Mož z imenom Otto

Ker je Ove podoben mojemu očetu. (Pa Otto tudi!)

Na nekaterih mestih sem se res hahljala. Prepričana sem, recimo, da se Titanik ne bi potopil, če bi imeli mojega očeta na krovu. On bi tisto luknjo zrihtal. In tudi on ne mara bebcev.

Da je svet poln bedakov in tepcev, vemo vsi. Ove jih samo malo težje prenaša. No, preprosto se mu ne da pretvarjati, da bi jih sploh lahko. Situacije, v katerih se znajde, so za nas komične, njemu pa resnično naporne, zoprne in preprosto nepotrebne. Zavijanje z očmi je njegov najboljši in najbolj zgovorni način komunikacije. Renčanje ali godrnjanje v odgovor na vprašanje ali izjavo pa sta na drugem mestu.

Mora nam biti jasno, da ni namrgoden kar tako v tri dni. Nabralo se mu je cel kup krivic, srčne bolečine in jeze, s katerimi se ni znal soočati in jih je pometel pod preprogo. Tam zdaj brbotajo kot lava v nekem vulkanu, katerega knof za izbruh znajo najti le bedaki.

Ampak kot se takšnim mrgodam v življenju rado zgodi, ga najdejo ljudje, ki se ne pustijo motiti z grdimi, namrščenimi pogledi, ki jih strelja v vse smeri. Njegovo teženje, da red mora biti in so pravila tu zato, da se upoštevajo, jih ne moti preveč. Vsaka soseska ima svojega posebneža, kajne? In tako si na pleče nakoplje prijatelje (bog mu pomagaj!), ki ves čas nevede uletavajo ravno takrat, ko dela tisto, za kar se je odločil, da je v njegovem življenju zdaj res čas.

Tako kot moj oče ima Ove tudi mačka, ki dela tisto, kar njemu paše. Tudi to Oveja meče iz tira, ker on pač mačka ne bo imel. (Tu se z mojim očetom razlikujeta. Njemu sosedova mularija prinese izgubljenega mucka, ker so ziher, da je njegov, ker ima pač on živali v soseski.)

V kinematografe je zdaj prišel še ameriški film, posnet po knjigi, Mož z imenom Otto. Avtor je zapisal, da se je odločil privoliti v snemanje zato, ker je ugotovil, da sta Tom Hanks (ki igra Otta) in Rita Wilson (producentka) Ovejevo zgodbo res dobro razumela. Nista mu le dala angleških imen, pač pa sta zgodbo prelila v drugo okolje, kjer se liki spremenijo do te mere, da funkcionirajo v njem, dogodki pa pregnetejo tako, da imajo z njimi vred smisel.

Film je drugačen od knjige, a ji je zvest. Kar dokazuje, da je Ovejeva zgodba lahko Ottova zgodba, lahko je tudi zgodba mojega očeta, tvojega dedka, njenega strica in na koncu koncev vseh nas. Starost je namreč nekaj, kar se nekaterim zdi morda še oddaljeno, a ni težko videti, v čem je največja žalost te zgodbe. Ne v vseh stvareh, ki so se mu zgodile, mu strle srce in za katere bom pustila, da vam jih pove zgodba sama, pač pa v tem, kaj se zgodi, ko se postaramo. Kako hitro lahko postanemo obrobni ljudje, ki so v napoto, medtem ko sedijo tam osamljeni in pozabljeni. Kako težko mora biti, ko si prepuščen le samemu sebi, svoji družbi in tiktakanju ure. Dnevi so dolgi, mladi so preveč zaposleni, da bi prišli na obisk (če bi jih sploh hoteli videti!), vso tehnologijo in novosti ter trende pa je vedno teže razumeti in ves svet ti postaja vedno bolj neznan.

