Blog – Nora na knjige

Intervju: Yolanda Castaño

Pesmi galicijske pesnice, esejistke, urednice in kuratorke so prevedene v več kot 30 jezikov, prevodi celotnih zbirk so izšli v angleščini, italijanščini, francoščini, makedonščini, srbščini, armenščini in slovenščini. Prejemnica številnih nagrad, ki združuje poezijo z glasbo, vizualnimi umetnostmi, videom, arhitekturo, plesom in marsičem drugim, je letošnja kuratorka festivala Dnevi poezije in vina, ki poteka od 21. do 26. avgusta na Ptuju.

Poezija ne predstavlja lahkega kruha in mnogi starši ne bi bili navdušeni nad takšno izbiro poklica, saj ne zagotavlja finančnega uspeha. Kako so vaši gledali na to odločitev?

Bili so dovolj idealistični, da niso ovirali tega, kar bi me osrečevalo in razvijalo, čeprav na začetku nihče (niti jaz) ni verjel, da bom od tega lahko živela. Morda sta ravno vera v to ter vztrajno in prizadevno delo (še vedno brez zaupanja v to, da se bo obrestovalo) predstavljala prve, ničesar pričakujoče temelje, na katerih sem pozneje gradila in dosegla profesionalni nivo. Pomagalo je tudi to, da sem začela tako zgodaj, saj sem bila stara komaj 17 let in sem si tako lahko prvih deset let privoščila to začetno fazo in ‘paraprofesionalnost’. Pozneje sem se res začela zelo zavedati poezije kot poklica, militantnosti, ki jo zdaj gojim z veliko odločnostjo, močnim kritičnim čutom in željo, da bi ga dostojanstveno opravljala.

Minevanje časa in izkoriščanje dneva je za vas pomembna tema. Kako se je vaše razumevanje časa in njegovega minevanja za vas spremenilo?

Mislim, da se je moja nekdanja mladostna naglica zdaj upočasnila. Danes si zastavljam cilje v daljšem časovnem okviru in jih celo z veseljem odlagam. Pri svojem pesniškem delu razumem, da je vidno polje zdaj nekoliko širše.

Kaj je za vas kot umetnico največji izziv v tem sodobnem svetu?

Mislim, da je moj največji izziv in dosežek kot umetnica v tem sodobnem svetu še vedno vsakodnevno preživljanje s poezijo, seveda z vso neodvisnostjo, ustvarjalno svobodo, eksperimentalnim odnosom, umetniško ambicioznostjo, kritičnim in vprašujočim občutkom, in to kot ženska in v manjšinskem jeziku brez države. Ni lahko živeti od takšnega poklica in potovati po svetu ter spoznavati druge kulture in literarne sisteme, medtem ko še naprej poglabljam svoje pesniško delo.

Kaj storite, ko občutite pisateljsko blokado, ali veste, kako se z njo spopasti?

Blokade ne občutim, ker ne pišem pod nikakršnimi zahtevami, niti nimam neke trde discipline. Pišem iz želje in strasti do tega, in ko se potopim v nov knjižni projekt, mi je delo na njem v užitek (ne glede na to, koliko truda mi vzame) in to fascinantno raziskovanje me nosi naprej brez pravega obžalovanja. Ko smo pripravljeni, imamo navdih in voljo, ni blokad.

Po drugi strani pa na splošno ali ko se odzovem na priložnostno naročilo, poskušam navdih spodbuditi z branjem, poslušanjem poezije, ki jo recitirajo moji najljubši avtorji, ali ogledom drugih umetniških izdelkov (ne nujno literarnih).

Zakaj je poezija na tem svetu tako pomembna?

Ker drugi jeziki (vsakdanji, znanstveni, tehnični, celo filozofski) niso v celoti sposobni tako celovito in večplastno pristopiti k svetu in resničnosti, ju obdelati in interpretirati, zato potrebujemo tudi pristop, ki ga lahko ponudi poezija, ki vsaj dopolnjuje druge, predvsem pa stopa tja, kamor ostali ne sežejo. Poezija se sprašuje s pomočjo drugih orodij, po drugih kanalih, ki lahko aktivirajo človeške vidike, ki so prav tako zanimivi kot razum. V poeziji se besede ponovno osmislijo, ustvarijo nove pomene in prek njih predlagajo nove načine razmišljanja o življenju. Ti novi načini njegovega razumevanja ali projekcije pa potem pomenijo tudi nove načine življenja. Če tisto, kar ni poimenovano, ne obstaja in človeško mišljenje ostaja tako jezikovno, bodo nove kombinacije besed in nova razmerja med njimi ustvarjale drugačne strukture, s katerimi bo mogoče misliti.

Poleg tega pa tako, kot nas lahko pripovedovanje prenese v druge čase in kraje, nas tudi poezija postavi v čustveno kožo drugega; vpliva na našo čustveno vzgojo in nas na neki način skuša pripraviti do tega, da bi znali upravljati svoja čustva, kar je za človeka ena najpomembnejših formacij. Vemo že, kakšne so posledice v resničnem življenju ljudi, ki znajo voditi podjetje, ne znajo pa obvladati čustvenega razkola …

Katera tema vam je najbližja in katero najtežje raziskujete?

Morda različni pristopi k identiteti, morda čustveni odmev določenih okoliščin, ki imajo tudi družbeni odmev (spol, podoba, ki jo projiciramo drugim, jezik, razred …). Pišem samo o tistem, kar me premakne, zaradi česar si to želim početi, zato se običajno ne lotevam vprašanj, ki se mi a priori zdijo težka. Poleg tega, ko dobim ustvarjalne predloge ali naročila (ki ne prihajajo iz mene), me izziv običajno bolj spodbudi kot ohromi. Raziskovanje poti, ki jih sama ne bi prehodila, spodbuja mojo ustvarjalnost, jo popelje iz območja udobja, lahko prinese presenetljiva odkritja in se mi še vedno zdi zelo zanimivo.

Česa se najbolj veselite na festivalu?

