Maggie O’Farrell: The Vanishing Act of Esme Lennox

Kakšni so tisti temnejši kotički človeškega srca? Tisti, v katerih se naše želje, hrepenenja in poželenja prepirajo z družbeno vsiljenimi normami?

Iris Lockhart je sredi pestrega vsakdana, v katerem skrbi za trgovinico z vintage oblačili. Ima fanta, ki pa je žal poročen, vendar ne pusti, da bi to motilo njun odnos in ji celo vztrajno ponuja, da bi svojo ženo zapustil. Iris se izogiba odgovoru, saj ni čisto prepričana, ali je pripravljena na resno zvezo. Potem pa prejme nadvse nepričakovan telefonski klic. Njeno prateto Esme bodo izpustili iz bolnišnice. Kakšno prateto?! Prateto Esme, ki je bila zadnjih 60 let zaprta v psihiatrični bolnišnici. Ustanovo zapirajo in stare gospe nimajo kam dati.

Irisina babica je vedno trdila, da je bila edinka, a papirji dokazujejo, da je bila Esme njena sestra, še več kot to – Iris prepozna obrise svojega očeta v njenem obrazu. Pravijo, da je Esme povsem nenevarna in dovolj prisebna, da bi lahko do konca svojih dni živela mirno življenje. A za Iris je tujka, nihče v družini je nikoli ni omenil, kar nedvomno pomeni, da prinaša s seboj globoke, temačne skrivnosti, ki bodo mladenki spremenile življenje. Če jo vzame k sebi, bo zagotovo podedovala tudi bolečo, nevarno resnico.

“It is a terrible thing to want something you cannot have. It takes you over. I couldn’t think straight because of it. There was no one else, I realized, whom I could possibly tell.”

Ne vem, če znam opisati, kako piše Maggie O’Farrell. Rekla bi tekoče, pa je slovenski jezik preveč okoren s to besedo. Maggie piše tako, da imaš občutek, da te med branjem nosi voda. Pa ne (samo) tista divja reka z brzicami, ampak tudi tista rečica, ki te popelje skozi različne pokrajine, dela ovinke okrog velikih skal, na katerih rastejo drevesa, in te lebdeče ponese po ravnini, kjer imaš občutek, da slišiš ribe klepetati.

Mogoče me je malo zaneslo, ampak ta knjiga se mi je usedla globoko v srce. Pripoveduje ne le tisto, kar sama tako zelo rada berem (vse te družinske sage, drame, skrivnosti, notranja dogajanja), pač pa razgali viktorijanske zakone in seveda psihiatrične ustanove, potlačene družinske skrivnosti in tudi to, kako lahko resnica spremeni povsem vse.

Posebno meso prihodnosti

Pozabite vse grozljivke, vse Kinge, vse slasher filme, vse psihopatske otroke v zgodbah. To je nekaj najbolj groznega, kar boste v življenju prebrali.

Zakaj tako radi beremo distopije? Ker prikazujejo svet, kakršen bi lahko bil? Ker pogosto delujejo kot svarilo? Ker nam je fino videti, da nam je v resnici fino?

Na svetu ni več živali. Ker jih je napadel skrivnostni virus, so prestrašeni ljudje pobili vse, kar bi jih lahko okužilo. Rešilo se je le nekaj ptic, ki pa so strah in trepet, da vsi hodijo naokrog z dežniki.

Marcos dela v lokalni predelovalnici mesa, kjer koljejo ljudi. A jim nihče ne reče več ljudje. Ko je namreč zmanjkalo živali, sta ostali le dve možnosti: postati vegan ali pa jesti meso, ki je še varno.

Po izgubi sina ga je zapustila žena, njegovega očeta grabijo kremplji demence in Marcos se trudi, da ne bi preveč razmišljal o tem, s čim služi denar za očetovo oskrbo in svoje preživetje. Drži se številk, postopkov, podatkov.

“That’s why I smoke and drink, so I taste bitter and no one gets any pleasure out of my death.”