Mlajšega Otta je zelo prepričljivo odigral sin Toma Hanksa, Truman, ki sem ga tokrat prvič videla igrati. Res me je navdušil, v resnici je celotna zasedba svoje delo opravila odlično. Mariana Treviño, ki igra Ottovo sosedo, je opravila izjemno delo in ustvarila izjemen lik, ki s svojo družino razpištoli življenje tečnobnega upokojenca. Ne vem, kako bi film funkcioniral v rokah nekoga drugega, saj je ta ekipa resnično vedela, kaj dela in zakaj tako. Čudovit film, ki ga priporočam vsem v družini. Konec koncev, kot je rekel neki 80-letni gospod po premieri: »Niti ene kletvice, prmejduš.«

Fredrik Backman je zamisel zanj dobil, ko je v časopisu prebral članek o moškem z imenu Ove, ki se mu je strgal film, ko je kupoval vstopnice za neko galerijo ali muzej umetnosti. V njem je prepoznal sebe, saj tudi njemu pogovor z ljudmi ne gre najbolje. Začel je pisati blog, v katerem je našteval vse stvari, ki gredo njemu na živce, in ugotovil, da morda pa zna pisati. No, Fredrik ni tik pred penzijo, letos bo imel 42 let. 🙂 In imel je prav, da je svoj prvi roman spisal z vsemi topovi čustvene mavrice.

 

Karine Tuil: Človeške stvari

Njena beseda proti njegovi.

Zgodba, ki je prepogosta in ki jo v resnici vsi poznamo. Alexandre izhaja iz premožne in pomembne družine, njegov oče je ne le znan, pač pa slaven, spoštovan novinar, njegova mama pa vplivna feministka. Nekega dne mladega Alexandra neko dekle obtoži posilstva. To ni kar naključno dekle, pač pa bo obtožba vplivala na vse vidike življenja obeh družin, ki sta vpleteni. On je šokiran in skoraj ne ve niti, o čem govorijo. Ona je strta in le še bleda senca sebe.

Saj pravim. Zgodbo vsi poznamo. Vseeno se bom izognila temu, da bi veliko govorila o njeni vsebini, saj sem prepričana, da je treba razsežnosti obtožbe spoznati iz knjige same. Ker so določeni delčki nje tako majhni, a tako gromozansko pomembni, da bi prehitro povedala preveč.

Namesto tega bom raje povedala, zakaj mi je ta knjiga povsem vzela sapo. Avtorica je Francozinja, knjiga se dogaja v Parizu in omenja cel kup aktualnih dogodkov, ki so se v resnici zgodili in sooblikovali kulturno klimo, v kateri se tragedija odvija.

Kaj pomeni vzgajati otroka? Kaj pomeni permisivna in kaj stroga vzgoja? Katera ima več prednosti in slabosti? Kaj pomeni otroku vedno in brezpogojno verjeti? Kako pomembna je čustvena inteligentnost in kako jo učimo? Na katerem mestu so lastna pomembnost, moč v družbi, prepoznavnost in vtis v javnosti? In na katerem mestu je samoohranitev? Duševno preživetje, ne le fizično? Kako na nas vplivajo vzgoja, starši, s katerimi smo odraščali, okolje, v katerem smo rasli, zaradi česar vzgajamo na določen način tudi mi, pa naj bo povsem drugače ali pa enako?

Vprašanj, ki se porajajo ob branju te knjige, je na kupe. Debata za klub Knjige s koktajli je bila dolga, globoka in najbrž še nismo bile tako ‘izgubljene’ v lastni presoji glede dogodkov, ki so vodili do končnega rezultata, pa tudi glede končnega rezultata, ki je prikazal več kot le kazen, ki je bila (ali pa ne) naložena (domnevnemu) storilcu.

 

Od tu naprej so informacije, ki jih lahko jemljemo kot kvarnike, zato berite le tisti, ki ste knjigo prebrali.

Alexandre je bil vsekakor produkt vzgoje, glede tega smo se strinjale tudi na srečanju knjižnega kluba. Fant, ki ni imel kančka čustvene inteligentnosti, pač ni mogel videti, ali je dekletu, ki je odraščalo z globoko verno (morda celo versko blazno) mamo, neprijetno v njegovi družbi. Dejstvo je, da zabav ni bila vajena, da ni bila vajena niti fantov, kaj šele razuzdanih in nespoštljivih, predrznih bogatunov.