Dejstva, da gre za festival, ki ima tako konceptualno strogost, prestiž, izkušnje, organizacijske zahteve (ne le tehnične), ekspanzivni učinek, projekcijo, vpliv v številnih prostorih (uredniškem, medijskem, diskurzivnem, dialoškem in prevajalskem), ki je tako dobro zasnovan in pripravljen s tako veliko skrbjo. Zaradi tega čutim velik ponos, odgovornost, čast in hvaležnost za tako dragoceno priložnost. Vem tudi, da bo srečanje s tako veličastnimi avtorji, izmenjava in primerjava naših del, skrbi, težav in prizadevanj izjemno navdihujoče. Prav tako kot to, da bomo dobili vpogled v delo v nastajanju, ki nam ga bodo predstavili in ki nas bo zagotovo presenetilo. Morda bodo na srečanju nastali celo novi projekti! Za konec naj povem, da se še posebej veselim, da bom ob že objavljenih predstavila nekaj svojih čisto novih izvirnih pesmi, ki bodo luč sveta prej ugledale v slovenskem prevodu kot v španskem!

David Diop: V vojni je zmeraj žrtvovana mladost

Francoski pisatelj je univerzitetni profesor, ki še vedno piše na roko in z veseljem raziskuje ‘vmesne žepke’ zgodovine, tiste dele, o katerih se ne govori in o katerih lahko beremo v najbolj temačnih kotičkih knjig, ki jih bere le redkokdo. Rad razkriva stvari, za katere veliko ljudi ne ve, in se v svojem pripovedovanju poglablja v globine in temačnosti človeške psihe ter odkriva, da smo ljudje sami odgovorni za dobro in zlo, ki sta v vseh nas in se med seboj ves čas bojujeta. Za svoj roman Več kot brat je med drugim prejel mednarodno bookerjevo nagrado v vrednosti približno 57 tisoč evrov, ki si jo razdelita avtor in prevajalec knjige v angleški jezik.

Do sedaj je David Diop napisal tri romane, največ navdušenja pa je požel Več kot brat (v francoščini Dušni brat), v katerem pripoveduje zgodbo senegalskega vojaka, ki se na bojišču prve svetovne vojne znajde v jarkih na francosko-nemški fronti. Zgodba, ki bi se lahko dogajala tudi v današnjem času, saj imamo celo vojnih grozot še vedno na pretek, pripoveduje o Alfi Niayeju, ki je postavljen pred nemogočo izbiro: njegov prijatelj Mademba Diop, ki mu je več kot brat, je smrtno ranjen in ga prosi, naj konča njegovo trpljenje. Alfa tega ne zmore, in ker gleda prijatelja, ki v trpljenju umira, se v njem nekaj zlomi in takrat v resnici postane zver. Zlom mladega moškega, ki je izgubil vse, kar mu je bilo v življenju pomembno, bi bila lahko zgodba vsakega izmed nas, le da je njegova pripeta na vojno prizorišče. Dogaja se v prvi svetovni vojni, a bi bila lahko kjerkoli in kadarkoli. »Takšen je bil moj namen,« prikima pisatelj. »V knjigi lahko opazite, da ni nobenega datuma ali natančnega kraja bitke. Res je v prvi svetovni vojni, a bi lahko rekel, da se dogaja v morju različnih vojn. Odprto vprašanje kraja in časa nas pripelje bliže njegovi osebnosti. Vojaki velikokrat ne vedo, kje so, ko so v bitki, sploh v taki industrijski vojni, kakršna je bila ta, so bili zelo dezoritentirani.«

Pradedkova zgodba

Dejstvo, da so Francozi v času prve svetovne vojne novačili in nabirali tako prostovoljne kot prisilno rekrutirane vojake, ki so jim rekli senegalski strelci, ni širše znano. Še manj je znano, da to niso bili le Senegalci, pač pa prebivalci zahodne Afrike, na katere so računali, da bodo vzbujali srh v nasprotniku. V ta namen so jim dali v roke mačete in jim naročili, naj se iz jarka poženejo kot divjaki – z mačetami v roki so bile temnejše pojave videti zelo srhljive. V knjigi se pokaže razlika med tem, da mu oni rečejo, da je divjak, in tem, da se naposled za to odloči sam. »Vojna je po mojem mnenju največja divjost, večja od divjosti vsakega posameznika. Moj pradedek po materini strani, ki je bila Francozinja, je bil vojak v prvi svetovni vojni, v tistem času je bil ranjen z gorčičnim plinom. Ko se je vrnil, je molčal. Nikomur ni ničesar povedal o tem, kaj se mu je zgodilo, ne svoji ženi ne moji mami. Tako on kot drugi vojaki niso želeli obremenjevati svoje družine z grozotami iz vojne. Ko sem našel njegova pisma, sem prvič uvidel njegovo intimno doživljanje vojne. Takrat sem pomislil, da je zgodba senegalskih strelcev najverjetneje podobna, spraševal sem se, ali je dedek morda katerega celo srečal v tem času,« pripoveduje pisatelj. »Tisto tišino, ki so jo nosili kot breme, sem želel zapolniti in tem vojakom dati glas.« Knjiga je imela v Franciji tako daljnosežen vpliv, da so na literarne večere, na katerih je nastopal, začeli prihajati ljudje s pismi svojih pradedkov iz vojne in fotografijami nasmejanih sorodnikov, ki so pozirali z afriškimi strelci. Vsi po vrsti pa so si želeli, da bi svoje sorodnike vprašali kaj več o njihovih izkušnjah.