Ljudi, ki jih gojijo zavoljo mesa, imenujejo ‘glave’. Temu mesu rečejo ‘posebno meso’. Nihče nikoli in nikdar ne uporabi besede kanibalizem. Ne, ne. Nak. Boleče se izogibajo temu, da bi bobu rekli bob. Zaradi grozot, ki so postale vsakdan, se je spremenil tudi jezik. Karkoli, da bi le lahko upravičili vse, kar počnejo. S primerki, ki jih gojijo samo zato, da jih bodo nekega dne pojedli, ravnajo kot z živalmi. Seveda.

Nekega dne Marcos v dar dobi živo samico najvišje kakovosti. Čeprav je noče, saj ima veliko težav s tem, kar že tako počne v službi, jo je primoran obdržati. (Avtorica je genialno razdelala vse predpise, postopke in nadzor, povezan s tem novim načinom življenja, vključno z ‘zagatami’ takšne ureditve za ‘običajne’ ljudi, ki so prav tako lahko hrana, in reveže, ki si ‘posebnega mesa’ ne morejo privoščiti.) In čeprav se zaveda, da je kakršne koli vrste stik z ‘glavo’ kaznovan s smrtjo, se v tej osamljenosti začne do nje vedno bolj obnašati kot do človeškega bitja. In počasi se spominja, kaj vse je izgubil in kaj se še da rešiti.

Kaj hudiča sem prebrala?

Že zelo, zelo dolgo se me knjiga ni dotaknila na takšen način kot ta. Vsa hinavščina človeškega načina življenja pride v ospredje s koraki, ki jih delamo zavoljo lastnega zadovoljstva. Ni za občutljive želodce, ker nekatere stvari zelo nazorno prikaže.

Na točki, na kateri gredo upajoči iskalci zaposlitve skozi predelovalnico, kjer jim pokažejo, kako stvari delujejo, sem se morala nekajkrat ustaviti in predihati, ker je groza res obup vzbujajoča. Pa imam kar močan želodec. Ne vem, kaj je huje. Obdobje, poimenovano, Prehod, v katerem se ljudje lepo navadijo na uživanje človeškega mesa, uvedejo predpise in pravila, ali to, kako hitro se na to navadijo. Saj pravim: vse zavoljo lastnega zadovoljstva.

In čeprav je na trenutke res težko prebavljiva, knjigo težko odložiš. Vsak žarek upanja, da celo ljudje na takšni grozljivi, hudičevi pokrajini ostajajo človeški, te vleče naprej. Ker si želimo videti lepši konec, boljši svet, ne takšnega, v katerem tovrstne grozote ostajajo in celo uspevajo.

V knjigi je tudi nekaj humorja. Veliko sarkazma. Ironije. Ljudje se še vedno zgražajo nad sužnjelastništvom, medtem ko jedo človeško meso. Še zdaj pa se čudim vsemu, kar je argentinska avtorica ustvarila v tem alternativnem svetu. Detajli, ki jih je vpletla, povezave z našim današnjim prehranjevanjem, obnašanjem in vrednotami, ki jih najdemo v zgodbi te prisilijo, da se zamisliš nad marsičem.

In konec? Med branjem sem razmišljala, da ni konca, ki bi bil lahko boljši od celotne knjige. Da kakršenkoli bo, ne bo mogel doprinesti celotni izkušnji. Da pravi konec za to zgodbo ne obstaja.

No, takole bom rekla: klanjam se Agustini Bazterrici, ker je napisala popoln zaključek nečemu, česar do konca življenja ne bom pozabila. In za kar bom do zadnjega diha upala, da se nikoli ne uresniči.

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Pred leti sem iskala nekaj strašnega za oktobrsko ali noč-čarovniško branje. Za strahote in grozote je običajno zelo zanesljiva izbira Stephen King, takrat pa sem želela nekaj drugačnega. Izbrala sem knjigo The Haunting of Hill House, ki je pred dvema letoma naposled ugledala luč slovenskega sveta v prevodu z naslovom V hiši med hribi straši.

Avtorica Shirley Jackson je mojstrica ameriške grozljive proze, ta knjiga pa velja za klasiko. Že sam prvi odstavek nakaže, v kakšno temo se spuščamo.

