Zanimala me je le Dorina podrejenost Picassu

Ali je to ljubezen, če je tako grozno? Avtorica romana Dora in Minotaver, ki govori o odnosu Dore Maar in Pabla Picassa, pravi, da niti enega stavka, ki ga pisatelj napiše, ne smemo jemati kot resnico. A v njeni pripovedi o fotografinji, ki je plezala proti vrhu sveta ter dovolila, da jo s poti proti zvezdam sklati vase zaverovan umetnik in jo izrabi kot svoj material ter odvrže, je veliko resnice. Koliko, pa najbrž nikoli ne bomo vedeli.

Continue reading “Zanimala me je le Dorina podrejenost Picassu”

Kakšna je narava minotavra?

Slavenka Drakulić: Dora in minotaver

Beletrina, 2021

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Pripoved o ženski, ki je svoje življenje žrtvovala za umetnost Pabla Picassa.

Ali lahko minotavru zameriš njegovo minotavrsko naravo? To se sprašuje tudi Dora v knjigi izjemne Slavenke Drakulić, ki je na začetku knjige napisala, da je črpala iz zapiskov same Dore, ki so ji prišli v roke. Ti zapiski ne obstajajo, a Slavenkina pripoved je tako prepričljiva, da sta se menda oglasila kar dva človeka, ki sta trdila, da sta zakonita dediča Dore Maar in zahtevata beležko.

Dora in minotaver
Dora in minotaver

Ne bom izgubljala besed o tem, kdo je bila Dora Maar in kdo je bil uničujoča ljubezen njenega življenja. Ko je spoznala Picassa, je bila na poti na sam vrh umetniškega sveta. A jo je obsedla zamisel, da bi ga imela. Njega, ki so ga njegovi vrstniki (ali vsaj občudovalci, saj Picassu enakega ni) tako občudovali in imeli za boga. Zato se je bila pripravljena odreči vsemu. Svoji suverenosti, svoji individualnosti, svoji moči, svoji umetnosti in svoji identiteti. Kdo je bila Dora Maar, ko jo je Picasso odvrgel? Kdo je bila veličastna fotografinja, ki so jo že kovali v zvezde, pa jo je z neba dol potegnil eden največjih umetnikov 20. stoletja in iz nje naredil predpražnik? Zakaj je odložila fotoaparat in prijela v roke čopič? Zakaj je dovolila, da jo je vase zagledan, ošaben, aroganten Picasso z njo delal kot svinja z mehom?

Vse slike Dore, ki jih je naslikal Picasso, so laž. Tako je rekla sama Dora. In med branjem te knjige semse pogosto ustavila in guglala vse tiste fotografije, ki jih avtorica opisuje v knjigi. In ugibala, kaj se je v Dori točno takrat dogajalo. To velepomembnost in arogantnost umetnikov ter zaverovanost v svojo umetnost (malce predobro) poznam. Avtorica mi je med pogovorom zaupala, da po njenem mnenju Picasso ljudi ni jemal za navdih, ampak za material za svojo umetnost. Material, ki ga vzameš, uporabiš, izrabiš in odvržeš. Kot minotaver to pač zna.

Pokopališča preteklosti

Victoria Hislop: The Island

Headline Review, 2005

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Zgodba o pozabljeni preteklosti, ki jo priporočam vsem za splošno razgledanost.

To ni prva knjiga, ki govori o segregaciji bolnih. Niti ni prva knjiga, ki govori o segregaciji gobavcev. Pred leti sem prebrala knjigo Moloka’i Alana Brennerta, ki pripoveduje o izgnanih gobavcih, ki so jih s havajskih otokov selili na otok Moloka’i. Ko so namreč priseljenci začeli v 19. stoletju prihajati na Havaje, so s seboj prinašali bolezni, ki jih otočani niso poznali. Ker so imeli šibek imunski sistem, je gobavost postala velika težava. Ker so se bolezni bali kot hudič križa, so gobavce preselili na ta otok, da tam živijo in ne okužijo drugih. O podobnih vzporednicah trenutne situacije ne bom govorila.