Francoski izobraževalni sistem že v vrtčevskih letih daje možnost, da izberete zasebni vrtec za premožnejše. Ko pride do ‘prave’ šole, se vse to le še stopnjuje. Peščica prestižnih šol, ki za šolnine zahtevajo gromozanske vsote denarja, je dosegljiva le redkim, na eno izmed teh je hodil tudi Alexandre. Med šolanjem otrokom z vsem, kar jim nudijo in česar jih učijo, dopovedujejo, da so več, boljši, pomembnejši, skratka preprosto vsaj nivo ali dva nad vsemi ostalimi. In če si tam više, tisti niže niso pomembni.

Zgodba je v resnici bolj Alexandrova kot Milina. Kako se Mila počuti po izrečeni kazni, kako si ona opomore, če sploh si, nikoli ne izvemo, kar je zelo v skladu s knjigo, v kateri ona v resnici ni bila pomembna. Zgodba se večinoma ukvarja s trpljenjem staršev storilca, bolj malo z družino žrtve. Zakaj neki? Saj so nepomembni in tisto, kolikor in kar sploh bodo oni izgubili, ni v primerjavi z izgubo storilčeve družine (ugled! pomembnost! prestiž!) nič.

Tudi Mila je bila produkt svoje vzgoje, vendar njena družina večino časa ni točno vedela, kam spada. Od Izraela do Brooklyna so bežali, iščoč svoj kotiček pod soncem. A nikjer niso bili res izpolnjeni.

Žrtvi situacije sta bila vsekakor tudi Claire in Adam, njun odnos tega nikakor ne bi zmogel preživeti. Po drugi strani je bila ona tista, ki je vedela, kaj je njen sin storil, čeprav si je to le stežka priznala. Njen nekdanji mož, ki je bil sposoben ljubezni, a ni vedel, kaj z njo početi, je bil še najbolj zaskrbljen za svoj ugled in svojo slavo. O njem bi najbrž lahko napisala cele eseje, tako kot o tem, kje in kako je pristal Alexandre. Dogodek tistega večera je zaznamoval prav vse člane družine. Razen Jeana.

Všeč so mi knjige, kjer me zgodba pritegne, pa četudi nobeden od likov v resnici ni niti malo simpatičen. Upam, da ste tudi vi uživali v njej.

 

Gabriel Bergmoser: The Hunted

Življenje nekje na samem, v stiku z naravo je za marsikoga kar visoko na prioritetni lestvici.

Ampak tudi divjina in samota nista vedno samo nekaj romantičnega. Za to knjigo sem ‘izvedela’ v knjigarni. Nekako je skočila vame (knjige to počnejo, prisežem), ko sem iskala nekakšno grozljivko ali vsaj nekaj, kar bi mi vzelo sapo.

Avtorja nisem poznala, o njem nisem vedela ničesar, a sem na platnici prebrala, da gre za Franka, ki ima ob skoraj zapuščeni avtocesti v Avstraliji majhno bencinsko črpalko, poletje pa z njim preživlja vnukinja, s katero si nista ravno blizu. Tam naokoli sanjavo potuje Simon, navdušen nad odprtim obzorjem in možnostmi avstralske širine. Maggie je tista, ki bo vse skupaj združila in zaradi katere bodo vsi doživeli neverjetne grozote.

Ne vem, kaj sem pričakovala, a sem se veselila zgodbe o mali bencinski črpalki sredi ničesar, godrnjavega dedka s svojimi demoni, uporne najstnice, sanjača za volanom in antijunakinje, ki bo poskrbela, da gre vse v maloro.

Dobila sem knjigo, v kateri sem začutila prostranost avstralske divjine. Njeno lepoto, surovost in obup hkrati. Saj veste, tisto, v kateri živijo tudi najbolj zagamani houdreti, ki v svojih malih kočah počnejo stvari, ki si jih mi niti predstavljati ne moremo, in to samo zato, ker jih lahko in ker vedo, da jih nihče ne bo nikoli razkrinkal. Sicer bi mu bilo itak takoj žal.

Všeč mi je bilo, da to ni bila ena tistih knjig, v kateri so vsi naključno povezani med seboj, odkrijejo, da so polbratje ali pa nezakonski otroci tega ali onega. V tej knjigi se naključni ljudje znajdejo na napačnem kraju. Kako se odzivajo na dogajanje, je lepa študija človeških značajev.

Všeč mi je bilo tudi, da čeprav tečeta dve vzporedni niti (prej in zdaj), ki razkrivata, kako smo pristali v zdaj, se vrhunec odvija v enem samem dnevu.