“Noben živ organizem ne more dolgo ostati priseben v pogojih absolutne resničnosti. Nekateri verjamejo, da sanjajo celo škrjanci in cvrčalke. Hiša med hribi se je, neprisebna, v samoti naslanjala na okoliške hribe in v sebi kopičila temo. Tako je stala že osemdeset let in bo nemara obstala še nadaljnjih osemdeset. Zidovi v njej so se peli navzgor, opeka se je lično držala opeke, tla so bila trdna, vrata pa preudarno zaprta. Med lesom in kamenjem hiše med hribi je ždela tišina, in kar se je kradlo po njej, se je kradlo v samoti.”

Knjigo sem prebrala pred leti, ko sem iskala nekaj strašnega za oktobrsko ali celo noč-čarovniško branje. Za strahote in grozote je običajno zelo zanesljiva izbira Stephen King, takrat pa sem želela nekaj drugačnega. Priporočena knjiga The Haunting of Hill House, ki je pred dvema letoma naposled ugledala luč slovenskega sveta v prevodu z naslovom V hiši med hribi straši, se mi je najbolj dopadla.

Dr. John Montague je raziskovalec nadnaravnih pojavov, ki se skupaj s pomočniki odpravi v star dvorec, kjer naj bi se odvijali nenavadni dogodki. Z njim gredo Eleanor Vance, zadržana ženska, ki je večino življenja preživela skrbeč za bolno mamo, svobodna, lahkoživa umetnica Theodora, in nastopaški Luke Sanderson, dedič hiše, v kateri naj bi strašilo.

Theodora je edina, katere priimka ne izvemo, kar o njej pove še največ. Edina v ekipi je, ki je družinske vezi in navezanost na druge ne zanimajo. V hišo je prišla deloma tudi zato, ker se je sprla s prijateljico, s katero živi. Prijateljstvo med ženskama služi kot čustveno središče, okrog katerega se odvijajo grozote, ki se naposled v hiši seveda tako ali drugače začnejo odvijati.

Ali so nenavadni dogodki, ki se vršijo, resnični paranormalni pojavi, ali pa morda v hiši zares straši? Morda se v resnici največja groza skriva v notranjosti junakov zgodbe?

 

Kaj pa vas straši?

Oktober je sam po sebi idealen mesec za branje grozljivk in knjig s temačnimi temami. (O izvoru noči čarovnic pa pozneje!)

Zato sem zbrala kupček groznih in grozovitih pripovedi, ki vam lahko krajšajo noči ali kratijo spanec.

Neil Gaiman: Pokopališka knjiga
Noben Owens je popolnoma običajen fantič. Živi pa na pokopališču, vzgajajo ga duhovi in zanj skrbi varuh, ki ne pripada ne svetu živih ne svetu mrtvih. A kaj je huje? Neprijetnosti v svetu mrtvih ali nevarnosti v svetu živih?

Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe
Kraljica ameriške grozljive proze je pisala kratke zgodbe, kakršna je Loterija. Govori o skrivnostnem ritualu, ki ga pred žetvijo vsako leto izvajajo v majhni vasi, v kateri z loterijo izberejo družino, znotraj nje pa enega od članov, ki ga v imenu vasi to leto žrtvujejo.

Chuck Palahniuk: Haunted
Roman je sestavljen iz 23 grozljivih zgodb, ki jih pripovedujejo ljudje, ki so se odzvali na oglas za umik umetnikov: »Za tri mesece se odrecite svojemu življenju!« Mislijo, da bodo pustili za seboj resnično življenje in ustvarili umetnino, a pristanejo v starem gledališču brez elektrike in gretja, hrana pa zelo hitro pohaja.

Agatha Christie: Zabava za noč čarovnic
Pisateljico kriminalk Ariadne Oliver so povabili na zabavo na noč čarovnic. Tam je tudi trinajstletno dekletce z močno domišljijo, ki pove, da je bila nekoč priča umoru. Nihče ji ne verjame, zato odhiti domov, čez čas pa jo najdejo umorjeno.

