Sanje so tudi drugod

Jeanine Cummins: American Dirt

Macmillan, 2020

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Ta knjiga. TA KNJIGA! Samo to bom rekla.

Zgodba: Lydia Quixano Pérez živi v mehiškem Acapulcu, kjer vodi knjigarno. Nadsrečno je poročena z novinarjem Sebastiánom, s katerim imata sina Luco. In čeprav se v Acapulcu zaradi kartelov začenjajo dogajati grozne reči, je njeno življenje precej običajno. Dokler nekega dne v njeno knjigarno ne vstopi moški, ki spremeni njeno življenje. Ne traja dolgo, da se Lydia skupaj z osemletnim sinom kot edina preživela v svoji družini, ki jo pobijejo sicarii kartela, požene iz Acapulca proti severu, na varno, stran od obglavitev in pobojev, v iskanju ameriških sanj in miru. Z dečkom se kmalu znajdeta daleč stran od svojega udobnega življenja srednjega razreda, saj postaneta migranta, ki se na vrhu vlaka La Bestia (zver) peljeta proti meji z ZDA, kamor roka tistih, ki jima želijo bolečine, ne seže. Še zdaleč pa nista edina in še zdaleč nista varna.

Pro: Neskončne kontroverznosti ameriške politične korektnosti in obsojanja me ne zanimajo. Ta knjiga svoje delo vrhunsko opravi.

Contra: Nimam. Že vem, da je ena mojih naj med prebranimi v 2021.

Začela bom z vso kontroverznostjo, ki jo pripisujejo tej knjigi preprosto zato, ker se ji ni bilo mogoče izogniti. Oprah’s Book Club. Mega. Oprah ima zame svoje »hit and miss« in do njenih priporočil sem pogosto skeptična. Ko sem prebrala kakšni dve obtožujoči mnenji, da si je avtorica to vse izmislila, sem bila sprva tudi jaz malce presenečena. Ali je to biografski roman? Je to kot James Frey, ki je svoj fiktivni biografski roman prodajal kot spomine in nategnil celo veliko Oprah? Nisem ravno štekala, a se nisem poglabljala v to. O knjigi so se kresala mnenja vsevprek. Kako ona nima latinskoameriških korenin, kako ne ve, o čem govori, kako je raba španskih besed napačna, kako je infantilna, ker Mehičani nikoli ne bi tako govorili, kako je toliko boljših zgodb, ki povedo resnico VELIKO bolje. Pri Američanih me moti veliko stvari, med drugim tudi ta njihov krik #appropriation in občutek večvrednosti, ki ga uporabljajo za vsako kritiko. Nenadoma je narobe, če si kavbojec za pusta oziroma pišeš o izkušnji modernih Južnoameričanov, ko je tvoja babica od tod. Ker ti ne veš in ne znaš in nisi to. In pika. In za vse so užaljeni. In vse ima svoje okvire in pravila. Naj se slikajo. Samo to bom rekla.

“There’s a blessing in the moments after terror and before confirmation.”

Moje mnenje glede teh reči vedno ostaja enako. Če je pomembna zgodba dosegla enega človeka, katerega sicer ne bi, je njen namen dosežen. Če zaradi te knjige, ki »ni tako dobra kot knjige drugih, dejansko mehiških avtorjev« nekdo bolje razume, kaj se godi z migranti na meji ZDA (in pri nas) in kako pošiljajo nazaj v Mehiko ‘dreamers’, je namen knjige dosežen. PIKA. Me sploh ne zanima nič drugega. Da, seveda, spodbujam, da ljudje preberejo še več avtorjev, da poiščejo prave mehiške avtorje, podprejo tiste, ki so slabo plačani in živijo v svoji deželi. Vsekakor. Ni pa treba zaradi tega metati vsega drugega stran. Ampak zdaj nakladam. Hej, Ajda, me vzameš v svoj team? 😉

Knjiga je ena mojih najljubših letošnjega leta. To že napovedujem. Seveda je zavita v fikcijo, v leposlovno zgodbo, bere se kot kriminalka, a govori o dejanskih potovanjih, ki jih vsi mehiški begunci opravljajo vsakodnevno. O dejanskih zagatah, nevarnostih, ki nanje prežijo. Tudi o dejanskih razlogih za odhod. Zdi se mi pomembno, da o tem beremo v časih, ko je migrantska in begunska kriza po vsem svetu le vedno večja in ko bi vsem prišla prav lekcija sočutja.

“Trauma waits for stillness. Lydia feels like a cracked egg, and she doesn’t know if she’s the shell or the yolk or the white. She is scrambled.”

Avtorice ne poznam, to je prva njena knjiga, ki sem jo prebrala, a v spremni besedi, ki jo je napisala sama, razloži marsikaj o svojem življenju in tudi zato sem mnenja, da ima vso pravico pisati o tem. Dečka in njegovo mamo, ki bežita pred mehiškim kartelom, ki je pobil vso njuno družino, predstavi na nežen način. Presunilo me je, kako mora biti, ko bežiš pred nečim in se ves čas, tudi v spanju in ponoči zbujaš in oziraš čez ramo, ne veš, kje te lahko kdo zgrabi in komu sploh lahko zaupaš. Na svoji poti srečata ljudi, ki jima želijo (in tudi storijo) veliko hudega, po drugi plati pa naletita tudi na ljudi, ki poskrbijo za njiju, jima pomagajo, ju skrijejo in celo varujejo. Nista pa edina, ki bežita, in njuna zgodba se kaj hitro preplete z zgodbami drugih beguncev, drugih pogumnežev, ki bodo skušali zajahati tisto Zver, da se odpeljejo na el norte. In na tej poti je Lydia neustrašna, čeprav jo je na smrt strah. Neomajna je in počne stvari, za katere si nikoli ni predstavljala, da je to mogoče. Ob njej pa ves čas potuje majhen deček, ki hkrati deluje tudi kot njena vest. Vsakokrat, ko bi namreč Lydia lahko naredila nekaj, kar bi bilo za njiju bolje, jo Luca opomni in spodbudi, da naredi tisto, kar je težje, kar jima bo bolj škodilo kot koristilo, a bo zagotovilo, da bosta na koncu, kjerkoli že bosta, pristala s čisto vestjo.

Pisateljica v nekaterih trenutkih, ki so najtežji in ob katerih sem najbolj zadrževala dih, uporablja zanimivo pisateljsko orodje. (Naj tudi opomnim, da se ne zgodi zelo pogosto, torej ni pretirano uporabljen slog!) Takrat namreč piše hitro, neustavljivo, kot plaz, brez razdeljenosti v stavke, vse skupaj je en sam dolg stavek, da čutiš stisko in četudi točno veš, kaj pride na koncu stavka, zadržuješ dih in si želiš, želiš, želiš, da bi lahko bral hitreje.

“The worst will either happen or not happen, and there’s no worry that will make a difference in either direction. Don’t think.”