Lahko bi bil zelo napet film, ki ni nujno grozljivka, vendar nas spominja, da obstajajo tudi ljudje, ki so preprosto in samo zlobni. In da je mogoče pametno biti previden nekje v divjini sredi ničesar.

Lisa Jewell: The Family Upstairs

Family is shit.

To pogosto reče prijateljičin mož in priznam, da vedno zadene pravi trenutek. Tako, kot je družina lahko naše največje bogastvo, je lahko tudi naše največje breme. Hočeš-nočeš v njej fašeš travme in rane, ki jih potem (bolj ali manj uspešno) celiš kar nekaj časa.

Zgodbo do zdaj najbrž že poznate. Mlada Libby naposled prejme pismo, ki ji bo povedalo, kje tičijo njene korenine. Tako izve ne le, kdo so njeni starši, pač pa tudi, da je edina dedinja milijonskega dvorca ob obali Temze, v katerem se je zgodilo nekaj groznega. Ko so se namreč pred četrt stoletja policisti odzvali na anonimno sporočilo, so v hiši našli tri trupla, oblečena v črno in 10-mesečno dojenčico. Na hitro načečkano sporočilo ob njih je bilo nenavadno, preostalih štirih otrok, ki naj bi v hiši živeli, pa nikjer. Gre res za skupinski samomor? Ali je v ozadju nekaj še bolj temačnega?

Prva knjiga, ki sem jo prebrala od te avtorice, je bila Brez nje (Then She Was Gone), ki mi je bila všeč, a se mi je en pomemben detajl v zgodbi zdel neverjeten. Ampak ker mi je bila na splošno knjiga všeč, sem se odločila poskusiti še s to in me je navdušila. Obe sta na voljo (v slovenščini) pri založbi Primus.

V knjigi ni na kupe presenečenj, pač pa gre bolj za grajenje likov, preobrate v njihovem notranjem dogajanju, ki seveda zelo neizogibno vodijo v spremembe, ovire, ovinke in naporne življenjske pečine, po katerih se morajo prebijati do brutalnega konca.

Ne bom povedala več, da komu ne pokvarim izkušnje, ker se je ta zgodba izkazala za nekaj res drugačnega kot sem pričakovala. In to je vedno prednost. Mogoče dodam še to, da mi jo je podarila prijateljica, ko sva se z možem preselila v stanovanje nad njenim. Khm. Nepozabno.

Maggie O’Farrell: The Vanishing Act of Esme Lennox

Kakšni so tisti temnejši kotički človeškega srca? Tisti, v katerih se naše želje, hrepenenja in poželenja prepirajo z družbeno vsiljenimi normami?

Iris Lockhart je sredi pestrega vsakdana, v katerem skrbi za trgovinico z vintage oblačili. Ima fanta, ki pa je žal poročen, vendar ne pusti, da bi to motilo njun odnos in ji celo vztrajno ponuja, da bi svojo ženo zapustil. Iris se izogiba odgovoru, saj ni čisto prepričana, ali je pripravljena na resno zvezo. Potem pa prejme nadvse nepričakovan telefonski klic. Njeno prateto Esme bodo izpustili iz bolnišnice. Kakšno prateto?! Prateto Esme, ki je bila zadnjih 60 let zaprta v psihiatrični bolnišnici. Ustanovo zapirajo in stare gospe nimajo kam dati.

Irisina babica je vedno trdila, da je bila edinka, a papirji dokazujejo, da je bila Esme njena sestra, še več kot to – Iris prepozna obrise svojega očeta v njenem obrazu. Pravijo, da je Esme povsem nenevarna in dovolj prisebna, da bi lahko do konca svojih dni živela mirno življenje. A za Iris je tujka, nihče v družini je nikoli ni omenil, kar nedvomno pomeni, da prinaša s seboj globoke, temačne skrivnosti, ki bodo mladenki spremenile življenje. Če jo vzame k sebi, bo zagotovo podedovala tudi bolečo, nevarno resnico.

“It is a terrible thing to want something you cannot have. It takes you over. I couldn’t think straight because of it. There was no one else, I realized, whom I could possibly tell.”