William Peter Blatty: The Exorcist
Izganjalec hudiča je že tako znan kot najbolj grozljiv film vseh časov, knjiga pa prav nič ne zaostaja. Ko zdravniki ne morejo več pomagati 11-letni Regan, ki doživlja vedno bolj bizarne epizode, profane izpade in fizične mutacije, se njena mama obrne na duhovnika.

John Saul: Peklenski ogenj
Stoletna tovarna propada, njena skrivnost pa je skrita in pozabljena, odkar so plameni terjali 11 nedolžnih življenj in so vrata stavbe trdno zaprli. Ali je za njimi ostalo tudi zlo, ki tam prebiva?

Dean Koontz: Phantoms
Prvo truplo so našli grozljivo zatečeno in še toplo. Potem dve odrezani roki. Nato dve glavi v pečici. 150 mrtvih je šele začetek. Ni serijski morilec. Ni bolezen. Niso Rusi. Resnica je veliko bolj grozna.

Knjižni klub: Knjige s koktajli

Nov knjižni klub imamo! In pri nas je ves čas poletje.

Po treh neuradnih krstih (s knjigami Razblinjajoča se polovica, Beli zobje in nazadnje The Trees) si upam tudi uradno naznaniti, da bo tole postala kar bolj ustaljena praksa. Po zadnji debati smo namreč sklepčno ugotovili, da nam vsem manjka klepeta o knjigah. Fino je debatirati in vsaj enkrat mesečno malce pretresti betico, se pogovarjati in pregovarjati, odkrivati nove vidike in detajle, ki jih morda celo nisem opazila.

In tako so tu Knjige s koktajli. Ime je nastalo povsem po naključju, ko smo malce obupavale in dvomile v svoje bralne sposobnosti med branjem špeha Belih zob. Alkoholnega sponzorja nimamo.

VOZNI RED IN HIŠNA PRAVILA:
 
1.    Obvez ni, članarine tudi ne, vabljeni pa vsi, ki vas zanima branje in izmenjavanje mnenj. Svoje zanimanje za knjigo ‘prijavite’ vsakič posebej, kar pomeni, da mi pošljete sporočilo ali pa napišete v komentar pod objavo.
2.    Knjigo bomo izbirali skupaj, zato so vaši predlogi več kot dobrodošli, sledilo bo glasovanje in določili bomo končno ciljno črto branja.
3.    Zatem sledi spletno srečanje, da se ga lahko udeležite ne glede na to, kje ste.
4.    Pomemben podatek o tem srečanju je, da ste resnično dobrodošli vsi. Tudi tisti s tremo, ki boste raje poslušali kot klepetali. Tudi tisti, ki vam alkohol ni pri srcu in imate raje čaj/kavo/sok/vodo ali karkoli drugega (čokolado, čips ali oreščke, npr.).
5.    Ni nujno, da sodelujete vsakokrat. Prosto po Prešernu.
6.    Za vsako knjigo posebej bom na instagramu odprla skupinski klepet ‘prijavljenih’, kjer obljubljamo veliko kaosa in smeha.
7.    Za konec pa še prošnja za vse: nobenih kvarnikov v komentarjih ali klepetu, na srečanju pa govorimo, kolikor in o čemer nam srce poželi, jaz pa kot prometni policist pogovore usmerjam nazaj h knjigi.

Objave na temo knjige boste našli tu in na instagramu, ne bom odpirala posebnega profila za knjižni klub, vi pa kar lahko začnete s predlogi knjig. Načeloma je super, če obstajajo tudi v prevodu, tujejezično pa beremo angleško.

Dobrodošle so tudi želje, ideje in kakršni koli predlogi.

Naj se branje začne! In namesto na zdravje … NA BRANJE!

Percival Everett: The Trees

Kot bi te nekdo kresnil po glavi.

Dolgo, dolgo sem iskala, kako bi opisala to knjigo, ki jo je meni (in še ducatu drugih) namenil kviz na spletni strani Booker Prizes, ki naj bi določil, katera od polfinalistk nam je najbolj pisana na kožo. Ne vem, ali smo vse izbrale, da bi poslušale Neila Younga, ali sem bila to samo jaz, ampak tale kviz je zadel v polno.