Zgodba pripoveduje o podobnem otoku Spinalonga, ki je le streljaj od obale Krete nudil zatočišče številnim gobavcem, ki so jih iz vse Grčije selili na kraj, kjer nikomur niso mogli predati svoje bolezni. Knjigo mi je podarila prijateljica pred (kar nekaj) leti in obljubila sem, da jo preberem, ko bom enkrat na Kreti. In tako sem jo letos končno vzela s seboj. Ko nama je eden od prebivalcev vasice, kjer sva počitnikovala, za ogled predlagal mestece Plaka namesto večjega Elounda, sem hitro ugotovila, da je prav tam zraven tudi Spinalonga. Plaka je pravzaprav vasica, v kateri sva preživela ves dan ter hkrati obiskala še otoček. Morska voda v tej vasici je bila nedvomno med najbolj osvežujočimi, kar sva jih našla za dopustniško tunkanje, bilo je prav zanimivo, kako drugačna je bila. Continue reading “Pokopališča preteklosti”

Najpogumnejše dekle

Abigail Dean: Girl A

HarperCollins, 2021

V slovenščini: Dekle A (Učila international, 2021)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Za vse tiste, ki ne iščete trilerja, ampak vas bolj zanima človeška psiha.

Kar nekaj recenzij te knjige, ki sem jih prebrala, se je začelo s ‘pritoževanjem’, da so v roke prijeli knjigo, od katere so pričakovali triler, napetosti, divjo pot zgodbe, pa so namesto tega dobili pripoved o tem, kako se otroci, ki so živeli v Hiši groze, kot odrasli spopadajo s posledicami, ki so jih na njih pustila leta zlorabe. Takšne recenzije me običajno malo razjezijo, saj knjiga ni kriva za naša pričakovanja.

Girl A
Girl A

Priznam pa, da je težko na hitro razložiti, kaj se v knjigi dogaja. Zgodbo pripoveduje Alexandra Gracie, v javnosti znana kot Dekle A, ki ji je uspelo pobegniti iz okov v hiši, kjer je bila skupaj s svojimi sorojenci podrejena nasilju svojih staršev. A Lex ne želi razmišljati o svoji družini, noče misliti na svoje brate in sestre, noče se spominjati, kako je vse rešila iz Hiše groze. Oče je v hiši že pred prihodom policije naredil samomor, mama pa je pristala v zaporu. Ko naposled tudi ona umre, zapusti hišo in vse, kar je v njej, svojim otrokom. Alexandra želi skupaj s sestro Evie, s katero sta si od otroštva najbliže, hišo spremeniti v nekaj dobrega. Rada bi na mestu hiše zasnovala center za lokalno skupnost, kjer bi mladi ljudje lahko svoj čas preživljali kakovostno in varno, a za to potrebuje soglasje vseh bratov in sester, kar jo popelje od enega do drugega, na poti pa nam razloži zgodbo, ki se je odvijala za vrati njihove hiše. Ko se je namreč prah polegel, ko so se telesne rane zacelile in so psihologi naredili vse, kar so sploh lahko, so otroke oddali v posvojitev, a vsakega v drugo družino in na drugi konec Anglije.

“To them, the past was a sickness which my siblings still carried; you could catch it from a conversation.”

Knjiga je prvenec Abigail Dean, ki je navdih zanjo našla v zgodbah več družin, nazadnje družine Turpin, v kateri so starši 12 od svojih 13 otrok trpinčili in zlorabljali. Čeprav zgodba pripoveduje o trpinčenju otrok in njihovih bolečinah, se veliko bolj ukvarja s tem, kdo si je opomogel, kako se soočajo s posledicami, katere travme za vedno ostanejo in kakšne barve in oblike so tiste brazgotine, ki ostanejo po najglobljih ranah.

Nekdo mi je pred časom rekel, da takšnih knjig preprosto ne more več brati. Da je že tako preveč grozot na tem svetu. Seveda jih je. A o njih moramo govoriti, o njih je treba pisati, zgodbe teh ljudi morajo ugledati luč dneva. Da se bo morda v to vtaknila neka soseda, ki se sicer rada zrine v vsako ljubo stvar na ulici, samo v družinsko nasilje ne. Da bomo mi morda dovolj pogumni, da spregovorimo. Da ne bomo preprosto odkorakali, ko nam bo nekaj hudo ‘gledati’. Da bodo ti otroci imeli glas. Da ne bomo tega pometli pod preprogo, češ da ne moremo gledati/brati ali pa se nas preprosto ne tiče.

Čarobnica

Madeline Miller: Kirka

Založba Sanje, 2021

Izvirnik: Circe (Little, Brown and Company, 2018)

 

Nora ocena: 5/5

Končna sodba: Ena najlepših knjig, ki svoji dvignjenosti med bogove navkljub pripoveduje človeške zgodbe.

