetu Gondal, ki sta si ga izmislili v otroštvu. Oboževala je barje, mnogi so ji rekli tudi heretičarka in vizionarska mističarka barja.

Njen edini roman, Viharni vrh, je vseboval toliko strasti in nasilja, da je bilo viktorijansko bralstvo sprva prepričano, da ga je napisal moški. Prve kritike so bile mešane, saj sta živahna in divja spolna privlačnost in strast mnoge bralce močno šokirala. Kljub osuplosti nad nemoralnimi strastmi v romanu je knjiga postala pomembna klasika angleške literature, Emily pa njene razsežnosti in vpliva nikoli ni spoznala, saj je umrla leto dni po izdaji, stara komaj trideset let. Preminula je le tri mesece za svojim bratom Branwellom in mnogi so verjeli, da je umrla zaradi strtega srca. V resnici se je na njegovem pogrebu šibka Emily močno prehladila. Bila je že tako slabega zdravja, njeno stanje pa je bilo le še slabše zaradi neizprosnih vremenskih razmer in zastrupljene vode, ki je v hišo pritekala preko pokopališča. Iz prehlada se je razvilo hudo vnetje pljuč, nato tuberkuloza, Emily pa je trmasto zavračala pomoč zdravnikov. Ko je umrla, je bila tako shujšana, da je bila njena krsta široka samo 40 centimetrov.

Pred nekaj leti je novo biografijo o Charlotte izdala Claire Harman, ki je bila prepričana, da je samosvoja in divja Emily imela povsem druge sposobnosti in diagnozo: Aspergerjev sindrom. Avtorica je prepričana, da je bila Emily nedvomno nekje na avtističnem spektru. Poleg tega, da je bila nadpovprečno inteligentna, je bila tudi zelo okorna v družabnih situacijah. Nerada je zapuščala dom, držala se je zase, veliko pa obstaja zgodb o njenih nenadnih izbruhih jeze in frustracije ob nemoči. Kakršnakoli je že resnica, je Emily s svojim edinim romanom tudi edina sestra Brontë, ki ima skorajda status kultne umetnice. Zanimive čudakinje, ekscentrične samotarke in predvsem svobodne umetnice.

Klasični zamudniki: oktober 2020

 

Izobrazba je pravica, ki osvobaja

Tara Westover: Osvobojena

Mladinska knjiga, 2020

V izvirniku: Educated, Penguin Random House, 2018

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Strašljiva zgodba o tem, kaj se zgodi, če družini vlada močan, karizmatičen vodja, ki svoje nasilne težnje preliva v ostale člane.

Zgodba: Tara je odrasla v posebni ameriški družini: oče je avtoritativen, karizmatičen verski gorečnež, mama pa tiha, sposobna ženska z zdravilskim darom. Tara je najmlajša od sedmih otrok, ki so se vsi rodili doma, niso hodili v šolo in dolgo niso imeli niti rojstnih listov. Živeli so na hribovski kmetiji in delali na očetovem odpadu, prepuščeni njegovi svojeglavosti in nezaupljivosti do družbe ter pogosto zblodenim predstavam o tem, kako svet deluje. A Tara je hotela iz svojega življenja več kot le delo na odpadu in občasno šolanje doma. Na lastno pest in z neomajno voljo se je prebila na univerzo ter nazadnje postala doktorica zgodovine. Šele po tem je napisala spomine, ki bralcem po vsem svetu danes jemljejo sapo.

Pro: Knjiga te boleče posrka vase …

Contra: … in pogosto te prime, da bi jo zabrisal ob steno.

Jezna sem bila. Večino časa branja te knjige sem bila samo in preprosto jezna. Bom razložila.

Prebrala sem kar nekaj mnenj in recenzij te pripovedi. Mnoge med njimi se posvečajo temu, koliko te zgodbe je pravzaprav resnične. Marsikdo se sprašuje, kako je Tara Westover lahko nabrala toliko štipendij, da se je izobraževala. Med njenimi kritiki sta se znašla tudi dva njena brata, ki sta na Amazonu in drugod javno komentirala in ocenjevala njene spomine. Priznam, da sem ob vsem tem tudi sama malce postala in se zamislila. A kar me je prepričalo, je bilo to, da je Tara pogosto omenila, da so to stvari, kot se jih spominja sama. Vsi vemo, da obstaja več plati ene zgodbe in vsekakor ne samo dve. Še posebej, če je v situacije v zgodbi vpletenih več ljudi. Seveda ima vsak svojevrsten spomin. Spomini nas vse na neki točki varajo. Srednješolske dni imamo zdaj obarvane rožnato (ali vsaj malce vijolično), četudi so bili za mnoge med nami tako naporni, da jih nikoli ne bi ponovili. Spomin pozabi slabo in olepša dobro. A ko je slabega toliko, da je dobro kot nekaj drobcev sezama … No, takrat ti ne ostane veliko drugega kot gola, kruta realnost. In če je bilo 30% stvari, ki jih je Tara zapisala, takšnih, kot jih opisuje, je dovolj, da sem še vedno jezna.

Osvobojena
Breskve sem si narezala še preden sem sploh vedela, da jih bodo Westoverjevi otroci na veliko vlagali za konec sveta.