Dvojna senzibilnost

»Rad raziskujem te temačne cone zgodovine, moj inštrument raziskovanja je literatura in skozi pisanje imam več možnosti, da si predstavljam težke situacije. To so bližnjice do ljudi v določenih zgodovinskih kontekstih, do katerih morda drugače ne bi mogli priti,« razloži. Ko je v otroštvu živel v Senegalu, je videval prav te vojake, ki so pogosto nastopali na državnih proslavah in paradah. Imel je srečo, da ko se je pri petih letih preselil v očetovo domovino, tega ni čutil kot dramatični življenjski preobrat. Obe veji njegove družine sta njegove starše zelo toplo sprejeli. Priznava, da je to, da ima dvojno senzibilnost, velika prednost. »Moj oče je Senegalec, mama pa Francozinja. Zanimivo je, ker lahko skozi oči ene kulture gledam drugo. Dvojna senzibilnost skrbi, da sem bolje ‘oborožen’, imam na voljo več sredstev, dva različna pogleda, kar je sreča in veliko bogastvo. Kot otrok sem se tam naučil njihovega jezika, volofščine. Skozi jezik pridemo do kulture. V njej nima vsak od nas vsega, ampak si na neki način izberemo določene elemente, ki so nam blizu glede na izobrazbo, denimo.« In prav jezik igra pomembno vlogo. »Odločil sem se, da pripovedovalec ne zna francosko, čeprav je knjiga pisana v francoskem jeziku. Iskal sem način, kako to bralcu pokazati, zato sem se odločil za pisanje nekakšnega toka zavesti, pri katerem ni posrednika, da ima lahko bralec občutek, kot da vstopa v glavo in duha te osebe. Pomagal sem si z ritmom, da sem pri pripovedovanju sledil ritmu volofščine, ne francoščine.« Ta močan vzvod pripovedovanja je mojstrsko ohranila tudi prevajalka Janina Kos, ki je letošnja dobitnica Nodierove nagrade za najboljši prevod iz francoskega v slovenski jezik.

Brezizhodno

Roman o čustvih je hkrati zgodovinski posnetek časa, ki nam daje občutek, da je glavnega junaka vojna odtrgala stran od družine in dežele, zdaj pa povrhu še mi vdiramo v njegovo zasebnost, ko sledimo njegovim mislim. In spet se pojavi misel na to, kako takšne grozote doživljajo tisti, ki se borijo danes. »Namenoma sem knjigo pisal tako, da se zdi, kot da je njegova notranjost odprta na vse strani, vsi lahko vstopamo vanj in vidimo, kaj razmišlja. Gre za tehnični pisateljski prijem, kako prevesti, kaj čuti in misli v jeziku, ki ni njegov. Želel sem, da smo mu zelo blizu in vidimo, kaj čuti do svojega prijatelja, do svoje družine, vojne, da nič ne more ostati skrito. Literatura ima to moč, da ti da priložnost, da deliš človeške izkušnje čisto od blizu.« Alfa je v knjigi sicer prostovoljec, a ti mladi fantje v resnici niso vedeli, v kaj se podajajo. »Mladi junaki so v vojni vedno žrtvovani prvi, zmeraj je žrtvovana mladost. Morda so navdušeni, ker gredo tako lahko od doma, vse skupaj je sprva nekakšna dogodivščina, hkrati so lahko celo prostovoljci, a ne vedo, kaj jih čaka.« Ali sploh kdo resnično ve, kaj ga čaka, ko vzame v roke puško? Alfo ob nezmožnosti ugoditi prošnji svojega več kot brata prevzame norost, a tudi krivda. Kadar čutimo slednjo, si vedno želimo popraviti stvari, vendar je zanj to povsem nemogoče, četudi v njegovi situaciji ni bilo prave odločitve. »Želel sem si, da je ujetnik začetnega travmatičnega dogodka in se skozi zgodbo vrti v krogu, kot se mi pogosto, ko se počutimo krive. Ne najde izhoda iz tega katastrofalnega trenutka, smrti svojega več kot brata, svojega dušnega brata. Zato teče kroge, vedno bolj krivega se počuti, ne najde rešitve. Kaj pa bi vi naredili, če bi lahko ubili svojega prijatelja ali ga pustili trpeti? Ni prave odločitve.«

Senegalska kultura

V knjigo so vpletene tudi lepe plati, spomini iz Senegala, kulturne podrobnosti, pripovedi, vraže. »Vsekakor imam posebno afiniteto do te kulture in osebne spomine, ki so zapolnili zgodbo. Včasih je to že samo vonj, mentalna podoba, ki ustvarja atmosfero, to se ponekod skoraj nezavedno preliva v besedilo. Bralec lahko vzame to, kar želi oziroma kar lahko. Tudi pripoved ob koncu romana, ki govori o kapriciozni princesi, mi je povedal stric v Senegalu, ko sem bil še deček,« se nasmehne. Tudi dejstvo, da junaka nosita dva najpogostejša senegalska priimka (Ndiaye in Diop), od katerih je eden njegov, je nekakšna senegalska hudomušnost. »To je naša kulturna posebnost, stara tradicija, pravimo ji ‘sorodstvo v šaljivosti’, kar pomeni, da se lahko člani dveh družin šalijo na račun druge družine, pa ne bo zamer.« S tema imenoma je želel tudi poudariti krivdo, ki jo nosi Alfa. »Brazgotine so tiste, ki pripovedujejo naše zgodbe in so hkrati pogoj, da se ta zgodba lahko zgodi. Smrt njegovega več kot brata mu je odprla dušo. Ta njegov glas se zasliši v trenutku njegove največje osebne katastrofe. Slišal sem ga tudi, ko je bil v svoji norosti bolj miren in je prišel v drugačno stanje. Gre za isti glas. Morda je precej drugače tudi zato, ker sem besedilo pisal na roko, tako kot običajno pišem svoje knjige. Kot univerzitetni profesor nisem mogel ves čas pisati, skupno sem potreboval kar dve do tri leta za dokončanje knjige, a sem se k njej vrnil vsakokrat, ko sem zaslišal njegov glas.« Pripoved se je dotaknila tudi francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je v enem od svojih govorov citiral naslov romana (Frère d’âme, ‘dušni brat’), rekoč, da so bili vojaki dušni bratje.