Ena najboljših knjig letos je na hitro opisana kot triler, v katerem se v malem mestecu Money v Misisipiju drug za drugim pojavljajo trupla belcev, zraven katerih je vsakokrat truplo temnopoltega moškega, ki je ubit na podoben način kot je bil nekoč Emmett Till, 14-letna žrtev linčanja.

Oh, kakšno bogastvo se skriva pod tem opisom.

V Moneyju (da, res obstaja) je skupnost močna, prebivalci pa prav vsi lepo in konsistentno rasistični. Niso ravno bistri, prav tako ne preveč čustveno inteligentni (kako presenetljivo, kajne?), so pa za crknit smešni. Smešni so s svojimi besedami, s štorasto nesposobnostjo grajenja simbolov sovraštva ali pa razumevanja besed, dejanj, pomenov (česarkoli vam srce poželi), s svojo stereotipsko zagamanostjo pregovornih kmetavzarjev. Smešni so tudi zato, ker so tako realistični in ker jih je ustvaril takšne, da si jih zlahka predstavljaš. Kaj predstavljaš, njihove glasove kar slišiš. Želim si, da bi knjigo prevedli tudi v slovenščino, da bi prišla do čim več bralcev, a v resnici ne vem, kako dobro je lahko prevedena glede na naglase, dialekte in tipične izraze ameriškega juga.

Ne, tematika še zdaleč ni smešna in duhovita, ampak je avtor sam dejal, da je težko podajati tako resno temo na globoko temačen način. »Bralca moraš zapeljati in to najlažje narediš s humorjem. Ko ga enkrat zapelješ, lahko z njim počneš, karkoli želiš.« In to je tudi storil.

Zgodovina je pogosto kruta in težko prebavljiva. Percival Everett jo je znal servirati v dozah, s katerimi je zgradil popolno sliko preteklosti, ki se s svojo grozo zdi neverjetna, a je bila pot v ta pekel tako hudičevo preprosta.

Kaj naj še povem o tej knjigi, da ne povem preveč? Morda le še to, da je avtor resničnost zapakiral v fiktivno zgodbo. Zato vse, kar vas bo zanimalo, kar veselo poguglajte.

Me bi dale bookerja. 🤪

Delia Owens (in Reese Witherspoon): Tam, kjer pojejo raki

V teh jesenskih dneh, ko vreme niha med spomladanskim in skoraj zimskim, vas lahko še enkrat povabim, da si ogledate film, posnet po knjigi Tam, kjer pojejo raki.

O knjigi sem že pisala, saj je bila izbor mojega ‘matičnega’ knjižnega kluba, obenem pa je takrat k skupnemu branju vabila @ajda_naklada, ki je to knjigo že brala in jo kar močno priporočala. Ker Ajdino mnenje cenim tudi takrat, kadar se ne strinjava povsem, sem z veseljem zagrizla v zgodbo. Vem, da vsi, ki knjige niso brali (!), zavijajo z očmi nad tem, da vsi, ki smo jo prebrali, ne moremo prehvaliti doživetja narave v tej knjigi. Mnenja so precej različna (ljubim/sovražim), mene je pripoved prepričala do te mere, da sem ji odpustila tudi tisto, kar mi v knjigi ni bilo všeč. Iztočnic za debate je ogromno!

Me je pa zato toliko bolj skrbelo, kako bodo lepoto in čudovite opise narave prelili v filmsko zgodbo. Seveda, načeloma ni težko, posnameš nekaj kadrov z razgledom, pa je, kajne? No, ni čisto tako. Marsikateri film je bil posnet na prelepi lokaciji, pa je ni znal izkoristiti. Že tako vemo, da je knjiga vedno boljša od filma. 😉