Ne vem, če znam opisati, kako piše Maggie O’Farrell. Rekla bi tekoče, pa je slovenski jezik preveč okoren s to besedo. Maggie piše tako, da imaš občutek, da te med branjem nosi voda. Pa ne (samo) tista divja reka z brzicami, ampak tudi tista rečica, ki te popelje skozi različne pokrajine, dela ovinke okrog velikih skal, na katerih rastejo drevesa, in te lebdeče ponese po ravnini, kjer imaš občutek, da slišiš ribe klepetati.

Mogoče me je malo zaneslo, ampak ta knjiga se mi je usedla globoko v srce. Pripoveduje ne le tisto, kar sama tako zelo rada berem (vse te družinske sage, drame, skrivnosti, notranja dogajanja), pač pa razgali viktorijanske zakone in seveda psihiatrične ustanove, potlačene družinske skrivnosti in tudi to, kako lahko resnica spremeni povsem vse.

Posebno meso prihodnosti

Pozabite vse grozljivke, vse Kinge, vse slasher filme, vse psihopatske otroke v zgodbah. To je nekaj najbolj groznega, kar boste v življenju prebrali.

Zakaj tako radi beremo distopije? Ker prikazujejo svet, kakršen bi lahko bil? Ker pogosto delujejo kot svarilo? Ker nam je fino videti, da nam je v resnici fino?

Na svetu ni več živali. Ker jih je napadel skrivnostni virus, so prestrašeni ljudje pobili vse, kar bi jih lahko okužilo. Rešilo se je le nekaj ptic, ki pa so strah in trepet, da vsi hodijo naokrog z dežniki.

Marcos dela v lokalni predelovalnici mesa, kjer koljejo ljudi. A jim nihče ne reče več ljudje. Ko je namreč zmanjkalo živali, sta ostali le dve možnosti: postati vegan ali pa jesti meso, ki je še varno.

Po izgubi sina ga je zapustila žena, njegovega očeta grabijo kremplji demence in Marcos se trudi, da ne bi preveč razmišljal o tem, s čim služi denar za očetovo oskrbo in svoje preživetje. Drži se številk, postopkov, podatkov.

“That’s why I smoke and drink, so I taste bitter and no one gets any pleasure out of my death.”

Ljudi, ki jih gojijo zavoljo mesa, imenujejo ‘glave’. Temu mesu rečejo ‘posebno meso’. Nihče nikoli in nikdar ne uporabi besede kanibalizem. Ne, ne. Nak. Boleče se izogibajo temu, da bi bobu rekli bob. Zaradi grozot, ki so postale vsakdan, se je spremenil tudi jezik. Karkoli, da bi le lahko upravičili vse, kar počnejo. S primerki, ki jih gojijo samo zato, da jih bodo nekega dne pojedli, ravnajo kot z živalmi. Seveda.

Nekega dne Marcos v dar dobi živo samico najvišje kakovosti. Čeprav je noče, saj ima veliko težav s tem, kar že tako počne v službi, jo je primoran obdržati. (Avtorica je genialno razdelala vse predpise, postopke in nadzor, povezan s tem novim načinom življenja, vključno z ‘zagatami’ takšne ureditve za ‘običajne’ ljudi, ki so prav tako lahko hrana, in reveže, ki si ‘posebnega mesa’ ne morejo privoščiti.) In čeprav se zaveda, da je kakršne koli vrste stik z ‘glavo’ kaznovan s smrtjo, se v tej osamljenosti začne do nje vedno bolj obnašati kot do človeškega bitja. In počasi se spominja, kaj vse je izgubil in kaj se še da rešiti.

Kaj hudiča sem prebrala?

Že zelo, zelo dolgo se me knjiga ni dotaknila na takšen način kot ta. Vsa hinavščina človeškega načina življenja pride v ospredje s koraki, ki jih delamo zavoljo lastnega zadovoljstva. Ni za občutljive želodce, ker nekatere stvari zelo nazorno prikaže.