Polje brazgotin

Diop je prvi francoski pisatelj in prvi Afričan, ki je prejel mednarodno bookerjevo nagrado. »Zelo sem počaščen in ponosen na to nagrado, omogoča mi, da dosežem bralce, za katere si nikoli ne bi predstavljal, da jih bom dosegal. Mladinska knjiga je mojo knjigo prevedla in izdala, še preden je bila nagrajena, kar kaže njihovo zaupanje in mi veliko pomeni,« pravi univerzitetni profesor, ki se veseli angleškega prevoda svoje naslednje knjige, ki govori o francoskem botaniku Michelu Adansonu, ki se je leta 1749 odpravil v Senegal raziskovat tamkajšnjo floro, favno in prebivalstvom. »Tam se je srečal z družbo, ki je izzivala njegove predsodke. Pozneje, ko umre, njegova hčerka odkrije skriti dnevniški zapis, iz katerega izve, da se je na poti raziskovanja zaljubil v mlado Senegalko, ki je bežala in se skrivala pred preprodajalci sužnjev.« S tem spet vstopa na sivo polje neizpovedanih pripovedi, na polje brazgotin, ki same pripovedujejo zgodbe, le prisluhniti jim moramo. In verjeti, da se lahko iz zgodovine tudi česa naučimo.

************

O koncu

(Če knjige še niste prebrali, naslednjih vrstic morda raje ne preberite, dokler ne preberete knjige, saj prihaja kvarnik.)

Veliko ljudi ima različne interpretacije konca, kar je avtorju samemu zelo všeč. »Obožujem, da ga vidijo vsak po svoje. Namenoma sem izbral odprt konec, da se bralci sami lahko odločijo, kako si ga bodo interpretirali. Želel sem, da pomislimo celo, da se Alfa prerodi, da se zbudi v njegovem telesu,« razloži. Jaz sem imela za hip drugačno razlago, ki mi je bila tudi zelo zanimiva. »Zdi se kot ‘plot twist’,« namignem na zadnje vrstice romana, kar na obrazu pisatelja nariše širok nasmešek. »Pomislila sem, da je morda ves ta čas Alfa tisti, ki ni preživel, pa se je Mademba zaradi slabe vesti zapletel v spiralo norosti.« Nekaj podobnega je pisatelja vprašala neka francoska dijakinja, mi razloži. »Zelo bistra interpretacija,« se nasmehne, a resnice, ki jo morda pozna samo on, vseeno ne razkrije.

Susan Stokes-Chapman: Pandora

Zgodba, ki bi lahko bila tudi pravljica.

Pandora ni le še ena v vrsti modernih mitoloških pripovedi. Ne, dogaja se v Angliji leta 1799, ko mlada Dora Blake odkrije skrivnost.

Rada bi namreč postala oblikovalka nakita, saj ji delo v trgovini s starinami ne diši, odkar so v tragični nesreči umrli njeni starši in jo je prevzel stric ter iz nekdaj cenjene starinarnice naredil propadlo štacuno, v kateri prodaja ponaredke. Rada bi se osamosvojila in ušla izpod njegovega okrilja.

Ko delavci v klet prenesejo skrivnostni tovor, ki ga stric hrani pod ključem, Dora pomisli, da je morda našel avtentične kose, ki bi jo lahko navdihnili pri oblikovanju nakita. Ker se na starine ne spozna, za pomoč prosi nadobudnega Edwarda, ki si je nabral znanja, a išče nekaj izjemnega, kar bi se mu pomagalo prebiti v akademske kroge.

Skrivaj začneta raziskovati zanimivi tovor in odkrivati skrivnosti, ki ji bodo razkrile neznana dejstva o družini in njenem življenju, predvsem pa bo ugotovila, da jih včasih ni ravno najbolje odkriti in razkriti. Dekle, ki nosi eno najbolj zloglasnih imen v zgodovini, kaj drugega ne bi smelo pričakovati.

Takšne knjige še nisem brala. Grška mitologija je namreč v tej knjigi bolj spremljevalna kot rdeča nit. Gre za zgodbo, postavljeno v zgodovinsko okolje, dogajanje v Londonu ob prelomu stoletja je namreč tako lepo prikazano, da se izgubiš v občutku neke pravljične pripovedi. Ne vem, kako naj drugače razložim to ozračje, ki ga je avtorica ustvarila.

Imela sem občutek, kot bi stopila v enega tistih pravljičnih filmov, ki ga ustvarijo samo tisti, ki o temi, o kateri govorijo, res veliko vejo. Začenši s tistim ogabnim stricem, ki je resnično dobro pripovedovalno orodje in vzvod za zgodbo, saj s svojim karikaturnim značajem čudovito služi svojemu namenu. Ne, ni treba, da je vsak lik vedno 15-dimenzionalen. Tudi Vernon Dursley ni bil, pa vsi vemo, zakaj.

Neizmerno spoštujem količino časa, ki ga je morala pisateljica vložiti v raziskovanje tem za to knjigo. Ne le samega obdobja, pač pa (pravih in ponarejenih) starin, knjigoveštva in drugih detajlov, ki so moje obzorje razširili in ga obogatili. Da o skrivnostih sploh ne izgubljam besed!

Jennifer Saint: Elektra

Maščevanje.

Vas je kdaj prijelo, da bi nekomu vrnili milo za drago? Najbrž nismo človeški, če se nam to ne zgodi vsaj enkrat v življenju. Elektra je tista maščevalna duša, po kateri je celo Jung poimenoval enega od kompleksov.

A ta zgodba ne govori le o njej, pač pa o treh ženskah, katerih usode se neizogibno prepletajo v času trojanske vojne. To seveda vsi zelo dobro poznamo.

Clytemnestra je bila sestra dvojčica tako opevane Helene, ki je zanetila vojno, o kateri prebiramo še danes. Sestri sta se poročili z bratoma: Clytemnestra z Agamemnonom in Helena z Menelausom in ko je slednja s Parisom zapustila Šparto, je seveda njen mož zbobnal vso pomoč, ki jo je le lahko, da jo pripelje nazaj domov.

Ko je Troja padla, je Agamemnon s seboj odpeljal Cassandro, Parisovo sestro, ki pa je trojanska svečenica z božanskim talentom napovedovanja prihodnosti. Podelil ji ga je sam bog Apolon, a ker je naredila nekaj nezaslišanega, ji je dodal prekletstvo, da ji nihče nikoli ne bo verjel.