Ampak najprej na hitro, za kaj gre: Kya z družino živi v preprosti hiši v močvirju, kjer imajo dokaj srečno življenje, ki pa ga grdo zaznamuje očetovo popivanje in nasilje. Najprej jih zapusti pretepena mama, sledijo pa ji vsi Kyini bratje in sestre, da deklica ostane sama z očetom. Nauči se kuhati in skrbeti za njiju, potem pa nekega dne izgine še oče. Najde samo dva odrasla zavetnika, ki pa sta temnopolta in tudi sama deležna podobnega izobčenja kot Morostarka, kot Kyo kličejo sovrstniki in celo odrasli v mestu. Celotno zgodbo pa preveva rdeča nit umora, ki se je zgodil v močvirju v Kyini odrasli dobi, ko se čudaško dekle znajde na zatožni klopi.

@con_film_slovenija me je tako kot še nekaj drugih blogerk prijazno povabil na premiero filma in Reese Witherspoon, ki je knjigo izbrala za svoj knjižni klub, ga je vzela v roke kot producentka in vsekakor ve, kako se naredi res lepo zgodbo iz dobre knjige. Verjeli ali ne, izpustila je celo tisto, kar mi v knjigi ni bilo všeč in je bilo po mojem mnenju odveč. Priporočam, da ga ujamete, dokler je še na sporedu!

Carmen Maria Machado: In The Dream House

Knjigo sem videvala vse povprek po instagramu pri bralkah, ki berejo veliko zanimive, drugačne literature. Carmen Maria Machado piše o tem, kako je z žensko, v katero se je zaljubila do ušes, našla sanjsko hiško, v katero sta se preselili in tam zaživeli. Gre za resnično zgodbo, za spomine.

“You tried to tell your story to people who didn’t know how to listen.”

Saj vsi vemo, da se sanjsko pogosto izkaže za vse prej kot to. Avtorica v nizu kratkih poglavij, ki bi jim skoraj lahko rekla črtice, včasih pa samo ena poved, naniza doživetja v razmerju, ki jo je najbolj zaznamovalo. Pripoveduje jih v drugi osebi ednine, da imaš občutek, kot da govori sama sebi. Po drugi plati pa je tako, kot bi govorila prav tebi, bralcu. V opomin, da se to lahko zgodi povsod, kjerkoli, v kateremkoli razmerju in v vsaki hiši.

“A reminder to remember: just because the sharpness of the sadness has faded does not mean that it was not, once, terrible. It means only that time and space, creatures of infinite girth and tenderness, have stepped between the two of you, and they are keeping you safe as they were once unable to.”

Ker je bila malce čudaško, debelo dekle, ji je laskalo, da se je ženska, v katero se je zatreskala, zagledala prav vanjo. In tudi zato je bila pripravljena pretrpeti marsikaj. Sanjsko dekle v sanjski hiši se je namreč izkazalo za nasilno manipulatorko, ki jo je trpinčila iz dneva v dan, z enega konca ZDA na drugega, v avtu, na dvorišču, v trgovini, v kopalnici. Povsod.

“She unbuckles her seat belt, and leans very close to your ear. »You’re not allowed to write about this,« she says. »Don’t you ever write about this. Do you fucking understand me?«”

Ampak je pisala o tem. V veliki meri tudi zato, ker ljudje pozabijo, da se povsem običajne in tudi neprijetne stvari v razmerju dogajajo tudi ljudem, ki izberejo istospolne partnerje. Da so nasilne tudi ženske. Da pri gejih in lezbijkah ni preprosto, kot ni preprosto pri heteroseksualnih parih. Ni »najdeš nekoga in si z njim srečen do konca svojih dni«.

Nekako šokantno je, s kakšno liričnostjo avtorica piše o grozovitih doživetjih. Presenetljivo je, kako je knjigo težko brati, ker se ti med branjem nekje v drobovju dela velikanski gordijski vozel, ampak ne moreš nehati. In ob vsem tem so k sreči poglavja včasih tako kratka, da jih lahko prebaviš in se poženeš v naslednjega. Včasih pač ne. In njene pripovedi o tem, kaj vse smo pripravljeni požreti, da bi zadovoljili nekoga, ki nas ima končno rad, vsem našim nepopolnostim navkljub, so kot zabadanje z iglicami. Zgodba ne osupne, ker je tako običajna pripoved. A ko prideš do točke, ko se avtorica pobira in spet najde ne (še) srečo, ampak mir, in ti gre na jok.