Na točki, na kateri gredo upajoči iskalci zaposlitve skozi predelovalnico, kjer jim pokažejo, kako stvari delujejo, sem se morala nekajkrat ustaviti in predihati, ker je groza res obup vzbujajoča. Pa imam kar močan želodec. Ne vem, kaj je huje. Obdobje, poimenovano, Prehod, v katerem se ljudje lepo navadijo na uživanje človeškega mesa, uvedejo predpise in pravila, ali to, kako hitro se na to navadijo. Saj pravim: vse zavoljo lastnega zadovoljstva.

In čeprav je na trenutke res težko prebavljiva, knjigo težko odložiš. Vsak žarek upanja, da celo ljudje na takšni grozljivi, hudičevi pokrajini ostajajo človeški, te vleče naprej. Ker si želimo videti lepši konec, boljši svet, ne takšnega, v katerem tovrstne grozote ostajajo in celo uspevajo.

V knjigi je tudi nekaj humorja. Veliko sarkazma. Ironije. Ljudje se še vedno zgražajo nad sužnjelastništvom, medtem ko jedo človeško meso. Še zdaj pa se čudim vsemu, kar je argentinska avtorica ustvarila v tem alternativnem svetu. Detajli, ki jih je vpletla, povezave z našim današnjim prehranjevanjem, obnašanjem in vrednotami, ki jih najdemo v zgodbi te prisilijo, da se zamisliš nad marsičem.

In konec? Med branjem sem razmišljala, da ni konca, ki bi bil lahko boljši od celotne knjige. Da kakršenkoli bo, ne bo mogel doprinesti celotni izkušnji. Da pravi konec za to zgodbo ne obstaja.

No, takole bom rekla: klanjam se Agustini Bazterrici, ker je napisala popoln zaključek nečemu, česar do konca življenja ne bom pozabila. In za kar bom do zadnjega diha upala, da se nikoli ne uresniči.

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Pred leti sem iskala nekaj strašnega za oktobrsko ali noč-čarovniško branje. Za strahote in grozote je običajno zelo zanesljiva izbira Stephen King, takrat pa sem želela nekaj drugačnega. Izbrala sem knjigo The Haunting of Hill House, ki je pred dvema letoma naposled ugledala luč slovenskega sveta v prevodu z naslovom V hiši med hribi straši.

Avtorica Shirley Jackson je mojstrica ameriške grozljive proze, ta knjiga pa velja za klasiko. Že sam prvi odstavek nakaže, v kakšno temo se spuščamo.

“Noben živ organizem ne more dolgo ostati priseben v pogojih absolutne resničnosti. Nekateri verjamejo, da sanjajo celo škrjanci in cvrčalke. Hiša med hribi se je, neprisebna, v samoti naslanjala na okoliške hribe in v sebi kopičila temo. Tako je stala že osemdeset let in bo nemara obstala še nadaljnjih osemdeset. Zidovi v njej so se peli navzgor, opeka se je lično držala opeke, tla so bila trdna, vrata pa preudarno zaprta. Med lesom in kamenjem hiše med hribi je ždela tišina, in kar se je kradlo po njej, se je kradlo v samoti.”

Knjigo sem prebrala pred leti, ko sem iskala nekaj strašnega za oktobrsko ali celo noč-čarovniško branje. Za strahote in grozote je običajno zelo zanesljiva izbira Stephen King, takrat pa sem želela nekaj drugačnega. Priporočena knjiga The Haunting of Hill House, ki je pred dvema letoma naposled ugledala luč slovenskega sveta v prevodu z naslovom V hiši med hribi straši, se mi je najbolj dopadla.

Dr. John Montague je raziskovalec nadnaravnih pojavov, ki se skupaj s pomočniki odpravi v star dvorec, kjer naj bi se odvijali nenavadni dogodki. Z njim gredo Eleanor Vance, zadržana ženska, ki je večino življenja preživela skrbeč za bolno mamo, svobodna, lahkoživa umetnica Theodora, in nastopaški Luke Sanderson, dedič hiše, v kateri naj bi strašilo.

Theodora je edina, katere priimka ne izvemo, kar o njej pove še največ. Edina v ekipi je, ki je družinske vezi in navezanost na druge ne zanimajo. V hišo je prišla deloma tudi zato, ker se je sprla s prijateljico, s katero živi. Prijateljstvo med ženskama služi kot čustveno središče, okrog katerega se odvijajo grozote, ki se naposled v hiši seveda tako ali drugače začnejo odvijati.