Medtem ko Elektra komaj čaka, da se njen oče Agamemnon vrne iz vojne, njena mama ni tako navdušena. Besna mati njegovih otrok je bila namreč tik pred njegovim odhodom priča nečemu tako grozovitemu, da možu tega nikoli ne bo mogla opustiti. In katero maščevanje je sploh lahko večje od brutalne smrti? In kako bo njena dejanja prenesla v očeta zaljubljena Elektra?

Nove pripovedi grških mitov so zame vedno zanimive. Elektra je sicer eden najbolj priljubljenih tragičnih likov, njena maščevalnost pa je ne le mitološka, pač pa že legendarna. Trojanska vojna je zanimiva tudi zato, ker ima v resnici vsak, ki se je vanjo podal, svojo zgodbo, drugačne preobrate, življenje se je zanj spremenilo, zgodile so se nepredvidljive stvari, kot v življenju pač se. V resnici so grški miti pripovedi o življenju.

Medtem ko sem vila roke s Cassandro in si želela, da bi jo kdo poslušal, ter zelo oprezno spremljala nit Elektrine zgodbe, me je najbolj pritegnila Clytemnestra. V zgodbi trojanske vojne je izgubila kot sestra, mati in žena. In čeprav v današnjem resničnem življenju (recimo, da v večini) nismo tako zelo krvoločni, razvratni, brezsramni in neotesani, se vsi lahko sem ter tja poistovetimo s čustvi, ki prevevajo junakinje, katerih usode se tako kot koščki sestavljanke sestavijo v eno samo veliko tragedijo.

Mož z imenom Otto

Ker je Ove podoben mojemu očetu. (Pa Otto tudi!)

Na nekaterih mestih sem se res hahljala. Prepričana sem, recimo, da se Titanik ne bi potopil, če bi imeli mojega očeta na krovu. On bi tisto luknjo zrihtal. In tudi on ne mara bebcev.

Da je svet poln bedakov in tepcev, vemo vsi. Ove jih samo malo težje prenaša. No, preprosto se mu ne da pretvarjati, da bi jih sploh lahko. Situacije, v katerih se znajde, so za nas komične, njemu pa resnično naporne, zoprne in preprosto nepotrebne. Zavijanje z očmi je njegov najboljši in najbolj zgovorni način komunikacije. Renčanje ali godrnjanje v odgovor na vprašanje ali izjavo pa sta na drugem mestu.

Mora nam biti jasno, da ni namrgoden kar tako v tri dni. Nabralo se mu je cel kup krivic, srčne bolečine in jeze, s katerimi se ni znal soočati in jih je pometel pod preprogo. Tam zdaj brbotajo kot lava v nekem vulkanu, katerega knof za izbruh znajo najti le bedaki.

Ampak kot se takšnim mrgodam v življenju rado zgodi, ga najdejo ljudje, ki se ne pustijo motiti z grdimi, namrščenimi pogledi, ki jih strelja v vse smeri. Njegovo teženje, da red mora biti in so pravila tu zato, da se upoštevajo, jih ne moti preveč. Vsaka soseska ima svojega posebneža, kajne? In tako si na pleče nakoplje prijatelje (bog mu pomagaj!), ki ves čas nevede uletavajo ravno takrat, ko dela tisto, za kar se je odločil, da je v njegovem življenju zdaj res čas.

Tako kot moj oče ima Ove tudi mačka, ki dela tisto, kar njemu paše. Tudi to Oveja meče iz tira, ker on pač mačka ne bo imel. (Tu se z mojim očetom razlikujeta. Njemu sosedova mularija prinese izgubljenega mucka, ker so ziher, da je njegov, ker ima pač on živali v soseski.)

V kinematografe je zdaj prišel še ameriški film, posnet po knjigi, Mož z imenom Otto. Avtor je zapisal, da se je odločil privoliti v snemanje zato, ker je ugotovil, da sta Tom Hanks (ki igra Otta) in Rita Wilson (producentka) Ovejevo zgodbo res dobro razumela. Nista mu le dala angleških imen, pač pa sta zgodbo prelila v drugo okolje, kjer se liki spremenijo do te mere, da funkcionirajo v njem, dogodki pa pregnetejo tako, da imajo z njimi vred smisel.

Film je drugačen od knjige, a ji je zvest. Kar dokazuje, da je Ovejeva zgodba lahko Ottova zgodba, lahko je tudi zgodba mojega očeta, tvojega dedka, njenega strica in na koncu koncev vseh nas. Starost je namreč nekaj, kar se nekaterim zdi morda še oddaljeno, a ni težko videti, v čem je največja žalost te zgodbe. Ne v vseh stvareh, ki so se mu zgodile, mu strle srce in za katere bom pustila, da vam jih pove zgodba sama, pač pa v tem, kaj se zgodi, ko se postaramo. Kako hitro lahko postanemo obrobni ljudje, ki so v napoto, medtem ko sedijo tam osamljeni in pozabljeni. Kako težko mora biti, ko si prepuščen le samemu sebi, svoji družbi in tiktakanju ure. Dnevi so dolgi, mladi so preveč zaposleni, da bi prišli na obisk (če bi jih sploh hoteli videti!), vso tehnologijo in novosti ter trende pa je vedno teže razumeti in ves svet ti postaja vedno bolj neznan.

Mlajšega Otta je zelo prepričljivo odigral sin Toma Hanksa, Truman, ki sem ga tokrat prvič videla igrati. Res me je navdušil, v resnici je celotna zasedba svoje delo opravila odlično. Mariana Treviño, ki igra Ottovo sosedo, je opravila izjemno delo in ustvarila izjemen lik, ki s svojo družino razpištoli življenje tečnobnega upokojenca. Ne vem, kako bi film funkcioniral v rokah nekoga drugega, saj je ta ekipa resnično vedela, kaj dela in zakaj tako. Čudovit film, ki ga priporočam vsem v družini. Konec koncev, kot je rekel neki 80-letni gospod po premieri: »Niti ene kletvice, prmejduš.«

Fredrik Backman je zamisel zanj dobil, ko je v časopisu prebral članek o moškem z imenu Ove, ki se mu je strgal film, ko je kupoval vstopnice za neko galerijo ali muzej umetnosti. V njem je prepoznal sebe, saj tudi njemu pogovor z ljudmi ne gre najbolje. Začel je pisati blog, v katerem je našteval vse stvari, ki gredo njemu na živce, in ugotovil, da morda pa zna pisati. No, Fredrik ni tik pred penzijo, letos bo imel 42 let. 🙂 In imel je prav, da je svoj prvi roman spisal z vsemi topovi čustvene mavrice.