Zaljubila sem se v deklici iz Gozda oblakov, trpela sem z Lydio in njenimi strahovi. Brala sem knjigo, v kateri bi najraje tolikokrat glasno zakričala: »BEŽI!« in z njo jokala, se tresla in jo potem še tri tedne božala na mizi zraven sebe. Zelo dolgo sem jo čakala v knjižnici, ker je niso in niso vrnili, ampak zdaj vem, zakaj. Ker je tudi jaz nisem hotela spustiti od sebe. In vem, da jo bom – ko bo letos izšel prevod pri Mladinski knjigi – takoj prebrala še enkrat. In že komaj čakam.

Dnevi spetih las

Pred kratkim sem za Knjižni kažipot prispevala svoje knjižno priporočilo za Bodite v cvetju, kjer sem si izbrala knjigo Kri cvetlic Anite Amirrezvani. Med drugim pa sem se spomnila tudi na tole knjigo, ki je pri Založbi Učila izšla davnega leta 2007 in je bila tudi med izbranimi za moj book club.

Lisa See: Snežna roža in skrivnostna pahljača
Snežna roža in skrivnostna pahljača

V njej osemdesetletna vdova Lili pripoveduje svoje spomine iz otroštva, ko je leta 1928, kot revno kitajsko podeželsko dekle spadala med tiste šestletnice, ki so jim tradicionalno povezovali noge in lomili kosti, saj so bila majcena stopala simbol lepote in privlačnosti. Zgodovina (in mnogi raziskovalci) imajo veliko teorij, čemu so ta majcena stopala služila, in nobena ni prav prijetna. A v knjigi skozi različne ženske obrede spoznavamo kitajsko družbo in njeno neupogljivost, znotraj katere so zato spletejo številna sestrska zaveništva, saj so ženske manjvredne in zato se morajo znajti same. Takrat se Lili kot sedemletno dekletce spoprijatelji z vrstnico Snežno rožo, s katero postaneta laotong. Gre za odnos v kitajski kulturi, ki se razvije med dvema ženskama, ki kot deklici postaneta povezani kot duši dvojčici, sestri, večno skladni. Lili in Snežna roža se skupaj učita gospodinjskih opravil, si skrivaj dopisujeta v skrivnem jeziku na mali pahljači in se pripravljata na obveznosti, ki čakajo žensko, ko se poroči. Med njima je velikanski prepad socialnih razlik, a čezenj zgradita most prijateljstva, ki stoji, dokler ena ne prelomi zaobljube.

“Mislila sem, da bova vse življenje skupaj. Nikoli nisem verjela, da bo prišel ta dan. Žalostno je, da sva v to življenje prišli napačno – kot dekleti –, toda to je najina usoda. Lili, sva kot par rac mandarink. Zdaj se vse spreminja. V naslednjih dneh boš izvedela stvari o meni.”

Zgodba me je presunila in v meni pustila pečat, hkrati pa me je naučila tudi marsičesa o kitajski kulturi in življenju na drugem koncu sveta, kot ga nekatere ženske poznajo še danes.

Ni vse zlato, kar se sveti

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

Cankarjeva založba, 2019

Muriel Spark: The Prime of Miss Jean Brodie (Macmillan, 1961)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Kratka, a izjemno bogata knjiga.

Zgodba: Samosvoja, strastna in sentimentalna Jean Brodie je učiteljica na edinburški dekliški šoli, kjer pod svoje okrilje vzame peščico izbrank v želji, da bi jih vzgojila v crème de la crème. Sredi tridesetih let preteklega stoletja jih uči o italijanskih renesančnih slikarjih, menstrualnih zagatah, ljubezenskem življenju Emily Brontë in izjemnosti moža po imenu Benito Mussolini. Med svojimi učenkami uživa brezpogojno privrženost, toda ko dekleta vpelje v spletke odraslih, njihovo zvestobo postavi na preizkušnjo.

Pro: Knjigo lahko prebereš relativno hitro, hkrati pa z njo dobiš ogromno globine.

Contra: V resnici se ne spomnim ničesar. 4 dobi samo zato, ker ni med mojimi najbolj top knjigami.

Zlata leta gospodične Jean Brodie

V knjigi o zlatih letih gospodične Jean Brodie prav ta gospodična pogosto, redno in ves čas omenja, da je v zlatih letih. To vtakne v vsak stavek, v katerega lahko. Najbrž v večini zato, da bi prepričala samo sebe in s tem tudi okolico.

Knjiga je kratka, pri Cankarjevi založbi je izšla na 116 straneh (plus nekaj strani spremne besede izjemne prevajalke, ki je knjigo prelila v slovenski jezik). Zato ne vem, koliko lahko o njej povem, ne da bi povedala preveč. Po drugi strani pa v knjigi zelo hitro izvemo ključne dogodke in trenutke v zgodbi, zato se ne sprašujemo, kdo je kaj zagrešil (in/ali kako je umrl), pač pa le še, kako je prišlo do tega, kdaj se je to zgodilo in kateri dogodki so temu razpletu botrovali.

 

Gospodična Jean Brodie je namreč naporna kot sam vrag. Izbere si šest deklet, iz katerih bo naredila crème de la crème in jim to tudi ves čas ponavlja. Vsaki od njih nalepi nalepko, jo popredalčka in ji pove, kaj bo v življenju z njo. Manipulira z njimi, jih zdaj hvali, zdaj graja, vodi jih v opero in v muzeje, svoje mnenje pa – vsemu širokemu znanju navkljub, ki jim ga predoči – predstavlja kot neoporečni evangelij in edino resnico. Fascinantna osebnost je, saj se z dekleti pogovarja kot da so njene vrstnice, edina je, ki jih jemlje kot odrasle že od vsega začetka. A to seveda niso. In kot reče nekje v romanu …

»Dajte mi deklico v dojemljivih letih in za vse življenje bo moja.«

To najbolje opiše celo knjigo.

Zlata leta gospodične Jean Brodie

Knjiga je namreč kratka, pripovedovanje pa zgoščeno in natančno, prepredeno z drobnimi dogodki in velikanskimi premiki. Zahteva vso bralčevo pozornost, ker je vsak stavek poln pomembnih besed ali nezgrešljivega dogodka, ki bo pomemben za naslednji stavek. Spremljamo, kako nastane kult osebnosti gospodične Jean Brodie in kako z leti počasi tudi ta razpada, se lušči in pod njim ugledamo nekoga, ki je lahko le človek s tendencami sociopatskega control-freaka. Kaj je tisto, kar povzroči njen končni propad, ni presenetljivo, je pa zanimivo, kaj se zgodi, ko nalepkam, ki jih je pripela svojim učenkam, popusti lepilo.

 

Noč v Caracasu

Karina Sainz Borgo: Hči Španke

Založba Vida, 2020

Izvirnik: La hija de la española (Lumen, 2019)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Pomembna zgodba, ki osvetljuje kotiček sveta, na katerega pozabljamo, a bije vsakodnevno bitko že vrsto let.