Jezna sem na odrasle v knjigi, ki se vsi obnašajo, kot da se jih to, skozi kakšno fizično, čustveno, mentalno in psihološko nasilje vlačijo otroke, ki so se znašli v tej situaciji, prav nič ne tiče. Oh, ja, pač oče je malce usekan. Oh, ja, saj nimam pravice kaj reči. Oh, ja, saj bi pomagal/a, pa … Oh, ja! Oh, ja! Oh, ja! Tudi mama me je jezila. Vendar ženski, ujeti v nasilnem zakonu s poblaznelim moškim, ki ves čas pričakuje apokalipso, ni lahko prekiniti tega začaranega kroga. Vstati in oditi ni tako lahko kot se sliši, čeprav vem, da smo vsi najraje pametni v stilu “zakaj pa ne gre, zakaj ima še kar naprej in naprej otroke z njim”. Če bi bilo tako preprosto, takšnih zgodb ne bi bilo, svet bi bil vsaj 85% lepši, vsi bili lepo vzgojeni, dobro socialno prilagojeni in čustveno inteligentni. A vsi vemo, da ne gre tako. Najhuje od vsega in tisto, kar mami strašansko težko odpustim, pa je bilo nasilje, ki so ga nad Taro zganjali drugi člani družine. Predvsem njen brat. Kako mu je bilo vedno znova dopuščeno, da se do vseh obnaša kot da so njegova lastnina, pa nihče ni posegel vmes. O tem, da je bilo toliko nasprotovanja alopatski medicini, da je moral nekdo skoraj umreti, da so ugotovili, da zelišče ne bo dovolj, ne bom razpravljala. Da je mama utrpela hude poškodbe zaradi očeta in je posledice nosila vse svoje življenje, celila pa se je v kleti v temi, tudi ne bom razpravljala.

“Čudno, kako ljudem, ki jih imaš rad, prepustiš tolikšno moč nad sabo.”

Kar je najbolj zanimivo, je namreč tisto, kar se zgodi, ko se (nekateri) otroci začnejo postavljati zase in sprejemati drugačne odločitve v življenju kot si jih zanje želi oče. Tole je mogoče manjši kvarnik, zato beri previdno. Oče benti. Je siten in užaljen. A otroci dosežejo, kar želijo. To samo nakazuje, kako šibka osebnost je v resnici patriarh, ki je strah in trepet vseh. Zakaj je strah in trepet vseh? Ker se ga v prvi vrsti mama boji vznemiriti, zaradi česar se ga bojijo tudi otroci. A je globoko v sebi sam otrok, okrancljan s številnimi duševnimi težavami in boleznimi, med katerimi je bipolarna motnja le ena od njih, jaz bi ji nedvomno pridala še narcistično osebnostno motnjo.

Morebitnega kvarnika je tu konec. 🙂

Po izidu knjige se družina s Taro menda ni želela več pogovarjati. Danes imajo nekakšen pavšalen odnos, vsaj tako sem zaznala na spletu. Medtem ko je knjiga sicer zaslovela s čudaškostjo očeta, ki se pripravlja na konec sveta, teka po veličastni gori, imenovani Indijanska princesa, in se pripravlja na apokalipso ter zavrača vse, kar je modernega, to ni njena največja veličina. Največja pomembnost te knjige je v prikazu čustvenega in psihičnega nasilja. Zatiranje otroka in njegove radovednosti, pravice (da, pravice!) do izobraževanja in širjenja obzorij, nenudenje zdravniške pomoči ob hudih opeklinah in udarcih v glavo, novodobno otroško suženjstvo … vse to je hudo nasilje. Deklica, ki je pri sedemnajstih letih vstopila v šolo, namreč ni bila dekle. Bila je deklica, ki ni vedela, kaj je to suženjstvo, ki ni poznala besede holokavst in se ji še sanjalo ni, da se je nekoč vršila svetovna vojna. Še manj pa je vedela, kakšen svet se bo odprl pred njo, ko bo stopila skozi vrata izobrazbe in v svet ljudi, ki jim je bilo resnično mar zanjo. V svet, v katerem bo osvobojena.

Poletni bingo: rumena naslovnica

Najpomembnejše volitve na svetu

Robert Harris: Conclave

Knopf Publishing Group, 2016

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Res presenetljiv triler o temi, ki se sprva sploh ne zdi tako razburljiva.

Zgodba: Papež je umrl. Čas je za volitve, ki bodo zbrale sto osemnajst kardinalov z vsega sveta v sistinski kapeli. Najbolj skrivnostne volitve brez jasnih kandidatov se namreč odvijajo, dokler eden od njih ne dobi dovolj glasov. In čeprav je to Cerkev, je to tudi ena največjih institucij na svetu z možmi na čelih različnih škofij in nadškofij, ki so poleg posvečenosti povsem običajni možje z željami, skrivnostmi in ambicijami.

Pro: Res zanimivo, kako je politika pravzaprav povsod.

Contra: Kratek čas je roman morda malce suhoparen, a mora biti, da razloži vsa pravila.