Karine Tuil: Človeške stvari

Njena beseda proti njegovi.

Zgodba, ki je prepogosta in ki jo v resnici vsi poznamo. Alexandre izhaja iz premožne in pomembne družine, njegov oče je ne le znan, pač pa slaven, spoštovan novinar, njegova mama pa vplivna feministka. Nekega dne mladega Alexandra neko dekle obtoži posilstva. To ni kar naključno dekle, pač pa bo obtožba vplivala na vse vidike življenja obeh družin, ki sta vpleteni. On je šokiran in skoraj ne ve niti, o čem govorijo. Ona je strta in le še bleda senca sebe.

Saj pravim. Zgodbo vsi poznamo. Vseeno se bom izognila temu, da bi veliko govorila o njeni vsebini, saj sem prepričana, da je treba razsežnosti obtožbe spoznati iz knjige same. Ker so določeni delčki nje tako majhni, a tako gromozansko pomembni, da bi prehitro povedala preveč.

Namesto tega bom raje povedala, zakaj mi je ta knjiga povsem vzela sapo. Avtorica je Francozinja, knjiga se dogaja v Parizu in omenja cel kup aktualnih dogodkov, ki so se v resnici zgodili in sooblikovali kulturno klimo, v kateri se tragedija odvija.

Kaj pomeni vzgajati otroka? Kaj pomeni permisivna in kaj stroga vzgoja? Katera ima več prednosti in slabosti? Kaj pomeni otroku vedno in brezpogojno verjeti? Kako pomembna je čustvena inteligentnost in kako jo učimo? Na katerem mestu so lastna pomembnost, moč v družbi, prepoznavnost in vtis v javnosti? In na katerem mestu je samoohranitev? Duševno preživetje, ne le fizično? Kako na nas vplivajo vzgoja, starši, s katerimi smo odraščali, okolje, v katerem smo rasli, zaradi česar vzgajamo na določen način tudi mi, pa naj bo povsem drugače ali pa enako?

Vprašanj, ki se porajajo ob branju te knjige, je na kupe. Debata za klub Knjige s koktajli je bila dolga, globoka in najbrž še nismo bile tako ‘izgubljene’ v lastni presoji glede dogodkov, ki so vodili do končnega rezultata, pa tudi glede končnega rezultata, ki je prikazal več kot le kazen, ki je bila (ali pa ne) naložena (domnevnemu) storilcu.

Od tu naprej so informacije, ki jih lahko jemljemo kot kvarnike, zato berite le tisti, ki ste knjigo prebrali.

Alexandre je bil vsekakor produkt vzgoje, glede tega smo se strinjale tudi na srečanju knjižnega kluba. Fant, ki ni imel kančka čustvene inteligentnosti, pač ni mogel videti, ali je dekletu, ki je odraščalo z globoko verno (morda celo versko blazno) mamo, neprijetno v njegovi družbi. Dejstvo je, da zabav ni bila vajena, da ni bila vajena niti fantov, kaj šele razuzdanih in nespoštljivih, predrznih bogatunov.

Francoski izobraževalni sistem že v vrtčevskih letih daje možnost, da izberete zasebni vrtec za premožnejše. Ko pride do ‘prave’ šole, se vse to le še stopnjuje. Peščica prestižnih šol, ki za šolnine zahtevajo gromozanske vsote denarja, je dosegljiva le redkim, na eno izmed teh je hodil tudi Alexandre. Med šolanjem otrokom z vsem, kar jim nudijo in česar jih učijo, dopovedujejo, da so več, boljši, pomembnejši, skratka preprosto vsaj nivo ali dva nad vsemi ostalimi. In če si tam više, tisti niže niso pomembni.

Zgodba je v resnici bolj Alexandrova kot Milina. Kako se Mila počuti po izrečeni kazni, kako si ona opomore, če sploh si, nikoli ne izvemo, kar je zelo v skladu s knjigo, v kateri ona v resnici ni bila pomembna. Zgodba se večinoma ukvarja s trpljenjem staršev storilca, bolj malo z družino žrtve. Zakaj neki? Saj so nepomembni in tisto, kolikor in kar sploh bodo oni izgubili, ni v primerjavi z izgubo storilčeve družine (ugled! pomembnost! prestiž!) nič.

Tudi Mila je bila produkt svoje vzgoje, vendar njena družina večino časa ni točno vedela, kam spada. Od Izraela do Brooklyna so bežali, iščoč svoj kotiček pod soncem. A nikjer niso bili res izpolnjeni.

Žrtvi situacije sta bila vsekakor tudi Claire in Adam, njun odnos tega nikakor ne bi zmogel preživeti. Po drugi strani je bila ona tista, ki je vedela, kaj je njen sin storil, čeprav si je to le stežka priznala. Njen nekdanji mož, ki je bil sposoben ljubezni, a ni vedel, kaj z njo početi, je bil še najbolj zaskrbljen za svoj ugled in svojo slavo. O njem bi najbrž lahko napisala cele eseje, tako kot o tem, kje in kako je pristal Alexandre. Dogodek tistega večera je zaznamoval prav vse člane družine. Razen Jeana.

Všeč so mi knjige, kjer me zgodba pritegne, pa četudi nobeden od likov v resnici ni niti malo simpatičen. Upam, da ste tudi vi uživali v njej.

Gabriel Bergmoser: The Hunted

Življenje nekje na samem, v stiku z naravo je za marsikoga kar visoko na prioritetni lestvici.