Zgodba: Caracaška učiteljica Adelaida Falcon umre po hudi bolezni. Njena 38-letna hčerka Adelaida ostane sama v mestu, prežetem z nasiljem, ki uravna dnevni ritem življenja. Kmalu po pogrebu ugotovi, da je njeno stanovanje prevzela skupina nepoznanih žensk po navodilih Maršalke. Čeprav trka na sosedina vrata, da bi dobila nekaj odgovorov, vrata ostanejo nema …

Pro: Knjiga te vzame v roke, meče v zrak, pretresa, stresa, zbada in nazadnje pusti ležati na tleh. Utrujenega, čustveno izžetega, a bogatejšega.

Contra: Prav ta temačnost zgodbe je tista, zaradi katere zgodbe ne moreš brati hitro. Tako je vsaj veljalo zame. Pa ne vem, če je to zelo contra.

 

V angleščini je knjiga objavljena pod naslovom It Would Be Night in Caracas. Vesela sem, da se pri Založbi Vida niso odločili prevzeti tega naslova. Zakaj, bo jasno vsem, ki bodo prebrali knjigo.

Poznam dve osebi iz Venezuele. Oba prihajata iz Caracasa.

Ona je umetniška duša, polna življenja, ki je iz Venezuele odšla v času, ko je bil Caracas eno najbolj cvetočih mest Južne Amerike. Iz rodne dežele jo je odpeljala ljubezen, pristala je v Londonu in od tod pogosto obiskovala družino, pošiljala fotografije božanske pokrajine, obale, mest, veselja, sreče. Zdaj je drugače.

On je prijeten, lepo vzgojen fant, ki je iz Caracasa prišel v teh najtežjih časih, ko je bilo državo strahotno težko zapustiti. V Španijo je odšel študirat, se zatekel v okolje, v katerem je lahko pridobival izobrazbo in si iskal službo. Domov pokliče redko. Ves čas ga razjeda slaba vest, da je on tu in oni tam.

Zgodbe, ki sta mi jih pripovedovala o svoji družini in situaciji v Venezueli ter vsakodnevnih dogodkih, niso bile dolge. Večinoma o situaciji doma nista govorila veliko. »Mama je včeraj stala v vrsti za kruh. Zmanjkalo ga je dolgo, preden je sploh prišla na vrsto.« Skomig. »Tako je.« Nasmešek. »Si ti v redu?« Navadila sem se na hitro menjavo teme in na kratke stavke o grozotah. V rano pač ne drezaš.

Karina Sainz Borgo: Hči Španke
Karina Sainz Borgo: Hči Španke

Karina Sainz Borgo prime to rano, jo na široko raztegne in se potopi vanjo. S seboj vleče bralca, ki ga ves čas te poti drži trdno za roko, da gre z njo skozi kar nekaj krogov pekla. Pred nami se razgrne Caracas, v katerem vladajo revščina, tolpe, smrt, bolezni, ogenj in dim, pomanjkanje denarja, varnosti in svobode. Že takoj na začetku je kristalno jasno, da zgodba ne bo preprosta, niti malo lahkotna in v njej ne bo prostora za smeh. Ne le zato, ker je Adelaidi umrla mama in je ostala povsem sama na tem svetu, pač pa zato, ker je v Caracasu pač temno. Tudi sredi dneva. Tam ni prostora za brezskrbne sončne žarke, le za zadušljivo vročino. Rop se ti lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli, tudi na pogrebu, celo stanovanje ti lahko zasedejo, pa ne moreš ničesar. In ravno to se zgodi Adelaidi, ki se trudi preboleti izgubo mame, najti pot ven iz pekla in se sprijazniti s tem, da mesta in države, v katerih je odraščala, ni več.

Pri knjigi sem imela pogosto občutek, da imam bodisi kepo v želodcu bodisi hude težave z dihanjem. A knjigo močno priporočam. Zakaj? Ker je pomembno, da vemo, kaj se dogaja v svetu, tudi daleč stran od nas, kjer se nas to »ne tiče«. Konec koncev je planet zelo majhen, tudi mi lahko postanemo žrtve takšne usode in prav vsem nam bi prav prišla lekcija iz sočutja.

Karantenski zapiski izjemnega človeka

Z dr. Andražem Terškom se je pravi užitek pogovarjati. Njegova najnovejša knjiga me je presenetila na številnih točkah, med drugim tudi zato, ker sem pričakovala drugačno branje. Poleg vsega pa je tudi izjemen sogovornik. Všeč mi je njegova načelnost, všeč mi je, kako močno se je pripravljen boriti za resnico (in pravico!) ter koliko mu pomeni svoboda. Všeč mi je, da ne odstopa od svojih prepričanj, če ve, da ima prav, da se ne pusti nikomur in da je včasih, ko je to treba, ravno prav tudi navihan.

V knjigi Zapiski ustavnika v karanteni pišete prosto in iskreno, v njih ne spregovorite le o težavah glede zakonov in uredb, pač pa tudi o svojih dneh v tem posebnem času. Ste pisali tudi kot neke vrste dnevnik?

Niti ne … Čeprav je pisanje dnevnika zelo pametno in koristno početje. Pred leti sem ga pisal. Škoda, da ne ves čas. Doma imam štiri debele, ročno popisane zvezke, ki sem jih nameraval urediti za knjižno objavo. Potem pa je prišlo to izredno stanje. Deloma so ti zapiski še uporabljivi, njihov filozofski del samospraševanja in prevpraševanja družbe, nekatere teme pa niso več aktualne. Ob stalnem dopisovanju in odgovarjanju javnosti sem skoraj vsak dan eno vprašanje ali temo razširil v obliko članka ali eseja. Ker sicer pišem tako rekoč vsak dan, samega sebe do določene mere prizanesljivo razumem, da dneva ne končam še s posebnim dnevniškim zapisom. Po drugi strani pa imate prav. Ker so moja pisanja praviloma odziv na aktualna dogajanja, so v tem oziru tudi dnevniški zapis. Sem pa pisal tudi mnenja, tožbe, pritožbe … Pa, seveda, spisal sem – mislim, da – 14 znanstvenih člankov, 10 v angleščini. Vse sem objavil. Opravil sem svojo poklicno in delovno dolžnost, celo nad samo zastavljenim ciljem. Tega sem posebej vesel, zato da nisem potem obremenjen z možnostjo kakih poklicnih zapletov ali neprijetnosti. Je pa spet res, da me delo, ki ga končam, čez dva ni ne zanima več. Razen, če ga polomim, kar je redko. (nasmešek) Da, gnal sem se močno čez rob moči. Račun bo izstavljen, v prispodobi, in ceno bom plačal.

Zapiski ustavnika v karanteni
Zapiski ustavnika v karanteni

Zanimivo mi je bilo, da sem pričakovala, da bom brala o vaših stališčih in vas spoznala z vidika strokovnosti, pa se mi veliko bolj zdi, da sem vas v knjigi začutila kot človeka. Zakaj je ta človečni faktor tako pomemben pri vašem delu?