Ali so nenavadni dogodki, ki se vršijo, resnični paranormalni pojavi, ali pa morda v hiši zares straši? Morda se v resnici največja groza skriva v notranjosti junakov zgodbe?

 

Kaj pa vas straši?

Oktober je sam po sebi idealen mesec za branje grozljivk in knjig s temačnimi temami. (O izvoru noči čarovnic pa pozneje!)

Zato sem zbrala kupček groznih in grozovitih pripovedi, ki vam lahko krajšajo noči ali kratijo spanec.

Neil Gaiman: Pokopališka knjiga
Noben Owens je popolnoma običajen fantič. Živi pa na pokopališču, vzgajajo ga duhovi in zanj skrbi varuh, ki ne pripada ne svetu živih ne svetu mrtvih. A kaj je huje? Neprijetnosti v svetu mrtvih ali nevarnosti v svetu živih?

Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe
Kraljica ameriške grozljive proze je pisala kratke zgodbe, kakršna je Loterija. Govori o skrivnostnem ritualu, ki ga pred žetvijo vsako leto izvajajo v majhni vasi, v kateri z loterijo izberejo družino, znotraj nje pa enega od članov, ki ga v imenu vasi to leto žrtvujejo.

Chuck Palahniuk: Haunted
Roman je sestavljen iz 23 grozljivih zgodb, ki jih pripovedujejo ljudje, ki so se odzvali na oglas za umik umetnikov: »Za tri mesece se odrecite svojemu življenju!« Mislijo, da bodo pustili za seboj resnično življenje in ustvarili umetnino, a pristanejo v starem gledališču brez elektrike in gretja, hrana pa zelo hitro pohaja.

Agatha Christie: Zabava za noč čarovnic
Pisateljico kriminalk Ariadne Oliver so povabili na zabavo na noč čarovnic. Tam je tudi trinajstletno dekletce z močno domišljijo, ki pove, da je bila nekoč priča umoru. Nihče ji ne verjame, zato odhiti domov, čez čas pa jo najdejo umorjeno.

William Peter Blatty: The Exorcist
Izganjalec hudiča je že tako znan kot najbolj grozljiv film vseh časov, knjiga pa prav nič ne zaostaja. Ko zdravniki ne morejo več pomagati 11-letni Regan, ki doživlja vedno bolj bizarne epizode, profane izpade in fizične mutacije, se njena mama obrne na duhovnika.

John Saul: Peklenski ogenj
Stoletna tovarna propada, njena skrivnost pa je skrita in pozabljena, odkar so plameni terjali 11 nedolžnih življenj in so vrata stavbe trdno zaprli. Ali je za njimi ostalo tudi zlo, ki tam prebiva?

Dean Koontz: Phantoms
Prvo truplo so našli grozljivo zatečeno in še toplo. Potem dve odrezani roki. Nato dve glavi v pečici. 150 mrtvih je šele začetek. Ni serijski morilec. Ni bolezen. Niso Rusi. Resnica je veliko bolj grozna.

Knjižni klub: Knjige s koktajli

Nov knjižni klub imamo! In pri nas je ves čas poletje.

Po treh neuradnih krstih (s knjigami Razblinjajoča se polovica, Beli zobje in nazadnje The Trees) si upam tudi uradno naznaniti, da bo tole postala kar bolj ustaljena praksa. Po zadnji debati smo namreč sklepčno ugotovili, da nam vsem manjka klepeta o knjigah. Fino je debatirati in vsaj enkrat mesečno malce pretresti betico, se pogovarjati in pregovarjati, odkrivati nove vidike in detajle, ki jih morda celo nisem opazila.

In tako so tu Knjige s koktajli. Ime je nastalo povsem po naključju, ko smo malce obupavale in dvomile v svoje bralne sposobnosti med branjem špeha Belih zob. Alkoholnega sponzorja nimamo.

