Madeline Miller: Kirka

Založba Sanje, 2021

Izvirnik: Circe (Little, Brown and Company, 2018)

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Ena najlepših knjig, ki svoji dvignjenosti med bogove navkljub pripoveduje človeške zgodbe.

V hiši Heliosa, boga sonca in enega najmočnejših titanov, se rodi hčerka, ki je nadvse nenavaden otrok. Kirka namreč ni mogočno močna kot njen oče niti tako strašljivo privlačna kot njena mama. Zaradi pomanjkanja družbe si jo poišče med smrtniki in se prvič zaljubi. Takrat tudi ugotovi, da le ima posebno moč: iz smrtnikov lahko naredi bogove, maščuje se svojim tekmicam in postane nevarna celo za bogove. Zato jo Zeus prežene na samotni otok, kjer se odloči piliti in raziskovati svojo čarovniško sposobnost. Na otoku živi sama, tu ji družbo dela le narava sama, kjer kroti divjino na takšne in drugačne načine, dokler na njenem otoku tako ali drugače ne pristanejo ljudje, bogovi ali pa mitološka bitja, kakršna je na neki način tudi sama. Največjo vlogo v njenem življenju pa odigra Odisej. In tako leta tečejo, njena moč raste in s tem tudi strah pred njo. Jo bodo uničili ali se bo lahko postavila zase?

Izpod peresa Madeline Miller, avtorice mednarodne uspešnice Ahilova pesem, je to drugi grško-mitološki roman, a prvi, ki sem ga prebrala. Šla sem namre v obrnjenem vrstnem redu: najprej Circe, potem Achilles. Najprej Kirka, potem Ahil.  Kirka mi je bila vedno strahotno zanimiv lik, že v srednji šoli se mi je zdela preveč spregledana, zato sem takoj, ko je bila knjiga izdana, skoraj cvilila od navdušenja in se branja lotila z nekaj zadržanosti, saj vsi vemo, kako je, ko so pričakovanja previsoka. Madeline Miller ni razočarala.

Ko sem letos na Kreti z neko domačinko blizu Knossosa debatirala o grški mitologiji in bogovih ter takšnih in drugačnih zgodbah, je seveda v debato priplezala tudi Kirka. Gospa, ki me je učila pravilne (grške) izgovarjave imen bogov, mitoloških pošasti, titanov in vsakogar, ki je po pripovedih kdaj tlačil grško zemljo (»Obljubi mi, da boš izgovarjala tako, kot je prav!«), je ob mojem vprašanju o Kirki šokirano zajela sapo. Nikoli ne bom pozabila izraza na njenem obrazu. Pogledala me je, kot bi omenila nekoga, čigar imena se ne izgovarja. Kot bi bila Kirka pravi grški Voldemort (ali Mrlakenstein, po želji). Nekaj sekund je trajalo, da je šok izginil iz njenega obraza, potem pa ga je nadomestil prebrisani nasmešek, ki ga ima nekdo, s komer si deliš skrivnost. Pohvalila je mojo izgovarjavo, potem pa rekla: »O njej neradi govorijo.« Njena moč je legendarna, terja (straho)spoštovanje in predvsem ne tolerira nobenega norčevanja. O njej se govori zadržano, občudujoče in z malce tišjim glasom.

O njej sva govorili na natanko takšen način in o tem pogovoru razmišljam že vse odkar sem ji pomahala v slovo. In to je zame Kirka. V ozadju njene zgodbe se odvija cel kup mitov, ki jih poznamo. Mlada Kirka sreča Prometeja, ki jo nadvse uroči s svojo zgodbo, spoznamo pa tudi zgodbe o Minotavru, Dedalu in njegovem ubogem sinu Ikaru in morilski Medeji ter mnogih drugih. Nekje sem prebrala, da je tako kot bi bral grško telenovelo. Ob tem sem se nasmejala, da ni daleč od resnice, dodala bi le to, da je ta telenovela spisana o likih, ki jih poznamo že zelo dolgo. In da je mojstrsko napisana, umetniško spletena, polna lepega in strtih src. V njej najdete nepozabne like, nože v hrbtu in družinsko rivalstvo, a bolj kot to je Kirka zgodba o življenju neke ženske, ki je s svojo neukrotljivo močjo poosebljenje femme fatale.