Hvala vam za prijazne besede. Svoje osebnosti in značaja nikoli nisem skrival ali tajil. Za to mi nikoli ni manjkalo poguma in samospoštovanja. Nekje ga imam malo več, drugje morda nekoliko manj, občasno sem tudi rahlo zaletav … A dolgoročna srednja mera se mi zdi kar okej. Sicer pred to zadnjo knjigo ne bi izdal knjig Brutalci in Razmetanost pozlačenega drobca. Navsezadnje niti Izletov v etiko, filozofijo in fiziologijo športa, s prijateljema. Človek kot osebnost je celota. Enako, kot organizem, zdravje. Tako dojemam tudi svoj poklic in družbeno vlogo. Najprej si človek z osebnostjo, notranjo in pozunanjeno identiteto, potem pa vstopiš v polje, ki ga raziskuješ, analiziraš, popisuješ, pojasnjuješ in poustvarjaš z osredotočeno pozornostjo na posameznosti, ki določajo temeljne lastnosti tega polja, nekega početja, stroke, določenega poklica, dejavnosti ipd. Ker opravljam točno določen poklic, ob tem pa imam še določeno družbeno vlogo, sem že po naravi dodatno motiviran za iskanje, prepoznavanje in razvijanje vseh delov in plasti svoje osebnosti. Z njo pristopam k svojim početjem, ki so raznovrstna in tudi strukturirana. Trudim se biti pozoren na različne lastnosti, odtenke, razsežnosti in izrazne prikaze tistega, kar sem, vsega, kar počnem, in ljudi, ki jih srečam. Včasih se preveč osredotočam na malenkosti … Tega se zavedam. Poklicno in javno je to prav, da ne bo nesporazuma, v zasebnem življenju pa zna biti precej neposrečeno. Iskanja in spoznavanja … izkušnje se trudim opazovati racionalno in čustveno, prepoznati nezavedno in podzavestno, jih razumeti psihološko, slišati intuitivno, dojeti duhovno in opazovati fizično, čustveno in duševno. Tudi v športu. Predvsem tam sem se tega, kot samouk, učil, priučil, izkusil, preizkusil in zelo dobro uporabil. Tako pristopam tudi k pravu in ga tudi tako poučujem. Predavam, kot bi nastopal v gledališču, v monodrami z aktivno udeležbo občinstva, tematika pa je strokovna. Nikoli ne ponovim dveh predavanj. Nastop prilagajam energiji v prostoru, opazujem govorico teles, obrazov in oči … Improviziram … In vselej ciljam na to, da bo občinstvo pozabilo na čas. Zato domov pridem izčrpan, a zadovoljen. Sicer pa sem, kar počnem. Najbolj sem tisto, kar počnem iz navade. Tako, kot je rekel Aristotel. Z nekaterimi navadami se prepiram, z nekaj sem tudi sprt, nisem vselej uspešen pri menjavi stare z novo, se pa trudim. In razumem ta mehanizem.

 

Ste bili v mladosti kaj uporniški?

Do staršev? Seveda, kot vsak otrok. Včasih tudi do drugih ljudi, samoobrambno, zato kdaj brez tehtnega razloga. Do institucij, pravil in rutinskih ravnanj pa nikoli brez razloga. Nimam se za upornika in svojega dela nimam za upor. Samo nekaterih stvari ne dovolim, da se počnejo z mano ali nad mano. In če lahko koristno pomagam drugim ljudem pri tem, to storim. Ne prenesem krivice, nepoštenja, goljufanja, manipuliranja, laganja … Moja etična naloga je, da opozarjam na primere neustavnega, nezakonitega ali drugače zavržnega ravnanja oblasti, javnih funkcionarjev, države, javnih institucij … do ljudi in nad ljudmi. Ko opazim zelo dober razlog za kritiko, argumentirano kritiziram. Tudi ostro, nikoli pa na osebni ravni. Ko opazim zelo dober razlog za pohvalo, storim tudi to. A ker se pač po poklicni plati ukvarjam s temami, ki neposredno zadevajo tudi koncepte države, politike, demokracije, etike itd., največ kritičnega popisovanja, analiziranja in komentiranja javno namenjam temu sklopu tematik. Sicer pa … Najprej svobodni človek kot oseba in njegovo dostojanstvo, potem pa vse drugo.

 

V knjigi napišete, da si ne želite biti nerazumljeni in veliko stvari tudi zato zelo natančno pojasnite. Vam je potrebo po tem dalo in vas tega naučilo življenje?

Da. Čeprav je to morda tudi paradoks, v nekem smislu …, v katerem se skriva past. Instant življenje, kot ga živimo, ustvarja pomanjkanje pozornosti, sili v hitre odzive in ravnanja, tudi v površnost. Ta je poseben problem: malomarnost, površnost … Poplava javnih občil kot prevladujočo tehniko uporablja nekajvrstično vestičkarstvo, popreproščeno in površno komuniciranje določajo družabna omrežja, časopisni naslovi morajo biti kratki in vabljivi, sedem minutni televizijski pogovori so že predolgi, povzemanje povzetkov dogajanj je obrt, prostočasno ali oportuno, dobičkonosno izkrivljanje konteksta, etiketiranje in pripisovanje izjav ali stališč je stalnica v polarizirani in navijaško razpoloženi naciji, obešanje za besede izven konteksta je epidemično, prestavljanje vejic v stavku ne povzročajo samo tipkarski škratje … Identiteta ti je vsiljena, če nisi izkoristil milostno ponujene možnosti, da jo sam izbereš. In ta mora nujno biti samo ene od dveh barv. Med katerima ni ničesar in ki sami po sebi ne pomenita in ne povesta ničesar konstruktivnega in oprijemljivega. Če nosiš družbeno vlogo in če ti za nobeno izrečeno besedo ni vseeno, moraš paziti na vsako besedo. Na drugi strani pa je izkušnja, da bolj ko človek pazi na izražene besede in stavke, bolj se mu v obraz meče drugačne besede in drugačen pomen stavkov. Nekajkrat sem to testiral. Namenoma sem zapisal dvoumno, ali pa celo drugače, kot sem zares mislil. Pripisovanje pomena je bilo … morda sem pozabil kako statistično nepomembno izjemo … vselej enako, glede na to, kdo je bil avtor (smeh).

Res je, trudim se biti razumljiv celotni javnosti. A vseeno še vedno slišim ljudi reči, da je moje zapisano delo zahtevno. Tudi želim, da je zahtevno. Želim, da moje pisno delo ljudi nagovarja, da me slišijo in da ob tem mislijo, ker jih silim v mišljenje in ker jim ga, če mi le uspe, tudi olajšam. Zahtevnost ne pomeni nerazumljivosti. Trudim se biti razumljiv. To mi ni težko, ker se izražam samo takrat, ko sem suveren v znanju, in ko sem prepričan o tistem, o čemer se izjavljam. Sicer molčim. Nimam javnih golih mnenj in jih ne dajem, gola mnenja. In občutim radost, če me kdo prepriča v zmotnost mojega prepričanja. Tako lahko napredujem, se izboljšam, odpravim napako, opazim novo rešitev, izziv … Pod mejo zahtevnosti, ki sem si jo sam postavil, pa ne želim iti. Prijatelji pravijo, da jo postavljam previsoko. Prijatelji te poznajo najbolj. Pravi prijatelji. Tudi bolj, kot poznaš samega sebe. In do človeka so marsikdaj bolj prizanesljivi, kot je človek sam do sebe. Pravi prijatelji se ne motijo (nasmešek). In hvaležen sem za to, da imam več kot enega.