Ampak tudi divjina in samota nista vedno samo nekaj romantičnega. Za to knjigo sem ‘izvedela’ v knjigarni. Nekako je skočila vame (knjige to počnejo, prisežem), ko sem iskala nekakšno grozljivko ali vsaj nekaj, kar bi mi vzelo sapo.

Avtorja nisem poznala, o njem nisem vedela ničesar, a sem na platnici prebrala, da gre za Franka, ki ima ob skoraj zapuščeni avtocesti v Avstraliji majhno bencinsko črpalko, poletje pa z njim preživlja vnukinja, s katero si nista ravno blizu. Tam naokoli sanjavo potuje Simon, navdušen nad odprtim obzorjem in možnostmi avstralske širine. Maggie je tista, ki bo vse skupaj združila in zaradi katere bodo vsi doživeli neverjetne grozote.

Ne vem, kaj sem pričakovala, a sem se veselila zgodbe o mali bencinski črpalki sredi ničesar, godrnjavega dedka s svojimi demoni, uporne najstnice, sanjača za volanom in antijunakinje, ki bo poskrbela, da gre vse v maloro.

Dobila sem knjigo, v kateri sem začutila prostranost avstralske divjine. Njeno lepoto, surovost in obup hkrati. Saj veste, tisto, v kateri živijo tudi najbolj zagamani houdreti, ki v svojih malih kočah počnejo stvari, ki si jih mi niti predstavljati ne moremo, in to samo zato, ker jih lahko in ker vedo, da jih nihče ne bo nikoli razkrinkal. Sicer bi mu bilo itak takoj žal.

Všeč mi je bilo, da to ni bila ena tistih knjig, v kateri so vsi naključno povezani med seboj, odkrijejo, da so polbratje ali pa nezakonski otroci tega ali onega. V tej knjigi se naključni ljudje znajdejo na napačnem kraju. Kako se odzivajo na dogajanje, je lepa študija človeških značajev.

Všeč mi je bilo tudi, da čeprav tečeta dve vzporedni niti (prej in zdaj), ki razkrivata, kako smo pristali v zdaj, se vrhunec odvija v enem samem dnevu.

Lahko bi bil zelo napet film, ki ni nujno grozljivka, vendar nas spominja, da obstajajo tudi ljudje, ki so preprosto in samo zlobni. In da je mogoče pametno biti previden nekje v divjini sredi ničesar.

Lisa Jewell: The Family Upstairs

Family is shit.

To pogosto reče prijateljičin mož in priznam, da vedno zadene pravi trenutek. Tako, kot je družina lahko naše največje bogastvo, je lahko tudi naše največje breme. Hočeš-nočeš v njej fašeš travme in rane, ki jih potem (bolj ali manj uspešno) celiš kar nekaj časa.

Zgodbo do zdaj najbrž že poznate. Mlada Libby naposled prejme pismo, ki ji bo povedalo, kje tičijo njene korenine. Tako izve ne le, kdo so njeni starši, pač pa tudi, da je edina dedinja milijonskega dvorca ob obali Temze, v katerem se je zgodilo nekaj groznega. Ko so se namreč pred četrt stoletja policisti odzvali na anonimno sporočilo, so v hiši našli tri trupla, oblečena v črno in 10-mesečno dojenčico. Na hitro načečkano sporočilo ob njih je bilo nenavadno, preostalih štirih otrok, ki naj bi v hiši živeli, pa nikjer. Gre res za skupinski samomor? Ali je v ozadju nekaj še bolj temačnega?

Prva knjiga, ki sem jo prebrala od te avtorice, je bila Brez nje (Then She Was Gone), ki mi je bila všeč, a se mi je en pomemben detajl v zgodbi zdel neverjeten. Ampak ker mi je bila na splošno knjiga všeč, sem se odločila poskusiti še s to in me je navdušila. Obe sta na voljo (v slovenščini) pri založbi Primus.

V knjigi ni na kupe presenečenj, pač pa gre bolj za grajenje likov, preobrate v njihovem notranjem dogajanju, ki seveda zelo neizogibno vodijo v spremembe, ovire, ovinke in naporne življenjske pečine, po katerih se morajo prebijati do brutalnega konca.

Ne bom povedala več, da komu ne pokvarim izkušnje, ker se je ta zgodba izkazala za nekaj res drugačnega kot sem pričakovala. In to je vedno prednost. Mogoče dodam še to, da mi jo je podarila prijateljica, ko sva se z možem preselila v stanovanje nad njenim. Khm. Nepozabno.

Maggie O’Farrell: The Vanishing Act of Esme Lennox

Kakšni so tisti temnejši kotički človeškega srca? Tisti, v katerih se naše želje, hrepenenja in poželenja prepirajo z družbeno vsiljenimi normami?

Iris Lockhart je sredi pestrega vsakdana, v katerem skrbi za trgovinico z vintage oblačili. Ima fanta, ki pa je žal poročen, vendar ne pusti, da bi to motilo njun odnos in ji celo vztrajno ponuja, da bi svojo ženo zapustil. Iris se izogiba odgovoru, saj ni čisto prepričana, ali je pripravljena na resno zvezo. Potem pa prejme nadvse nepričakovan telefonski klic. Njeno prateto Esme bodo izpustili iz bolnišnice. Kakšno prateto?! Prateto Esme, ki je bila zadnjih 60 let zaprta v psihiatrični bolnišnici. Ustanovo zapirajo in stare gospe nimajo kam dati.

Irisina babica je vedno trdila, da je bila edinka, a papirji dokazujejo, da je bila Esme njena sestra, še več kot to – Iris prepozna obrise svojega očeta v njenem obrazu. Pravijo, da je Esme povsem nenevarna in dovolj prisebna, da bi lahko do konca svojih dni živela mirno življenje. A za Iris je tujka, nihče v družini je nikoli ni omenil, kar nedvomno pomeni, da prinaša s seboj globoke, temačne skrivnosti, ki bodo mladenki spremenile življenje. Če jo vzame k sebi, bo zagotovo podedovala tudi bolečo, nevarno resnico.