Robert Harris: Conclave

Začetek zveni zelo dolgočasen in za to knjigo sem se odločila zgolj na podlagi ocene na Goodreads, ko sem iskala ‘nekaj italijanskega’, pa nisem hotela kakšne standardne ‘kako lepa je Toskana’ ali ‘moje najlepše poletje na Siciliji’. Če sem na začetku malce bolj metodično brala vse tiste protokole in zahteve, navade, zakone, ki jim morajo slediti v Vatikanu, je bilo zelo hitro več kot očitno, kako različne zveri so se zbrale v tem okolišu.

“An excess of simplicity, after all, was just another form of ostentation, and pride in one’s humility a sin.”

Tu je zmes različnih narodnosti, kultur in prepričanj. Večina teh mož je predanih veri in Cerkvi, pogosto pa prevlada tudi skupek povsem tuzemskih skrbi in težav. Te običajno pridejo na plan, ko se iz sistinske kapele odpravijo bodisi na kosilo bodisi nazaj v svoje sobe, saj je hitro očitno, da ne bodo tako urno izbrali svojega novega pastirja. In z vsakim novim zbiranjem glasov se spreminja količina glasov, ki jih dobivajo tisti, ki veljajo za favorite. Potem pa se začne razkrivati cela četica skrivnosti, ki se skupaj speletajo kot veriga, ki jo zavežejo skozi vrata sistinske kapele vsakokrat, ko se kardinali odpravijo na glasovanje. Bodo res izbrali prvega temnopoltega papeža? Bo prepričal progresivni milanski kardinal ali beneški konzervativec? In od kod se je vzel kardinal presenečenja, za katerega nihče sploh vedel ni, da ga je pokojni sveti oče povzdignil na to mesto? Zgodbo pripoveduje kardinal Lomeli, ki je zadolžen za konklave. Iskren mož je, predan in veren. Želi si le izbrati pravega dušnega pastirja, a ve, da to ne bo tako preprosto.

“No one who ever follows their conscience ever does wrong. The consequences may not turn out as we intended; it may prove that we made a mistake. But that is not the same as being wrong.”

Čudovito se mi je zdelo, da je Robert Harris, ki je spisal to knjigo, vse res do potankosti raziskal in o temi pisal spoštljivo z ravno prav distance, četudi sam ni katolik in ne hodi v cerkev. Na neki način me je način zbiranja glasov in izbiranja kandidata, za katerega bodo volili, spomnilo na prvo sezono House of Cards, ko je Frank Underwood tekal po Beli hiši in podmazal vsakega, ki ga je bilo treba. Tudi cerkev ima politiko. Avtor je zelo lepo predstavil vidik verske prepričanosti, predanosti in me včasih z vsem tem močno presenetil, saj ni nikoli pozabil, da piše o kardinalih. Gromozanski bonus pa mu priznam pri tem, da je na koncu tako lepo presenetil kljub temu da je konec morda malce težko verjeten, pa je vsekakor nepričakovan. Pa četudi ves čas misliš, da veš, kako se bo razpletlo.

Poletni bingo: Italija

Nočem biti vojak

Uzodinma Iweala: Zveri brez domovine

Sanje, 2016

V izvirniku: Beast of no nation (Harper Perennial, 2005)

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Pretresljiva zgodba o resničnem življenju.

Zgodba: Agu je deček, ki niti tega ne ve, kaj je to ime. Ko ga zajamejo gverilski borci, brezskrbni otroški vsakdan, ki ga sestavljajo družina, prijatelji, šola in cerkev, brutalno izrinejo iz spomina nepredstavljivo nasilje, strah, lakota in postopno izgubljanje identitete. O grozodejstvih vojne, ki jim je priča in ki so vsepovsod okrog njega, pripoveduje z drobcenim, boleče iskrenim glaskom, ki pripoveduje v prvi osebi in s strukturo jezika, ki je podobna jeziku twi, ustvari povsem lastno različico (nigerijske) angleščine, ki s tem nenavadnim izražanjem le še okrepi izkustvo.

Pro: Knjiga ima res posebno strukturo, jezikovno zelo podobno Nekaj vijoličastega. Da nekatere reči res razumeš, se moraš res potruditi in s tem je tisto, kar sporoča, če še močnejše.

Contra: Zelo boleče. Ampak to v resnici ni contra.

Zveri brez domovine, Sanje

Knjiga nigerijsko-ameriškega avtorja Uzodinme Iweale je njegov prvenec, ki ga je spisal za diplomsko delo ob koncu študija kreativnega pisanja na Harvardu. Nepresenetljivo je knjiga prejela celo vrsto nagrad in bila predelana tudi v filmsko različico, ki je na voljo na Netflixu.

O filmu sem brala same pohvale, zato sem se te knjižice lotila za kvadratek ‘serija ali film’ v letošnjem poletnem bingu. Prav načrtno. Nerada berem knjige po tem, ko gledam serijo ali film (ker vemo, kaj je boljše), pa še tanka knjižica je bila. Ko sem jo v Hiši sanjajočih knjig videla na voljo za en sam evro, sem jo pograbila z velikimi očmi. Seveda sem pričakovala, da me bo pretresla. Nisem pa si mislila, da bom za dobrih 110 strani potrebovala tolikokrat zajeti sapo, da bom prišla do konca.