Stephen King 75

We are all beggars, just Stephen King.

Danes naj za trenutek neha tipkati (ali pisati z nalivnikom) Stephen, ki praznuje svoj 75. rojstni dan. Pred kratkim je izšel njegov 65. roman, naslovljen Pravljica (Fairy Tale), napisal pa je še 5 neleposlovnih knjig in več kot 200 kratke proze, v katero spadajo novele, kratke zgodbe in celo 15 pesmi. Postavil je rekord: njegove knjige so adaptirane v največ filmskih in televizijskih uprizoritev. Malo več o njegovih adaptacijah lahko danes preberete v storyjih (pozneje shranjeno v instagram highlights Pisatelji).

Nekoč sem prebrala njegovo izjavo, da ga je po vsakodnevnem pisanju grozljivih zgodb tako strah, da najprej pogleda v omaro in pod posteljo, šele potem gre spat (s prižgano lučjo). Ne vem, če mu verjamem, sploh glede na to, da mu grejo vprašanja, kot je »Česa se bojite?« zelo na živce. Danes se boji predvsem demence in izgube spomina, pravi. Jaz vam bom pa zaupala, kako se je začela moja zgodba z njim.

Začelo se je z Mačjim pokopališčem in Tistim. Ne vem točno, katera zgodba je bila prva, a vsekakor sem Kinga prvič srečala preko televizije. Ko imaš v družini ob sebi fante, ki zelo zgodaj že iščejo grozljivke, drugače pač ne gre. Pennywise je še danes ena naših največjih internih for, ko pa so starši pogruntali, kakšne stvari gledamo na televiziji (in potem s pomočjo velecenjenih videorekorderjev), smo bili v težavah.

A do takrat smo že ugotovili, da nora glava, ki stoji za temi filmi, piše knjige. Knjige, ki smo jih brali skrivaj pod odejo (s svetilko, seveda) in potem drug drugega spremljali do stranišča, ker nas je bilo tako za umret strah. Ne sprašujte, katere knjižničarke so nam izposojale te knjige, mi smo jim bili na smrt hvaležni.

Moja s Stephenom Kingom napolnjena glava je začela raziskovati tudi angleške knjige, ki mi niso takoj šle zelo dobro, a dovolj, da sem v sedmem razredu trmasto pametovala učiteljici za angleščino, da se cemetery ne piše tako, ampak SEMATARY, ker je tako napisal Stephen King v svoji knjigi in on se ZIHER ni zmotil. Verjela ji nisem niti, ko je predme treščila svojo gromozansko biblično knjigo v obliki slovarja. Slovar se moti. King ziher ne. Spoiler alert: King običajno ve, kaj dela.

Ob njegovem imenu ljudje najprej pomislijo na grozljivke in zgodbe s primesmi nadnaravnega, a Stephen King je predvsem zelo dober pripovedovalec.
Med njegove najpogostejše teme sodijo grozovitosti, ki se lahko pripetijo otrokom (klovni so samoi začetek). Piše o otrocih z nadnaravnimi sposobnostmi, predvsem pa o tem, kako se grozam zoperstavljajo. Zanimajo ga dogodki (ali pa paranoja) v majhnem mestu, še najraje ima zvezno državo Maine, ker jo najbolje pozna, ustvari pa svoja mala vesolja, med njimi sta najbolje poznani mesti Derry in Castle Rock. Po zamisli slednjega so posneli odlično nadaljevanko z do sedaj dvema sezonama. Pisal je tudi o globalni pandemiji še preden je bila ta resničnost.

Ker je toliko pisal, so mu založniki svetovali, naj ne objavlja več kot eno knjigo na leto pod svoim imenom. Zato si je v sedemdesetih izbral psevdonim Richard Bachman. “Richard” je napisal sedem knjig, King pa je iz njega naredil pravi lik. Rodil se je v New Yorku, bil 4 leta v mornarici, 10 let delal kot trgovski mornar in nazadnje pristal v New Hampshiru, kjer je imel kmetijo in izdeloval mlečne izdelke. Ko so ga razkrinkali, da je to on, je rekel, da je Bachman umrl zaradi raka na psevdonimu.