 

Za vse, ki bi se radi potegovali za izvod te izvrstne knjige, pa pripravljam nagradno igro na instagramu, ki se bo zaključila 24. januarja.

Vihar, ki se nikoli ne umiri

Hudo pozna sem z zapisom o Viharnem vrhu. Življenje in leto sta povozila mene in moje načrte za Klasične zamudnike. A ta knjiga bo ostala z menoj.

Zgodbe nisem poznala, čeprav vem, da je klasika. Branju o klasikam sem se vedno izogibala prav z namenom, da ne bi prebrala kakšnega kvarnika, ker sem vedela, da jih želim nekoč prebrati. Za to je kriv neljub dogodek. Nisem namreč poznala ene najbolj pomembnih točk v Ani Karenini in potem sem (ravno sredi branja te knjige) prebrala intervju z neko igralko, ki je v njem razkrila ta detajl. Nikoli ji nisem odpustila in njenih filmov ne gledam več. Grrrrr. Še vedno besna.

In tako sem o Viharnem vrhu vedela le to, da je tragična ljubezenska zgodba o Cathy in Heathcliffu. Vedno sem nekako dobivala sporočila, kako seksi je ta Heathcliff in kako simpatičen, temačen, narobe razumljen lik je, onadva pa pač ne moreta biti skupaj. Tule bom opozorila na nekaj kvarnikov. Zaključijo se po zvezdicah, če želite preskočiti.

Heathcliff niti približno ni simpatičen, še manj je narobe razumljen. Žleht je. Sploh ni drugih besed za to. Zloben, nesramen, agresiven, brez spoštovanja do kakršnegakoli življenja. Njegova krutost do živali se začne v otroštvu, deležni pa so je najprej nedolžni ptički, v odrasli dobi pa se prestavi na nekaj nivojev više, saj obesi Isabellinega psa, da sploh ne omenjam, kako krut je do ljudi. Prav tako nisem vedela, da se zgodba z njegovo Cathy zaključi tako hitro. To me je precej šokiralo.

************ Tu je konec morebitnih kvarnikov!

Viharni vrh

Zanimivo se mi je zdelo to, kakšni viharji divjajo v prav vseh likih v knjigi. Vsak izmed njih se bije s svojimi demoni, z groznimi spomini, občutki prikrajšanosti, s storjenimi napakami, ki jim za vekomaj visijo nad glavo. Mlada Cathy Linton je divje dekle s čustvenimi izbruhi, katere razpoloženje se menja in spreminja hitreje kot oblaki nad Viharnim vrhom. Zanimivo mi je bilo, da sem v kar nekaj člankih prebrala, da je njena ‘norost’ morda nakazovala na mejno osebnostno motnjo.

Še bolj zanimivo pa je to, da naj bi bil navdih za ognjenega, vulkanskega Heathcliffa pravzaprav Emilyjin brat Branwell, za katerega mnogi zgodovinarji pišejo, da je bil nor, nevaren in celo nasilen do svojih sestra. Imel naj bi tudi težave z alkoholom in odvisnostjo od opija, zaradi česar naj bi pogosto napadal Charlotte in Emily. Življenje z njim naj bi bilo naravnost mučno, kar je Emily prenesla v svoj edini roman.

Po drugi plati se v knjigi moški včasih obnašajo kot ženske (ali so celo ženskega videza), ženske pa prevzemajo moške vloge. Zdi se, da so bili avtorici sami bolj všeč tisti z bolj moškimi, bolj grobimi potezami in značajskimi lastnostmi kot pa nežnejša bitja.

Čeprav mi nihče v tej knjigi ni bil všeč, nobeden od likov se mi ni prikupil, še zdaleč ne, je to knjiga, ki kljub neskončni drami med vsemi protagonisti uspe splesti zgodbo, ki ji hočeš slediti.

Zgodba, ki lomi srce

Angie Kim: Miracle Creek

Thomas & Mercer, 2020

 

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Ena najboljših knjig tega leta. Pika.

Zgodba: V tihem mestecu v Virginiji se druži ekskluzivno majhna skupina ljudi. Skupaj namreč obiskujejo posebni center za zdravljenje s hiperbarično komoro, s katero naj bi zdravili celo vrsto težav, od neplodnosti pa do avtizma. Potem pa nekega dne komora eksplodira, dve osebi umreta, poškodbe drugih pa bodo ostale za vedno. Tako čustvene kot fizične. Hitro je namreč jasno, da eksplozija ni bila posledica nesreče. V knjigi spremljajo vidike različnih ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v zgodbo, in kmalu spoznamo, da pravzaprav ni meje, ko sprašujemo, kako daleč bi ljudje šli za svoje otroke. In kako daleč gre nekdo, ko mu popustijo vse zavore. Ali je kriva neprevidna mati enega od pacientov? Ali je eksplozijo zanalašč zagrešila, ker ni več prenesla napornega življenja? So bili protestniki, ki se zbirajo pred centrom? Ali pa lastniki, korejski imigranti, ki hočejo svoji hčeri zagotoviti izobrazbo za boljše življenje?

Pro: Še enkrat: Ena najboljših knjig, kar sem jih prebrala letos. Morda kdajkoli.

Contra: Nimam.

Zgodba se začne z eksplozijo komore, ki sestavlja center za zdravljenje, tega pa vodita zakonca Young in Pak Yoo, korejska imigranta. Dan je sicer precej dolgočasen, le nekaj nadležnih protestnikov, ki ne verjamejo v zdravljenje avtizma, se sprehaja po parkirišču. Nastala je tudi težava z izpadom elektrike, a to ne vpliva na štiri paciente in njihove skrbnike, ki sedijo v komori. V bližini kisikovih cistern zagori in kmalu vse odnese v zrak. Žrtvi eksplozije sta osemletni Henry, avtističen deček, in Kitt, mama enega od drugih pacientov. Preiskovalci hitro naznanijo, da gre za požig. Sprva vsi dokazi kažejo na Paka, a sčasoma se začnejo kopičiti drugačni. Takšni, ki prst usmerijo v Elizabeth, Henryjevo mamo.