“Odprem oči in vidim, da sem še zmeraj v vojni, in mislim, da če ne pride vojna, bi bil zdaj že mož.”

Ko se začne vojna, Agu sliši očeta, ki mu reče, naj beži, samo beži, on pa priteče v naročje gverilcem, ki se odločijo iz njega narediti le še enega otroškega vojaka, ki bo le ubogal in se boril. Krvavo vojno doživljamo skozi oči dečka, ki pogosto ne ve, o čem pripoveduje. Za marsikaj ne ve, kaj se mu dogaja. Ima le svoje otroško vedenje in nevednost, ki mu pri tem pomagata zapolniti luknje. In prav to je tisto, kar najbolj ubije. Vmes se spominja svoje družine, vaških običajev, maminega glasu, očetovega smeha, praznovanj, plesa in veselja. S tem se tolaži in si lepša krute večere.

“In spomnim se, katere vse reči delam, preden sem vojak, in mi je bolj dobro. Če delam vse te dobre reči, zdaj pa samo delam, kar se pričakuje od vojaka, kako sem potem lahko hudoben?”

Ne bom povedala, kaj vse se mu zgodi in kje Agu konča. A tista blatnost, džungelskost in neukrotljivost afriške divjine, skozi katero se prebija z ogromno puško na rami, ki jo komaj nese, je še najbolj čista stvar v vsej knjigi. Kaj vse mora zagrešiti, kaj pretrpeti in kaj videti. Bolelo me je ob misli, da v trenutku, ko se jaz komaj prebijam čez te vrstice, nekje neki deček to živi. Več njih. Prav zdaj. Tudi v tem trenutku. Tudi zato sem potrebovala veliko časa, da sem se spravila k filmu. Ker sem že vnaprej vedela, da bo bolelo.

A knjiga boli veliko bolj.

Poletni bingo: je tudi serija ali film

Resnica je raztegljiva

Colleen Hoover: Verity

Hoover Ink, 2018

Nora ocena: 3,5/5

Končna sodba: Knjiga res vzbuja srh in te drži v napetosti. Zadnje poglavje obrne na glavo vse. Preseneti. Nekako.

Zgodba: Lowen Ashleigh je pisateljica, ki piše precej povprečne knjige. Prodajajo se, a niso nobene uspešnice. Ko je tik pred tem, da jo bodo prisilno izselili iz stanovanja, jo pokliče njen agent, ki ima zanjo neverjetno ponudbo. Verity Crawford je izjemna pisateljica velikih uspešnic, ki je zdaj zaradi posledic prometne nesreče nezmožna dokončati tri zadnje knjige v seriji, ki jo je začela in ima ogromno bralcev, ki komaj čakajo nova nadaljevanja. Lowen pristane, da bo pomagala dokončati serijo, in se preseli na posest, kjer z Verity živita njen sin Crew in mož Jeremy, ki je Lowen pravzaprav najel. Ta ne ve, da jo na posesti čaka veliko presenečenj, med drugim stanje, v kakršnem je v resnici velika pisateljica, čustva, ki se budijo v bližini Jeremyja in nenazadnje avtobiografija, ki jo med brskanjem po Verityjinih zapiskih Lowen najde v njeni pisarni. Razkriva namreč Verity kot je ne pozna nihče.

Pro: Knjiga se res bere hitro in je zelo berljiva. Napeta je, malce tudi srhljiva.

Contra: Ravno toliko reči me je v tej knjigi motilo, da mi ni bila zelo všeč. Še najmanj veliko (res veliko) seksa v knjigi, ki naj bi bila bolj triler kot romanca. Luknje so me motile. Slog. Nedokončane začete stvari.

Colleen Hoover: Verity

Te knjige sem se zelo veselila, ker so jo priporočali praktično vsi. Spomnim se, da sem pred meseci nekje na spletu brala blog ene od ameriških knjigoljubk, ki je napisala nekaj v stilu: »Si predstavljaš svet, kjer ni zadnjega poglavja v Verity?« Totalen sucker sem za preobrate na koncu, pa naj gre za filme, knjige ali serije (če ne štejemo serije Lost/Skrivnostni otok). V resnici sem si to knjigo kar malce ‘šparala’ za hude čase, ko bom potrebovala nekaj, da mi razbije ali kakšno težko knjigo ali pa kakšno nedeljsko popoldne. Ko sem zdaj nazadnje vendarle potrebovala oboje, sem se z velikim veseljem pognala v to knjigo. Na neki način sem dobila ravno tisto, kar sem iskala. Po drugi strani pa …

Če iščeš knjigo, ki bo napeta in ti bo lepo popestrila vikend, je najbrž prava zate. Polovično je bila tudi meni zelo všeč. Kako, povem po opozorilu za spoilerje. 😉

Težko je o tej knjigi kakorkoli govoriti, da ne bi preveč izdala. Zato se bom najprej lotila pisateljičinega sloga.

“I stretch truths where I see fit. I’m a writer.”