VOZNI RED IN HIŠNA PRAVILA:
 
1.    Obvez ni, članarine tudi ne, vabljeni pa vsi, ki vas zanima branje in izmenjavanje mnenj. Svoje zanimanje za knjigo ‘prijavite’ vsakič posebej, kar pomeni, da mi pošljete sporočilo ali pa napišete v komentar pod objavo.
2.    Knjigo bomo izbirali skupaj, zato so vaši predlogi več kot dobrodošli, sledilo bo glasovanje in določili bomo končno ciljno črto branja.
3.    Zatem sledi spletno srečanje, da se ga lahko udeležite ne glede na to, kje ste.
4.    Pomemben podatek o tem srečanju je, da ste resnično dobrodošli vsi. Tudi tisti s tremo, ki boste raje poslušali kot klepetali. Tudi tisti, ki vam alkohol ni pri srcu in imate raje čaj/kavo/sok/vodo ali karkoli drugega (čokolado, čips ali oreščke, npr.).
5.    Ni nujno, da sodelujete vsakokrat. Prosto po Prešernu.
6.    Za vsako knjigo posebej bom na instagramu odprla skupinski klepet ‘prijavljenih’, kjer obljubljamo veliko kaosa in smeha.
7.    Za konec pa še prošnja za vse: nobenih kvarnikov v komentarjih ali klepetu, na srečanju pa govorimo, kolikor in o čemer nam srce poželi, jaz pa kot prometni policist pogovore usmerjam nazaj h knjigi.

Objave na temo knjige boste našli tu in na instagramu, ne bom odpirala posebnega profila za knjižni klub, vi pa kar lahko začnete s predlogi knjig. Načeloma je super, če obstajajo tudi v prevodu, tujejezično pa beremo angleško.

Dobrodošle so tudi želje, ideje in kakršni koli predlogi.

Naj se branje začne! In namesto na zdravje … NA BRANJE!

Percival Everett: The Trees

Kot bi te nekdo kresnil po glavi.

Dolgo, dolgo sem iskala, kako bi opisala to knjigo, ki jo je meni (in še ducatu drugih) namenil kviz na spletni strani Booker Prizes, ki naj bi določil, katera od polfinalistk nam je najbolj pisana na kožo. Ne vem, ali smo vse izbrale, da bi poslušale Neila Younga, ali sem bila to samo jaz, ampak tale kviz je zadel v polno.

Ena najboljših knjig letos je na hitro opisana kot triler, v katerem se v malem mestecu Money v Misisipiju drug za drugim pojavljajo trupla belcev, zraven katerih je vsakokrat truplo temnopoltega moškega, ki je ubit na podoben način kot je bil nekoč Emmett Till, 14-letna žrtev linčanja.

Oh, kakšno bogastvo se skriva pod tem opisom.

V Moneyju (da, res obstaja) je skupnost močna, prebivalci pa prav vsi lepo in konsistentno rasistični. Niso ravno bistri, prav tako ne preveč čustveno inteligentni (kako presenetljivo, kajne?), so pa za crknit smešni. Smešni so s svojimi besedami, s štorasto nesposobnostjo grajenja simbolov sovraštva ali pa razumevanja besed, dejanj, pomenov (česarkoli vam srce poželi), s svojo stereotipsko zagamanostjo pregovornih kmetavzarjev. Smešni so tudi zato, ker so tako realistični in ker jih je ustvaril takšne, da si jih zlahka predstavljaš. Kaj predstavljaš, njihove glasove kar slišiš. Želim si, da bi knjigo prevedli tudi v slovenščino, da bi prišla do čim več bralcev, a v resnici ne vem, kako dobro je lahko prevedena glede na naglase, dialekte in tipične izraze ameriškega juga.

Ne, tematika še zdaleč ni smešna in duhovita, ampak je avtor sam dejal, da je težko podajati tako resno temo na globoko temačen način. »Bralca moraš zapeljati in to najlažje narediš s humorjem. Ko ga enkrat zapelješ, lahko z njim počneš, karkoli želiš.« In to je tudi storil.

Zgodovina je pogosto kruta in težko prebavljiva. Percival Everett jo je znal servirati v dozah, s katerimi je zgradil popolno sliko preteklosti, ki se s svojo grozo zdi neverjetna, a je bila pot v ta pekel tako hudičevo preprosta.

Kaj naj še povem o tej knjigi, da ne povem preveč? Morda le še to, da je avtor resničnost zapakiral v fiktivno zgodbo. Zato vse, kar vas bo zanimalo, kar veselo poguglajte.

Me bi dale bookerja. 🤪