Elizabeth tisti dan namreč prvikrat ni splezala s Henryjem v komoro, pač pa je prosila Kitt, da popazi nanj, potem pa odšla v gozd, tam mirno obsedela in v miru skadila cigareto. Prav takšno, kot so našli pod kisikovo cisterno. Prav tako je ena najbolj obsedenih helikopterskih staršev, ki bdijo nad otrokovim vsakim korakom, poskusijo čisto vsak nov način pomoči, nadzirajo njegov jedilnik in ves čas raziskujejo nova zdravljenja. Začne se gonja, ki se ji ni težko priključiti. Obsedena mati samohranilka, ločena in osamljena ter sita življenja. Kaj pa, če je res ubila svojega sina?

Angie Kim: Miracle Creek
Angie Kim: Miracle Creek

Knjiga govori o le štirih dneh pričevanja na sodišču z vmesnimi skoki v preteklost. Skozi poglavja spoznamo vse akterje te nenavadne situacije: poleg Young in Paka ter Elizabeth še Mati Terezo, kot kličejo ostali Tereso, ki skrbi za hči Roso, ki je zbolela za cerebralno paralizo. Spoznamo tudi Matta – njegov tast je družinski prijatelj Yoojev, ki je vložil kar nekaj denarja v to novodobno zadevo. Svojo plat zgodbe pripoveduje tudi Mary, najstniška hči lastnikov, ki je v ZDA prišla kot majhna deklica in se Koreje spominja ravno dovolj, da ni prepričana, kje je njen dom.

“But that was the way life worked. Every human being was the result of a million different factors mixing together — one of a million sperm arriving at the egg at exactly a certain time; even a millisecond off, and another entirely different person would result. Good things and bad–every friendship and romance formed, every accident, every illness–resulted from the conspiracy of hundreds of little things, in and of themselves inconsequential.”

Včasih si za določene knjige v glavi naslikamo, kako dobre bodo, ko se jih bomo lotili, pa se potem izkažejo za veliko razočaranje. Odkar sem lani prvič brala o tej knjigi, sem jo želela prebrati. Ko sem letos končno prišla do nje, sem ugotovila, da je veliko, veliko boljša kot sem sploh pričakovala.

Kaj je tako izjemnega v tej zgodbi? Angie Kim pravi, da je počasna pisateljica, to knjigo je pisala kar pet let. In to se v knjigi tudi vidi. Vsaka oseba je tako do potankosti razdelan lik, da že dolgo nisem brala česa tako kvalitetno ustvarjenega. Pisateljičin slog je liričen, brezhiben in zelo lepo pripoveden. Ni ena izmed tistih pisateljic, ki se izgubi v leporečenju svoje proze, pač pa ena tistih, ki zgodbo poda na način, ki v tebi še dolgo odmeva. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem zbrala misli o tej knjigi, saj prečudovita proza in način pripovedovanja prepletata pomembne teme in vprašanja, med drugim vzgojo otroka s posebnimi potrebami, stiske njegovih staršev, izzive, ki pridejo z novo državo, v katero se priseliš, vprašanja, ki se porajajo v rasno mešanem zakonu, odtujenost najstniškega sveta in predvsem to, kako hitro mislimo, da vemo vse o nečem, kar opazujemo samo od daleč. In o posledicah, ki jih je na tone na vseh koncih.

“Normalcy was a beautiful thing to those who lost it.”

Avtorica je v veliki meri črpala iz svojega življenja, saj se je v ZDA preselila s starši in jezika ni znala, pač pa je kar nekaj časa hodila v šolo, ne da bi razumela, o čem se pogovarjajo vrstniki ali kaj razlagajo učitelji. Njen sin je bil eden tistih, ki je bil deležen terapije v hiperbarični komori, zato dobro ve, o čem govori, in to je očitno. Poleg tega pa je bila v svojem prejšnjem življenju odvetnica, kar je razvidno v vsakem delčku prizorov iz sodne dvorane.

Rezultat je praktično brezhibna knjiga, o kateri bom razmišljala še leta. In čeprav izvemo, kdo je zagrešil požar, nam avtorica ne da odgovorov na številna vprašanja, pač pa le priložnost, da se sami odločimo in presodimo situacijo. Knjiga me je v veliki meri spominjala na eno mojih najljubših, Mystic River. Ko sem prebirala o avtorici in brala njene članke ter intervjuje, sem skoraj padla s stola, ko sem prebrala, da se je želela izjemnosti zgodbe, ki jo je spisal Dennis Lehane, približati tudi sama. Mislim, da bi bili midve z Angie Kim lahko najboljši prijateljici. Ogromno stvari me še zanima o njej in komaj čakam njeno naslednje delo. Tale bo šla za božično darilo vsem v mojem življenju, ki berejo angleške knjige.

Grozote, ki prežijo na nas, so včasih preblizu

Jess Lourey: Unspeakable Things

Thomas & Mercer, 2020

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Temačna knjiga z večno-prisotnim občutkom groze in strahu.

Zgodba: Osemdeseta so. Cassie McDowell s sestro in starši živi na kmetiji v Minnesoti, nadvse rada hodi v šolo in je na smrt zaljubljena v najbolj čednega fanta v razredu. Sicer je res, da imajo njeni starši občasno neke strahotno nenavadne zabave s parado čudaških in deviantnih gostov, a se je na to dodobra navadila. A potem počasi začnejo izginjati vaški fantje. Drug za drugim se tudi vrnejo, a povsem spremenjeni, nasilni in zadržani. Govorice o tem, kaj se jim je zgodilo, postajajo vedno bolj temačne. Čudaških ljudi v njihovem okolišu ne manjka, zato je število osumljencev iz dneva v dan večje, na površje pa počasi plavajo grozljive skrivnosti. Nenadoma se povsem spremeni tudi njena sestra. A to ni edina težava. Cassie je namreč vsako noč preganjani plen in samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi žrtev.

Pro: Knjiga je res srhljiva, ker te je ves čas strah, kaj se bo zgodilo s Cassie. Mene je noro skrbelo zanjo, čeprav sprva niti nisem štekala, zakaj. Zato je bilo le še hujše.

Contra: Na trenutke sem imela občutek, da je knjiga skoraj za med mladinsko literaturo, ampak je veliko, veliko preveč temačna za to. Sploh ne vem, če je to contra, v resnici.

Nekam veliko sreče imam letos s starši v knjigah. Tole knjigo mi je skupaj s še nekaj drugimi, o katerih bom pisala, priporočila neka tuja bookstagrammerka. Tisti, ki iščete tipičen triler, to morda ne bo za vas. Konec ni šokanten glede storilca, pač pa je tu toliko bolj pomembna zgodba Cassie. Nekatere knjige so srhljive zaradi količine krvi in nasilnih prizorov. Druge so srhljive z odprtjem vrat v najbolj grozljive kotičke človeškega značaja. Včasih celo tistih, ki naj bi nam bili najbližji.

“He wore his anger like knives, and you didn’t want them aimed at you.”