To je prva knjiga, ki sem jo prebrala izpod njenega peresa in moram reči, da se vidi, da je njeno srce predano romancam, ljubezenskim zgodbam in vročim prizorom. Ker se jim pač ni mogla izogniti. Seks me v knjigah niti najmanj ne moti in včasih je lahko prav fajn, če ima neki smisel oziroma če ni sam sebi namen. Tu razen tega, da je Lowen izpadla malce otročja, Jeremy pa pač najboljši ljubimec vseh časov, nisem čutila nobene druge potrebe po tolikšni količini takšnih prizorov. Imela sem celo občutek, da je ritem pisateljico sam vodil, ker jih najbrž kar natrese po svojih drugih ljubezenskih zgodbah. Sicer se je potrudila, da je seksu vsaj v neki meri dala namen in smisel, ampak se mi je zdelo preveč prizorov za takšen namen. Mogoče sem pa pač prestara za new-adult.

“I think the idea of me is better than the reality of me.”

Druga stvar, ki me je zmotila, je bilo to, da je bila Verity v avtobiografiji precej bolje napisana kot je bila Lowen v ostalem besedilu. Morda me je motilo tudi to, da so bili vsi liki videti izjemno dvodimenzionalni. Jeremyju bi lahko dodala samo en pridevnik ali dva, Lowen kvečjemu enega, še Verity, ki je bila v resnici najbolj zanimiva, ni zmogla več. Motila me je oholost enega lika, popolnost drugega in dolgočasnost tretjega. Tisti, ki ste brali, jih boste prepoznali, za druge bom nadaljevala po oglasih (oziroma po obvestilu za spoilerje).

“No one is likable from the inside out.”

Dala sem ji 3,5, na Goodreads celo zaokrožila navzgor, ker sem dobila od nje to, kar sem iskala. Ampak. Ampak, ampak! Imela sem občutek, da jo je napisala 25-letna pisateljica, ker manjka globine in razdelanosti. OK, bom kar tu dala obvestilo, ker ne morem več kot mačka okrog vrele kaše. 🙂

PAZI, SPOILERJI!

STRAN OD TU!

GOVORILA BOM O PRESENEČENJIH V KNJIGI!

 

 

Torej, po vrsti jih sploh ne bom uspela vseh navesti. To, kar bo spodaj pisalo, je namenjeno predvsem tistim, ki so knjigo prebrali in bi bili za debato. Hit me up! 😉

Zakaj je bil Crew v trenutku, ko ga je spoznala, asshole? Sem že napol pričakovala, da bo mulc psihopat, potem ni bilo pa iz tega nič. Čisto nič. Otrok je prav kul. Na koncu knjige ona veselo napiše, da je super, da zdaj lahko piše o otrocih, ki so assholes. Ampak ni. Ni pisala o takem otroku. Samo enkrat je napisala, da je Lowen mislila, da je. Super nitka, ki je ni uporabila.

Ali je bilo potrebno, da je imela Lowen odnos s svojim agentom, če ni bilo iz tega tudi nič? Ni ji dalo nobene nove razsežnosti. Glede na to, da je takšna siva miška brez kakršnekoli samozavesti, je čudno, da se je sploh podala v takšen odnos. Zakaj, mi prav tako ni jasno.

Če je res tako povprečna pisateljica, mi ni jasno, zakaj se je Jeremy zaljubil vanjo oziroma v njeno pisanje. Niti ni tega utemeljil. Niti ne vemo nič oprijemljivega o Verityjinih knjigah. Pisala je zle like. Super. Kaj, kako, zakaj toliko bralcev? Rada imam knjige o knjigah in pisateljih, ampak ta ni temu dala nobene vrednosti. Razen … no, konca.

Ko Lowen ponori nad Verity, ji ne verjamem, ker je večino časa potuhnjena in pridna, potem pa kao ponori, pa ni prepričljiva. In se skesa. Tolikokrat se skesa.

Naj ima stališča. Ali ji je ok, da se daje dol s poročenim moškim, ali pa ne. Naj ne reče »saj če bo on naredil prvi korak, potem je ok«.

Konec pa … Ko sem prišla do konca, sem po kindlu listala dalje, če je še eno poglavje. Mogoče sem edina, ampak … Saj preseneti, ne bom rekla, da ne. Ampak je toliko več vprašanj kot odgovorov. Kar je po svoje super. Ampak. (! 🙂 ) Siva miška se ne sekira glede tega, da bi jo grabila vest, kaj sta storila. Ne razmišlja o tem, da če je on to vedel, je najbrž on psihopat, ona pa nosi njegovega otroka. Ne skrbi je, v kakšni situaciji se je znašla. Ona bi samo rada obdržala svoj dober seks. Žal je bil tak moj občutek.

Všeč mi je bila misel, da je Verity psiho (ali pa žrtev) in da je veliko tega na voljo za interpretacijo. Ampak imam pri tem raje Gillian Flynn, ki je fantastična pri pisanju temačnih žensk.

Knjigo sem prebrala za malce razbijanja poletja, pa vidim, da gre lepo v bingo in ljubezenske zgodbe.

Poletni bingo 2020: ljubezenska zgodba

Večna popotnica

Alma M. Karlin: svetovljanka iz province

Marijan Pušavec: Alma M. Karlin: svetovljanka iz province

Ilustrator: Jakob Klemenčič

Forum Ljubljana, 2015

 

Nora ocena: 3/5

Končna sodba: Pomembna knjiga o izjemno pogumni ženski, ki je sama osvajala svet.