“It is a terrible thing to want something you cannot have. It takes you over. I couldn’t think straight because of it. There was no one else, I realized, whom I could possibly tell.”

Ne vem, če znam opisati, kako piše Maggie O’Farrell. Rekla bi tekoče, pa je slovenski jezik preveč okoren s to besedo. Maggie piše tako, da imaš občutek, da te med branjem nosi voda. Pa ne (samo) tista divja reka z brzicami, ampak tudi tista rečica, ki te popelje skozi različne pokrajine, dela ovinke okrog velikih skal, na katerih rastejo drevesa, in te lebdeče ponese po ravnini, kjer imaš občutek, da slišiš ribe klepetati.

Mogoče me je malo zaneslo, ampak ta knjiga se mi je usedla globoko v srce. Pripoveduje ne le tisto, kar sama tako zelo rada berem (vse te družinske sage, drame, skrivnosti, notranja dogajanja), pač pa razgali viktorijanske zakone in seveda psihiatrične ustanove, potlačene družinske skrivnosti in tudi to, kako lahko resnica spremeni povsem vse.

Posebno meso prihodnosti

Pozabite vse grozljivke, vse Kinge, vse slasher filme, vse psihopatske otroke v zgodbah. To je nekaj najbolj groznega, kar boste v življenju prebrali.

Zakaj tako radi beremo distopije? Ker prikazujejo svet, kakršen bi lahko bil? Ker pogosto delujejo kot svarilo? Ker nam je fino videti, da nam je v resnici fino?

Na svetu ni več živali. Ker jih je napadel skrivnostni virus, so prestrašeni ljudje pobili vse, kar bi jih lahko okužilo. Rešilo se je le nekaj ptic, ki pa so strah in trepet, da vsi hodijo naokrog z dežniki.

Marcos dela v lokalni predelovalnici mesa, kjer koljejo ljudi. A jim nihče ne reče več ljudje. Ko je namreč zmanjkalo živali, sta ostali le dve možnosti: postati vegan ali pa jesti meso, ki je še varno.

Po izgubi sina ga je zapustila žena, njegovega očeta grabijo kremplji demence in Marcos se trudi, da ne bi preveč razmišljal o tem, s čim služi denar za očetovo oskrbo in svoje preživetje. Drži se številk, postopkov, podatkov.

“That’s why I smoke and drink, so I taste bitter and no one gets any pleasure out of my death.”

Ljudi, ki jih gojijo zavoljo mesa, imenujejo ‘glave’. Temu mesu rečejo ‘posebno meso’. Nihče nikoli in nikdar ne uporabi besede kanibalizem. Ne, ne. Nak. Boleče se izogibajo temu, da bi bobu rekli bob. Zaradi grozot, ki so postale vsakdan, se je spremenil tudi jezik. Karkoli, da bi le lahko upravičili vse, kar počnejo. S primerki, ki jih gojijo samo zato, da jih bodo nekega dne pojedli, ravnajo kot z živalmi. Seveda.

Nekega dne Marcos v dar dobi živo samico najvišje kakovosti. Čeprav je noče, saj ima veliko težav s tem, kar že tako počne v službi, jo je primoran obdržati. (Avtorica je genialno razdelala vse predpise, postopke in nadzor, povezan s tem novim načinom življenja, vključno z ‘zagatami’ takšne ureditve za ‘običajne’ ljudi, ki so prav tako lahko hrana, in reveže, ki si ‘posebnega mesa’ ne morejo privoščiti.) In čeprav se zaveda, da je kakršne koli vrste stik z ‘glavo’ kaznovan s smrtjo, se v tej osamljenosti začne do nje vedno bolj obnašati kot do človeškega bitja. In počasi se spominja, kaj vse je izgubil in kaj se še da rešiti.

Kaj hudiča sem prebrala?

Že zelo, zelo dolgo se me knjiga ni dotaknila na takšen način kot ta. Vsa hinavščina človeškega načina življenja pride v ospredje s koraki, ki jih delamo zavoljo lastnega zadovoljstva. Ni za občutljive želodce, ker nekatere stvari zelo nazorno prikaže.

Na točki, na kateri gredo upajoči iskalci zaposlitve skozi predelovalnico, kjer jim pokažejo, kako stvari delujejo, sem se morala nekajkrat ustaviti in predihati, ker je groza res obup vzbujajoča. Pa imam kar močan želodec. Ne vem, kaj je huje. Obdobje, poimenovano, Prehod, v katerem se ljudje lepo navadijo na uživanje človeškega mesa, uvedejo predpise in pravila, ali to, kako hitro se na to navadijo. Saj pravim: vse zavoljo lastnega zadovoljstva.

In čeprav je na trenutke res težko prebavljiva, knjigo težko odložiš. Vsak žarek upanja, da celo ljudje na takšni grozljivi, hudičevi pokrajini ostajajo človeški, te vleče naprej. Ker si želimo videti lepši konec, boljši svet, ne takšnega, v katerem tovrstne grozote ostajajo in celo uspevajo.

V knjigi je tudi nekaj humorja. Veliko sarkazma. Ironije. Ljudje se še vedno zgražajo nad sužnjelastništvom, medtem ko jedo človeško meso. Še zdaj pa se čudim vsemu, kar je argentinska avtorica ustvarila v tem alternativnem svetu. Detajli, ki jih je vpletla, povezave z našim današnjim prehranjevanjem, obnašanjem in vrednotami, ki jih najdemo v zgodbi te prisilijo, da se zamisliš nad marsičem.

In konec? Med branjem sem razmišljala, da ni konca, ki bi bil lahko boljši od celotne knjige. Da kakršenkoli bo, ne bo mogel doprinesti celotni izkušnji. Da pravi konec za to zgodbo ne obstaja.

No, takole bom rekla: klanjam se Agustini Bazterrici, ker je napisala popoln zaključek nečemu, česar do konca življenja ne bom pozabila. In za kar bom do zadnjega diha upala, da se nikoli ne uresniči.