Nekaj hitrih zanimivosti:
* Pred 40 leti je v intervjuju priznal, da ima med spanjem prižgane luči, da odganja pošasti. Boji se namreč teme.
* Boji se tudi podgan, kač, pajkov, psihoterapije, tesnih prostorov, davljenja, letenja in pisateljske blokade. Piše zato, da te strahove utopi.
* Ob številu 13 mu je neprijetno. “Skoraj do l. 1900 je bilo do vislic 13 stopnic. Ko pišem, se nikoli ne ustavim na straneh 94, 193 ali 382.” (Seštejte številke hotelske sobe na zadnjem storyju.)
* Njegova domača knjižnica ima okrog 17.000 knjig. Večino je prebral.
* King rad piše na roko in z nalivnikom.
* Njegov dom je turistična atrakcija. Železna vrata so narejena kot pajkova mreža, na vrhu pa čepita dva netopirja.
* Če vas zanima ustvarjanje filmov, lahko na njegovi spletni strani za 1 dolar kupite katero of njegovih kratkih zgodb, ki so še na voljo, in jo posnamete, a je ne smete distribuirati za plačilo.
* Vreden je 400 milijonov, prodal je 350 milijonov knjig.
* Drži rekord za največ filmskih adaptacij.

Alan Bennett: Nenavadna bralka

Pred leti mi je prijateljica v kupu knjig, ki se jih je želela znebiti ob selitvi, poturila še tole. »Preberi, super je!« mi je rekla. Hm. Knjiga o kraljici Elizabeti II. s knjigami namesto krone? Nisem vedela, kaj naj si mislim.

Knjiga govori o tem, kaj se zgodi, ko je pred Buckinghamsko palačo parkiran bibliobus oziroma potujoča knjižnica, ki razburi njena corgija. Kraljica se povsem naključno navduši nad branjem, za katerega prej kar ni in ni našla časa, zdaj pa razmišlja samo o tem, kako se bo v nekem kotičku palače skrila pred vsemi tistimi, ki jo iščejo, ker SPET potrebujejo, da sprejme neke (ne)pomembne odločitve, in brala. Mogoče, če zagrne zaveso? Ali pa če se dela, da je naglušna?

»Ali si je mogoče izposoditi knjigo? Tudi če nimaš izkaznice?«

Vsi, ki radi beremo, razumemo njeno dilemo. Njeno veličanstvo namreč kar naenkrat komaj čaka, da bo spet prišla naokrog potujoča knjižnica. Svoje dolžnosti kar malce odriva vstran in med vsakim kratkim odmorom odpira zdaj to zdaj ono knjigo in se potaplja vanjo. Bere vedno več, vedno bolj zanimive knjige, ki spreminjajo njen pogled na svet in odnose z ljudmi. Povsem drugače gleda na priliznjence, prej jih prepoznava in se sprašuje o ustaljeni ureditvi sveta. S pomočjo novoodkrite strasti vznemirja osebje v palači in se zapleta v smešne težave.

»Vaša delodajalka povzroča mojemu delodajalcu sive lase,« je rekel posebni svetovalec premiera. »Posoja mu knjige, da bi jih prebral. To je proti pravilom.«

Tanka knjiga zelo lepo pripoveduje o tem, kako hitro te lahko branje zasvoji in kako neizbežne so posledice novih obzorij za naša življenja, pa naj gre za mlade ljudi ali pa tiste, ki so zakorakali v jesen svojega življenja. Še bolj zabavno pa je seveda spremljanje osebe, ki jo pozna ves svet, v izmišljenih (ali pa morda ne?) zagatah med izposojanjem novega branja, bežanjem pred svojimi zaposlenimi in skrivanjem z nosom v knjigi.

Strašno simpatična knjiga, ki jo toplo priporočam.