Zgodba: Življenjepis v stripu je sestavljen iz štirih zaključenih poglavij: Cilli, London, Svet in Celje, v katerih sledimo življenju te nenavadne ženske od otroštva naprej skozi zdravstvene težave, zgodnjo očetovo smrt in mučni odnos z materjo do srečanja življenjske sopotnice Thee Gamelin, težav s povojno oblastjo in smrti v revščini.

Pro: Risoroman bo vse, ki Alme ne poznajo ali pa niso veliki ljubitelji branja biografij, navdušila z neverjetno zgodbo.

Contra: Na trenutke se mi je zazdelo, da bi potrebovala več razlage, čisto vsaka sličica brez besedila mi ni bila povsem jasna tudi po dolgem gruntanju.

Almin pogum te bo nedvomno navdušil.

Vrhunec stripa se nedvomno skriva v delu, kjer opisuje njeno sedemletno potovanje okrog sveta. Alma je prva ženska na svetu, ki je sama, brez podpornikov in sponzorjev, prepotovala svet v letih po prvi svetovni vojni, in se vmes preživljala s poučevanjem jezikov in pisanjem potopisnih reportaž. Ves čas je preučevala okolje, v katerem je živela, iskala načine za nova potovanja, pisala romane, potopise in zgodbe, ki so izhajali sprva v nemščini, potem pa bili celo prevedeni.

Alma je bila bolehen otrok, imela je komaj osem let, ko ji je umrl ljubljeni oče, mama pa  ji nikoli ni nudila topline, po kateri je hrepenela. Nič dosti ni pomagalo, da je bila Alma »grda« in menda celo »pukljasta«, zaradi česar so na njej preizkušali številne (danes vemo, da mučilne) metode. A prav mama je bila zaslužna za nenasitno lakoto po spoznavanju sveta, ki jo je Alma razvila na prvem popotovanju z njo. Že leta 1914 je na londonski Royal Society of Arts opravila izredno težke izpite iz osmih tujih jezikov, s tem pa se ji je odprla možnost, da se preživlja s pisanjem in poučevanjem teh jezikov.

Bila je neustrašna in neskončno radovedna, prepotovala je vse celine in obiskala mnoge države, na svojih popotovanjih pa je vedno tudi študirala svet okrog sebe, ponekod ga je celo skicirala. Pogum, ki jo je v tistih za ženske res težkih časih peljal v svet, ni pojenjal, četudi so bila popotovanja polna negativnih izkušenj. Alma ni pisala v slovenščini, čeprav je bila mama učiteljica na celjski dekliški šoli. Ker je bil oče upokojeni major avstroogrske vojske, so bili zvesti monarhiji in doma govorili v nemščini, čeprav je deklica znala tudi slovensko.

“Kot otrok si po dojemanju odraslih neveden, nihče ne ve, v kakšnih neslutenih črnih valovih plavaš sam samcat. Od najbližjih človeških bitij okoli sebe si bolj oddaljen kot od najbolj oddaljene zvezde. Duša že v otroškem telesu dojame, da je sama.”

Vesela sem, da sem prebrala to knjigico oziroma risoroman, ker je res lepo narejen in bogat. Morda sem kriva sama, ker ne berem takšne literature in potem čisto nekaj sličic res nisem dovolj dobro razumela, razložila sem si jih po svoje in ne vem, če sem ujela pravo noto. Samo zato ji dam malce nižjo oceno. Ne vem, če so risoromani zame, rada imam opise in se potopim v knjige. Hkrati pa sem imela občutek, da so nekatere reči veliko bolj ostale z mano prav zato, ker so bile narisane. Človeški možgani so hecna reč.

Poletni bingo 2020: risoroman

Ko zmanjka besed

When All Is Said

Anne Griffin: When All Is Said

Sceptre, 2019

 

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Ena najbolj ganljivih zgodb, ki nas vse lahko nauči o življenju.

Zgodba: Katere ljudi bi izbrali, če bi jih morali navesti pet, ki bi najlepše povzeli naše življenje? Kdo bi bil usoden? Za koga bi bil usoden jaz? In če bi vsakemu posebej nazdravil ob koncu svojega življenja, kaj bi rekel? In česa si se naučil, kaj si spoznal zdaj, ko ni več kaj reči?

Takšna je zgodba 84-letnega Mauricea Hannigana, ki se neke junijske sobotne noči ustavi v Rainford House Hotelu. Naroči pet različnih pijač in z vsako nazdravi osebi, ki je bila v njegovem življenju na neki način ključna. Nazdravil bo seveda svoji hčerki in sinu, vsakemu iz drugega razloga. Nazdravil bo svojemu starejšemu bratu, ki je v veliki meri oblikoval njegov pogled na svet, pa tudi njega samega. Spomnil se bo svoje žene in vseh obžalovanj, ki jih ima iz svojega zakona. Kozarec bo dvignil tudi za svojo težavno, naporno in drugačno svakinjo. Povedal bo zgodbo o svojem življenju skozi oči ljudi, ki so ga pustili za seboj – tako ali drugače. Z njihovo pomočjo bo predstavil vse svoje težave, ljubezni, zmage in poraze.