Circe
Circe

V hiši Heliosa, boga sonca in enega najmočnejših titanov, se rodi hčerka, ki je nadvse nenavaden otrok. Kirka namreč ni mogočno močna kot njen oče niti tako strašljivo privlačna kot njena mama. Zaradi pomanjkanja družbe si jo poišče med smrtniki in se prvič zaljubi. Takrat tudi ugotovi, da le ima posebno moč: iz smrtnikov lahko naredi bogove, maščuje se svojim tekmicam in postane nevarna celo za bogove. Zato jo Zeus prežene na samotni otok, kjer se odloči piliti in raziskovati svojo čarovniško sposobnost. Na otoku živi sama, tu ji družbo dela le narava sama, kjer kroti divjino na takšne in drugačne načine, dokler na njenem otoku tako ali drugače ne pristanejo ljudje, bogovi ali pa mitološka bitja, kakršna je na neki način tudi sama. Največjo vlogo v njenem življenju pa odigra Odisej. In tako leta tečejo, njena moč raste in s tem tudi strah pred njo. Jo bodo uničili ali se bo lahko postavila zase?

Izpod peresa Madeline Miller, avtorice mednarodne uspešnice Ahilova pesem, je to drugi grško-mitološki roman, a prvi, ki sem ga prebrala. Šla sem namre v obrnjenem vrstnem redu: najprej Circe, potem Achilles. Najprej Kirka, potem Ahil.  Kirka mi je bila vedno strahotno zanimiv lik, že v srednji šoli se mi je zdela preveč spregledana, zato sem takoj, ko je bila knjiga izdana, skoraj cvilila od navdušenja in se branja lotila z nekaj zadržanosti, saj vsi vemo, kako je, ko so pričakovanja previsoka. Madeline Miller ni razočarala.

Kirka
Kirka

Ko sem letos na Kreti z neko domačinko blizu Knossosa debatirala o grški mitologiji in bogovih ter takšnih in drugačnih zgodbah, je seveda v debato priplezala tudi Kirka. Gospa, ki me je učila pravilne (grške) izgovarjave imen bogov, mitoloških pošasti, titanov in vsakogar, ki je po pripovedih kdaj tlačil grško zemljo (»Obljubi mi, da boš izgovarjala tako, kot je prav!«), je ob mojem vprašanju o Kirki šokirano zajela sapo. Nikoli ne bom pozabila izraza na njenem obrazu. Pogledala me je, kot bi omenila nekoga, čigar imena se ne izgovarja. Kot bi bila Kirka pravi grški Voldemort (ali Mrlakenstein, po želji). Nekaj sekund je trajalo, da je šok izginil iz njenega obraza, potem pa ga je nadomestil prebrisani nasmešek, ki ga ima nekdo, s komer si deliš skrivnost. Pohvalila je mojo izgovarjavo, potem pa rekla: »O njej neradi govorijo.« Njena moč je legendarna, terja (straho)spoštovanje in predvsem ne tolerira nobenega norčevanja. O njej se govori zadržano, občudujoče in z malce tišjim glasom.

O njej sva govorili na natanko takšen način in o tem pogovoru razmišljam že vse odkar sem ji pomahala v slovo. In to je zame Kirka. V ozadju njene zgodbe se odvija cel kup mitov, ki jih poznamo. Mlada Kirka sreča Prometeja, ki jo nadvse uroči s svojo zgodbo, spoznamo pa tudi zgodbe o Minotavru, Dedalu in njegovem ubogem sinu Ikaru in morilski Medeji ter mnogih drugih. Nekje sem prebrala, da je tako kot bi bral grško telenovelo. Ob tem sem se nasmejala, da ni daleč od resnice, dodala bi le to, da je ta telenovela spisana o likih, ki jih poznamo že zelo dolgo. In da je mojstrsko napisana, umetniško spletena, polna lepega in strtih src. V njej najdete nepozabne like, nože v hrbtu in družinsko rivalstvo, a bolj kot to je Kirka zgodba o življenju neke ženske, ki je s svojo neukrotljivo močjo poosebljenje femme fatale.

Močvirska Ronja

Delia Owens: Where The Crawdads Sing

P. Putnam’s Sons, 2018

V slovenščini: Kjer pojejo raki (Učila International, 2019)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Zgodba o močvirju, zapuščenem dekletu in ljubezni ter izdajstvu, ki se zgodita vmes.