Jess Lourey: Unspeakable Things
Jess Lourey: Unspeakable Things

Cassie rada hodi v šolo, a nanjo preži cel kup nevarnosti tako med šolskimi zidovi kot v domačem okolju. Na začetku poletja, ko sonce že zažiga pokrajino in so počitnice za vogalom, se Cassie pogosto zavihti na svoje kolo in odkolesari dogodivščinam naproti. A te dogodivščine niso vedno prijetne, niso vedno vznemirljive. Včasih so naravnost grozeče. Za dekle, ki je na pragu najstništva, je okolica včasih zelo nerazumljiva, težko doume, zakaj se njeni starši obnašajo tako, kot se, in le s kotičkom očesa opaža nevarnosti, ki prežijo nanjo za vsakim vogalom. Tudi pred vrati njene sobe.

 

“I’d been thirteen, not stupid, though a lot of people confuse the two.”

Cassie večino časa spi v omari. Strah jo je. Na smrt. Poletje, ki ga prebiješ z njo v tej knjigi, ni prijetno in ni tisto brezskrbno poletje, kakršnega se spominjam jaz, ko smo na svojih kolesih na podoben način odkrivali okolico, raziskovali zapuščene hiše in plezali v skrivne kotičke. Spomnim se nekega poletja, ko so se godile res grozne reči v naši okolici, a odraščanje v tako globokem in vseprežemajočem strahu je nekaj povsem drugega.

Pri branju te knjige mi kri ni zaledenela zaradi neznanega storilca, ki ugrablja otroke. No, seveda mi je. A ne najbolj. Najbolj grozeče je Cassiejino domače okolje, v katerem je vse odvisno od očetovega muhastega razpoloženja. Njena družina je ekscentrična, umetniška, zelo svobodnega duha. Cassie in njena sestra doma najdeta le vir neskončnega strahu, naučita se hoditi kot mačka okrog vrele kaše, se večino časa delati nevidni in predvsem zelo, zelo pridni.

“The trick of life,” she said, “is that you can’t hold the pain for too long. The magic, either.”

Avtorica s svojim pripovedovanjem zelo rahločutno in subtilno prav počasi nariše sliko velike kmetije, na kateri sta dve deklici v središču pozornosti svojega očeta in njegovih prijateljev. Zgodba je pretresljiva še toliko bolj, ker sloni na resničnih dogodkih iz njenega otroštva. Zanimivo je to, da je epilog zgodbe v zadnjem trenutku umaknila iz knjige in je zdaj na voljo na njeni spletni strani le tistim, ki jih zanima, kaj se je na koncu zares zgodilo s Cassie. To je ena zgodb, o katerih sem razmišljala še dolgo po tem, ko sem knjigo že odložila.

Maščevanje kot led v srcu

Viharni vrh je pogosto omenjan kot ena najlepših ljubezenskih zgodb, najbolj tragičnih pripovedi o nesojenih ljubimcih. Ampak zgodba je sama po sebi veliko mračnejša. Če ne bi bilo v njej vsega prepredajoče disharmonije sovraštva, bi bila pač le še ena romanca. Dobro, sicer res čudaška in sprevržena romanca, pa vendar. Del zgodbe, ki jo pravzaprav ne le poganja, pač pa tudi preganja in vodi sovraštvo, je prav tako močan kot tista divja, težko obrazložljiva ljubezen, ki vleče skupaj Catherine in Heathcliffa.

“Skušam se domisliti, kako bi mogel tole Hindleyu poplačati. Vseeno mi je, kako dolgo bom moral čakati, samo da mu bom nazadnje lahko povrnil. Upam, da ne bo prej umrl!”

Ker Heathcliff Catherine ne more imeti, se odloči, da bo vse svoje življenje posvetil maščevanju Hindleyu, ki ga je v otroštvu tako grdo mučil. Sam že zelo zgodaj v knjigi pove, da mu je vseeno, kako dolgo bo trajalo, da mu povrne, da mu le na koncu uspe in da le ne bi Hindley prej umrl. Enkrat celo omeni, da samo takrat, ko načrtuje kar najbolj temačno in grozodejno maščevanje, ne čuti bolečine.

Maščevanje kot led v srcu

Zanimivo je to, da je Heathcliff sicer po eni strani morda tipičen romantični junak. Tisti najbolj grob, najbolj neotesan, neusmiljen, o kakršnem pišejo še današnje avtorice ljubezenskih romanov. A v primerjavi z njimi Emily Brontë Heathcliffa ne obleče v gentlemanska oblačila nekoga, ki ima močne moralne vrednote, je globoko v srcu pravzaprav dober človek, ki bi iz grmovja rešil mucko sredi viharja in tako pokazal, da ima čustva, da se za zunanjo grobostjo skriva dragulj, ki se ga splača izbrusiti. Ne. Emily Brontë Heathcliffove neotesanosti in na trenutke celo grobe surovosti niti najmanj ne preoblači v nekaj globljega. Dejstvo, da je Catherine – divja in enako neotesana Catherine, ki se drugače obnaša le zato, ker to od nje pričakuje družina in je v tem odraščala – edina, ki ga ljubi ne glede na vse, pravzaprav potrjuje, da sta kot dve bitji, izklesani iz istega kamna.

A Heathcliff ni edini, ki se gre v tej knjigi maščevalca. Maščevanje je nekaj, kar v Viharnem vru in Drozgovi pristavi poganja vse. Od mlade, sprva naivne Isabelle pa do Hindleya, ki se naperi proti Heathcliffu. V zgodbi ni prostora za odpuščanje. Edina, ki spodbuja k odpuščanju, je Nelly, nekdanja gospodinja, ki zgodbo tudi pripoveduje. A tudi ona ni brezmadežna. Emily je v tej zgodbi uspela ustvariti like, ki so pod kožo tako zelo krvavi in sami po sebi tako zelo človeški in si pri svojih načrtih in prepričanjih ne morejo pomagati. Ste že kdaj zabredli v kakšno situacijo ali pa se znašli sredi prepira, kjer veste, da vam nobena beseda, ki jo izrečete, ne pomaga in se le še bolj in bolj zapletate, prepir je vedno bolj brezvezen in nepotreben, vi pa vseeno vztrajate? In tudi ko Heathcliff pridobi vse tisto, česar prej ni imel in zaradi česar so vsi nanj gledali zviška, to njegovega življenja ne spremeni, kaj šele izboljša. Kaj nam torej bo maščevanje?

Kako dobro v resnici poznamo svoje otroke?

William Landay: Morilski gen

Hiša knjig, 2020

Izvirnik: Defending Jacob (Random House, 2012)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Zgodba o tem, kako daleč bi šli za svoje otroke, koliko verjamemo njim ali vanje in o vprašanju, ali obstaja dedna nagnjenost k nasilju.