Pro: Knjiga se priplazi v tvojo zavest, pa če to hočeš ali ne. Opazuješ, kako Maurice govori o vseh svojih napakah in obžalovanjih, skorajda občutiš jih v ustih, okus po nečem grenkem. Mislim, da po tej knjigi vsak od nas lahko malce bolje razmisli o svojih dejanjih. Ker … kaj je tisto, kar nam v resnici ostane na koncu?

Contra: Sploh nimam. Sorry, not sorry.

“I’m here to remember – all that I have been and all that I will never be again.” 

Nisem zelo velika jokica. Ampak, ko me kakšne stvari res ganejo, me skoraj pobere. Tokrat sem jokala kot vodomet sredi dežja že pri Mauriceovi prvi zdravici. Nimam pojma, kdo je Anne Griffin, vem samo to, da sem zdaj velika fenica te irske mojstrice besede. Včasih je težko brat kakšne knjige, kjer se moški loti ženskega glasu ali pa obratno, zato se mi niti sanja ne, kako je avtorici uspelo tako čudovito ubesediti razmišljanje 84-letnega moškega.

V njegovi preteklosti je cel kup majhnih hakeljcev in delčkov mozaika, ki so pripeljali do točno te točke, na kateri sedi ob začetku knjige. Vključno s tem, da takrat, ko mu v šoli ni šlo, še nihče ni vedel, zakaj mu ne gre. Ni bil butast. Ampak samo malo čuden. No, danes vemo, da niti to ni bil. Imel je učne težave, za katere danes poznamo rešitve. V starih časih, ko so z Irske kmetje bežali v ZDA in drugam, je ‘izkoristil gužvo’, bi rekla moja mama, in se podal v res tvegan posel. In vse, čisto vse, je pogojeno z njegovim otroštvom, z enim nepremišljenim dejanjem, ki je uničilo življenje ne le ljudi, ki so bili vanj vpleteni, pač pa generacije, ki so za njimi prišle. Njihove otroke in vnuke. Nekaj, kar se je zdelo le majceno dejanje iz maščevanja, je povzročilo tektonske premike.

“No one, no one really knows loss until it’s someone you love. The deep-down kind of love that holds on to your bones and digs itself right in under your fingernails, as hard to budge as the years of compacted earth. And when it’s gone … it’s as if it’s been ripped from you. Raw and exposed, you stand dripping blood all over the good feckin’ carpet. Half-human, half-dead, one foot already in the grave.”

Po eni strani se veseliš ob misli, kako karma poskrbi za določene izravnave in ljudi. Ampak karma deluje v obe smeri in na vse ljudi enako. Povračilo ne pomeni, da se slabo dejanje izniči z vrnjenim slabim dejanjem. In naj si reven ali bogat, ni vse v denarju.

Trudim se, da bi povedala kar čim manj o tej zgodbi, ker sama nisem vedela dosti o njej, ko sem se je lotila. Ni bila moj izbor v book clubu, ampak sem se zaljubila vanjo. Čutila sem čisto vse, kar je Maurice obžaloval, vse, kar si je želel, da bi naredil drugače, in vso težo let, ki so minila in jih nikoli ne bo več nazaj. Vse to čeprav je več kot dvakrat mojih let. Vsi imamo nekaj, kar obžalujemo, pa naj gre za najbolj neumno nesramnost, ki je ne moremo vzeti nazaj, ali pa življenjski preobrat. Vsi moramo z določenimi stvarmi živeti. Maurice je nekaj takšnih zapletov zagrešil in tudi, ko je vedel, da ni prav, preprosto ni znal drugače.

Ta knjiga mi je strla srce. Ena najbolj zanimivih reči je to, da je v tej knjigi samo en lik, ki mi je bil resnično všeč. Ostali so nepotrpežljivi, težavni, sebični ali pa preprosto namrgodeni. Tudi Mauricea lahko opišem z vsemi temi pridevniki, pa še kakšnim bolj sitnim za zraven. Vseeno sem vzljubila vse osebe v tej knjigi, vsakega sem razumela in mu želela dobro. In to je veličina najboljše literature.

Poletni bingo 2020: prvenec

Ljubezen je norost

Gabriel García Márquez: O ljubezni in drugih demonih

Mladinska knjiga, 1996

Izvirnik: Del amor y otros demonios (Grupo Editorial Norma, 1994)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Pripoved o tem, kako nam je ljubezen lahko vsem v pogubo

Zgodba: 12-letno hčerko markiza in njegove žene na začetku knjige ugrizne pes, za katerega se pozneje izkaže, da je imel steklino. Čeprav deklica ne kaže znakov bolezni, jo podvržejo različnim metodam zdravljenja, ki že mejijo na mučenje. Ves čas jo opazujejo, kaj vse da bo z njo narobe in čakajo. Nazadnje jo pošljejo v samostan Svete Klare, da bi iz nje izgnali demone, ki jo obsedajo. Dodelijo ji duhovnika, ki naj bi deloval kot njen eksorcist, a se vanjo nesmrtno zaljubi.

Pro: Knjiga je delo mojstra magičnega realizma, ki ima sposobnost, da vsak stavek naredi tako bogat, da bi drugi za toliko povedanega potrebovali stran ali dve. Vsaka beseda nosi naboj in pomen in je naravnost čarobna. Obstaja tudi film, ampak si ga ne upam pogledat. Preveč magična knjiga.