Po tihem mestecu ob Barkleyjevem zalivu na obali Severne Karoline že leta krožijo govorice o skrivnostni močvirki Kyi Clark. Ko proti koncu leta 1969 najdejo truplo Chasa Andrewsa, meščani za njegovo smrt osumijo prav njo. Toda Kya ni takšna, kot govorijo. Občutljivo in inteligentno dekle je leta preživelo samo v močvirju, ki mu pravi dom. Njeni edini prijatelji so bili galebi, učiteljica pa narava. Potem pa je prišel čas, ko je zahrepenela po človeškem dotiku in po tem, da bi jo imel kdo rad. Ko dva mladeniča iz mesta pritegne njena divja lepota, se Kya odpre novemu življenju – dokler se ne zgodi nepredstavljivo. Continue reading “Močvirska Ronja”

Najbolj grozno valentinovo

Elizabeth Wetmore: Valentine

Harper Collins, 2020

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Zgodba o nekem izseku časa, brutalnem zločinu, položaju žensk in brezizhodnosti majhnih skupnosti.

Dan po valentinovem 1976 se na odročnem kraju v Teksasu 14-letna Gloria Ramírez pojavi na verandi ranča Mary Rose Whitehead, pretepena in komaj še živa. Ko se pojavi moški, ki je na bližnjem naftnem polju deklico brutalno posilil, se ji Mary Rose postavi v bran in s tem zakoliči svojo in njeno usodo. Še preden bo namreč prišlo do pravega sojenja, se bodo za porotnike in sodnike oklicali čisto vsi v v majhnem mestu, ki bodo v vsaki cerkvi in baru sodili pravzaprav žrtvi in njeni naivnosti.

Continue reading “Najbolj grozno valentinovo”

Bratovska ljubezen ne pozna meja

Jaap Robben: Bratov kožuh

Mladinska knjiga, 2021

Izvirnik: Zomervacht (De Geus, 2018)

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Pripoved o poletju, ko se med dvema bratoma okrepita povezanost in ljubezen.

Zgodba: Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odročnem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi, Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete …

Pro: Ni veliko knjig, ki bi tako predstavljale osebe, kakršna je Lucien. Z vidika otroka še močnejše.

Contra: Ni zgodba, v kateri je vse lepo in prijetno. To zame ni contra, za marsikoga pa lahko je.

Nizozemski avtor je v prvi vrsti znan kot pisatelj otroških knjig. Zgodbe, povedane skozi oči mladih src, se nas dotaknejo drugače. In čeprav je bila knjiga napisana za odrasle, so jo prav nepresenetljivo za svojo vzeli tudi mladostniki.Continue reading “Bratovska ljubezen ne pozna meja”

Najbolj čudovito čudaška knjiga tega leta

Susanna Clarke: Piranesi

Bloomsbury Publishing, 2020

 

Nora ocena: 4/5

Končna sodba: Nekaj najbolj nenavadnega, kar sem kdajkoli prebrala. Zelo priporočam.

Zgodba: Piranesi živi v neobičajni hiši, katere sobane so neskončne, tako kot njeni hodniki. Stene krasi na tisoče kipov, kakršnih ni nikjer drugje. V labirintu teh dvoran pa je zaprt ocean, katerega valovi grmijo po stopniščih in v trenutku poplavijo določene prostore. Vendar se Piranesi ne boji, saj razume plimo in oseko, pozna zemljevid labirinta in raziskovanje hiše je njegova najljubša aktivnost. V hiši z njim živi še nekdo, ki ga dvakrat tedensko obišče in prosi za pomoč pri raziskovanju nečesa, čemur reče Veliko skrivno znanje. Piranesi tako raziskuje tudi zanj in sčasoma najde dokaze o tretji osebi, o grozovitostih in strašni resnici, ki bo Piranesiju razkrila svet, ki presega tistega, ki ga on že od nekdaj pozna.Continue reading “Najbolj čudovito čudaška knjiga tega leta”

Saša Pavček: Labod reže gladino, cvetovi lokvanjev zašijejo samoto

Foto: Saša Kovačič

Saša Pavček je pred kratkim izdala svojo drugo pesniško zbirko z naslovom Zastali čas. Nastala je v tem nenavadnem času, vmesnem žepu med bizarnim in normalnim, ki ga že komaj čakamo. V pesmih se spominja, sprašuje in sooča z najbolj človeškimi tegobami in težkostmi: z izgubo, bolečino, s preteklostjo in z nemočjo. Continue reading “Saša Pavček: Labod reže gladino, cvetovi lokvanjev zašijejo samoto”