Zgodba: Andy Barber je že dve desetletji pomočnik okrožnega tožilca. Uživa spoštovanje. V sodni dvorani je deležen občudovanja. Zasebno je srečen z ljubeznima svojega življenja: ženo Laurie in najstniškim sinom Jacobom. A mirno predmestje pretrese grozljiv zločin: v bujnem parku najdejo truplo mladega fanta. Vendar to še ni vse: za umor obtožijo Andyjevega sramežljivega, vase zaprtega, skrivnostnega Jacoba. Andy verjame v sinovo nedolžnost – kot bi vsak starš. Toda pritisk je vse hujši in dokazi so obremenjujoči, porajati se začne dvom, v zakonu pa razpoke. Sosedje jih prezirajo in sojenje za umor močno načne Andyjevo družino. To je najhujši preizkus za vsakega starša: Kako daleč si pripravljen iti, da bi zaščitil svojega otroka? Predanost je na preizkušnji. Kako dobro starš sploh pozna svojega otroka? In ali Andy morda skriva ključ, ki bi lahko odklenil Jacobov um? Zanj je to preizkus občutka krivde in nedolžnosti v najglobljem smislu. Kako daleč je pripravljen iti?

Pro: Dobra drama na sodišču z res presenetljivim razpletom in velikansko kopico vprašanj. Kaj nam je najpomembnejše? Kaj bi naredili vi? Komu ste najbolj zamerili v tej knjigi?

Contra: Nekaj stvari je mene zmotilo pri Andyju kot liku samemu, ampak bolj ob prvem branju kot drugem, ko se mi zdi, da sem ga bolje razumela.

Knjigo sem prvič prebrala v angleščini leta 2013 in spomnim se, da me je takrat kar nekaj stvari razkurilo oziroma so se mi zdele luknje v zgodbi. Zanimivo, kako z leti določene reči postanejo bolj razumljive ali pa nas življenjske izkušnje naučijo, da ni vse tako črno-belo in da je tistih odtenkov sivine na milijone. Še posebej, če so v igri ljudje, ki jih imamo radi.

William Landay: Morilski gen
William Landay: Morilski gen

Letos sem nekaj knjig prebrala ponovno in ugotovila, da jih vidim povsem drugače kot sem jih takrat, ko sem jo brala prvič. To velja za vse knjige, ne le za klasike, ki sem se jih letos tudi odločila brati. Že kriminalne romane (z liki, ki imajo seveda kaj povedati) lahko vidimo s povsem drugačnega zornega kota. Andy Barber denimo v svojega otroka verjame brez dvoma, njegovo zvestobo je težko zamajati, njegova predanost je stoodstotna. Do te mere, da svojega otroka v resnici pravzaprav niti ne sprašuje, ali je to storil ali ne. Na neki način me je njegova trmasta odločitev, da se zapiči v eno plat, strahotno živcirala. A sem pozneje ugotovila, da je bil najbrž to avtorjev namen. (Tako vsaj upam. 🙂 ) Kako naj bi se nekdo sploh soočil z dejstvom, da je njegov tihi otrok morda hladnokrvni morilec? Kdo bi to sploh hotel verjeti? Mar ni edini način, da se s tem spopadeš, v veliki meri prav zanikanje? Potlačitev čustev, dvomov, strahov? Brezpogojna ljubezen? In kako daleč ta brezpogojna ljubezen seže? Za nekatere bliže, za druge dlje.

“V vsakem najstniku poteka nenehen boj med neumnostjo in pametjo.”

Kako dobro sploh poznamo svoje otroke? Koliko vemo o njihovih življenjih? O vsakodnevnih dogodkih? Ljudeh, ki jih dražijo, prijateljih, ki jih imajo radi? Komu gredo na živce in kdo jih zmerja? Koga oni obkladajo z žaljivkami in kdo je v resnici tisti, ki ustrahuje? Izkaže se, da v bistvu ne vemo veliko, nikakor pa ne dovolj.

Andyja sem ob drugem branju sicer bolje razumela, a mi ni šel dosti manj na živce, moram priznati. Na trenutke sem imela občutek, da je enakih misli tudi njegova žena. Največja enigma te knjige je seveda Jacob. Ves čas je malce čudaški, nenavaden, počne stvari, ki mu niti malo ne govorijo v prid, dela si škodo s citati, ki jih objavlja na Facebooku, in predvsem je ves čas malce zadržan, tih, odmaknjen. A kateri najstnik ni? Zgodbo pripoveduje Andy s svojega stališča in bolj, ko mi je šel na živce s svojim prepričevanjem, bolj je bilo očitno, da si niti sam vedno ne verjame dovolj, zato pa tako vztraja. Da bi se le prepričal.

Knjiga je sodna drama, veliko se dogaja na sodišču, med pričevanji, zaslišanji in dokazi. Takrat je zgodba zreducirana na večinski dialog in tako pač le spremljamo proces. Rada imam sodniške procese, drame, ki se odvijajo v sodnih dvoranah. [Zdajle bom napisala nekaj, kar je potencialno lahko malce preveč razkritega za nekoga, ki bo knjigo prebral. Ni ravno kvarnik, a vseeno.] Edino, kar me je zmotilo tudi v drugo, je bilo to, da ta del ni vseboval niti kančka tega o tem, kako se je na vsa vprašanja, na vse povedano in pokazano odzival Jacob sam. Ga je kaj razpenilo? Se je kje posmehnil? Je bil indiferenten? Je bila na njegovem obrazu kakršnakoli čustvena reakcija? Tega ne izvemo. In morda z namenom. Na tak način namreč tudi sami ne vemo, kakšna je resnica. In na tak način res sledimo Andyju, katerega sinova reakcija niti malo ne zanima. On je namreč odločen, da je sin nedolžen.

“Damage hardens us all. It will harden you too, when it finds you—and it will find you.”

Jacob staršem reče, da ni kriv in Andyju ni treba reči dvakrat. Njegova žena je tista, ki otroku nekaj časa verjame, potem pa spet ne. To preveva tudi močan občutek krivde in seveda zakonske krize. Kdo pa bo verjel tvojemu otroku, če mu ti ne boš, ki si njegov starš? In kako vseobsegajoča je resnica, v kateri velik košček sestavljanke igra Andy sam oziroma njegova preteklost?

Knjiga je že sama po sebi napisana v obliki, ki je idealna za ekranizacijo, in to je letos tudi dočakala v obliki mini serije z osmimi epizodami na Apple TV. Nisem si je še ogledala, tako da o njej ne morem soditi, a vsekakor je tema zanimiva tudi za vsakega starša. Čeprav je v starševstvu to ne le triler, pač pa preprosto – grozljivka.

[youtube https://www.youtube.com/watch?v=XQfeoRLvfqU&w=560&h=315]

Trailer za serijo si lahko ogledaš tudi tule.

Zanimivo je, da Andy ves čas govori o Prej in Potem (Before and After). To je tudi naslov knjige in filma, posnetega po njem (igrata Meryl Streep in Liam Neeson). V tej zgodbi je njun sin Jacob obtožen umora svojega dekleta in starši se prav tako bojujejo z obtoževanjem celotne skupnosti, ki obsoja vso družino, ne le Jacoba. Nikoli nisem raziskovala, ali je Williama Landaya navdihnila ta zgodba ali pa gre le za naključje, a se mi je zdelo res zanimivo.