Contra: Ni pripoved za na plažo, a vseeno je. Sprva ne razumeš težav, ki jih imajo vsi z ubogim dekletom, potem pa požiraš vsako besedo sproti in trepetaš pred koncem. Motil me je starinski prevod, ki ima cel kup besed, ki jih danes ne uporabljamo več. Glede na to, da je knjiga izšla 1996 me je to kar malo razočaralo, zaradi jezika sem tudi odbila eno zvezdico. In hvala bogu (ali demonom), da je Mladinska knjiga nehala dajati zadnjih nekaj odstavkov na zadnjo platnico knjige. Biggest fail ever. Naj vam to služi kot opomnik, če boste brali točno to izdajo.

Preden zares začnem, naj res izrazim gromozansko hvaležnost, da je Mladinska knjiga prenehala z objavljanjem koncev na ovitkih. Za vse, ki boste to brali, pač ne berite zadnje platnice.

Na notranjem delu ovitka je nekaj spremnih besed napisal moj dragi pokojni profesor Aleš Debeljak. Ko sem to knjigo prijela v roke, me je dodatno pogrelo še to. Letos sem se namreč odločila, da prebiram kar čimveč knjig z domačih polic. Čas je, da zmanjšam tisti TBR kupček.

Gabo Gabito pa je moj ljubljenec. In to je eden od razlogov, zakaj še nisem prebrala čisto vseh njegovih knjig. Nekdo, ki je tako fantastičen s svojimi besedami, je preveč čudovit, da bi se ga naenkrat preobjedla. To sem se odločila že davno, tistega divjega poletja, ko so me prevzele strani Stotih let samote in njegovi rumeni metulji, ki plešejo po Macondu. Še vedno in vsakič znova zavidam vsakemu, ki to knjigo prvič prime v roke.

Zgodbo naj bi sprožil resnični dogodek. Ko je bil star štirinajst let, je Márquezu mama povedala zgodbo o dvanajstletnem dekletu, ki jo je ugrizel stekel pes, a ji ni bilo nič. Deklica naj bi bila čudodelnica, katere dolgi bakreni lasje so rasli še dolgo po tem, ko so jo že pokopali. Leta pozneje je mladi Márquez, nadobudni novinar, dobil nalogo, da pokriva izkopavanje nekih grobnic. Ko je prišel tja, je iz ene padlo okostje dekleta, katerega bakreni lasje so bili dolgi dvaindvajset metrov in enajst centimetrov. Ta dogodek ga je spomnil na mamino pripoved in nastala ja zgodba o nenavadni deklici po imenu Sierva Maria de Todos Los Angeles. Njeno ime je najbrž razumljivo vsem, ki vsaj malce poznate španski jezik. Sierva pomeni služabnica. Torej je bilo to dekle Služabnica Maria Vseh Angelov.

Dekle je vse svoje življenje nenavadno. Druži se s sužnji, uči se njihovega jezika, bolj udobno ji je med njimi kot pa v dvorcu lastnih staršev, ki ji ne posvečajo kaj dosti pozornosti. Bolj, ko čakajo, kdaj bo ponorela od stekline, bolj opažajo stvari, ki po njihovem mnenju kažejo na to, da je dekle že obsedeno. Odpeljejo jo v samostan, kjer naj bi iz nje izgnali hudiča in vse ostale demone. V njeno celico vstopi mladi duhovnik Cayetano Delaura, ki ga je v sanjah preganjala ženska z lasmi, dolgimi kot poročna vlečka. Sredi maziljenja, molitev in polivanja s sveto vodo se zgodi nekaj veliko hujšega. Cayetano nenadoma ne more več misliti na nič drugega kot na to dekle. Kako ji je v vsakem trenutku dneva? Kaj počne? O čem razmišlja? Kaj gleda? Kako se usločajo njene obrvi? Še preden se zave, podleže najbolj nevarnemu demonu vseh časov – ljubezni. Tega se ne da izgnati.

Márquez je v knjigi Ljubezen v času kolere sicer prikazal bolezen kot metaforo za ljubezen, v tej drobni knjižici pa jo opisuje kot norost, poblaznelost in demonsko obsedenost, ki se prenaša z ugrizom, lahko bi rekli tudi strastnim poljubom. Medtem ko nam je kolera vsem v pogubo, je v blaznosti lahko tudi nekaj veličastnega, sploh če se oseba, ki zaradi nje ‘trpi’, zaradi tega ne sekira, pač pa uživa v njej. In … mar ni to tisto, kar je ljubezen v resnici? Ne bolezen, pač pa nekaj res neozdravljivega, nekaj, kar lahko le ublažimo, a če je resno, nikoli ne mine? Mar nista to dva poblaznela človeka, ki ne moreta drug brez drugega, katerih uma sta zaposlena le drug z drugim? Dva norca, ki se odločita upreti svetu po svoje, živeti skupaj, najti način, da svoji blaznosti prepleteta v čudovitem plesu večnosti? In kdo na koncu zares izgubi? Tisti, ki si ne upajo.

Poletni bingo 2020: napisano pred 2000