E. Lockhart: We Were Liars
Hot Key Books, 2014
V slovenščini: Bili smo lažnivci (Učila International, 2014)
Nora ocena: 3/5
Končna sodba: Zanimiv način pripovedi mladostniškega doživljanja s presnetljivim koncem.
Zgodba: Cadence je rojena v ugledni in ponosni družini, ki je tako bogata, da ima v lasti zasebni družinski otok. Na njem preživljajo poletja, tam pa se druži z bratrancem Johnnyjem, s sestrično Mirren in z Gatom – fantom indijskega porekla, skupaj pa se imenujejo Lažnivci. Lažejo namreč o vsem. Pa bomo vedeli, kaj je sploh res? V času njenega petnajstega poletja Cadence opazi, kako se njena mama vedno pogosteje prepira s sestrama o dedovanju ogromnega premoženja, ki ga ima še vedno v lasti dedek, ki trmasto vztraja pri ohranjanju dediščine in ponosa. Tisto poletje se zgodi tudi tragedija, po kateri Cadence trpi zaradi hudih glavobolov, čeprav se incidenta sploh ne spomni. Ko se dve leti pozneje vrne na otok, je poletje drugačno kot jih je vajena. Njeni prijatelji se do nje obnašajo drugače, teta ponoči tava po otoku, nihče ji noče ničesar povedati, dedek pa je povsem na novo zgradil svojo graščino. Počasi začne razkrivati, kaj se ji je tistega usodnega poletja res zgodilo in kako temačna je pravzaprav njena družina.
“Here I am frozen, when I deserve to burn.”
Pro: Knjiga spada pod mladinsko literaturo, ampak jo brez težav berejo odrasli. Skrivnost. Najstniška doživljanja. Zanimiv način pisanja.
Contra: Zanimiv način pisanja. 🙂 Ja, lahko ti je všeč in te nervira hkrati. Mene je bolj nerviral. Konec je presenetljiv, čeprav sem ga uganila. Tisti, ki jih običajno ne (po)gruntate, boste najbrž navdušeni.
Ni vsaka mladinska literatura fina literatura tudi za odrasle. Nekatere mladinske pripovedi so preprosto preveč otročje ali pa preveč dramatizirane za odraslo rabo. Ta ni ena slednjih. Po eni plati sicer ima veliko drame (glavni liki so le najstniki, vsi pa vemo, kako je takrat vse hudo). Jaz sem bila v resnici še najbolj jezna, ker so vsi »oglaševali« tisti konec. Ker sem morda tudi zato vstopila v zgodbo razmišljujoč še bolj kot bi sicer.
Zakaj to mularijo kličejo Lažnivci? V resnici nihče ne ve. Menda je prva različica knjige vsebovala del, v katerem je to pojasnjeno, pa se je založnikom zdel dolgočasen in so ga izrezali. Rezultat je naslov, ki niti nima smisla. Vemo, da drug drugemu potem lažejo (ali pa ne), ampak naziv bi moral biti bolje pojasnjen.
“We are liars. We are beautiful and privileged. We are cracked and broken.”
Všeč mi je, da se knjiga začne z zemljevidom in družinskim drevesom. Vsake toliko časa sem polistala nazaj, da sem gledala, kje so vandrali. Način pisanja je lahko nekomu strahotno nadležen. Jaz sem se knjigo v veliki meri odločila brati kot dnevnik (glede na to, da je v prvi osebi in da Cadence vpisuje tudi pravljice oziroma zgodbice, ki ilustrirajo določene situacije, hkrati pa skače med poletji) in v takšni obliki mi je to delovalo. Pogosto se samostalniki uporabijo kot opis nekoga, torej tam, kjer bi morali biti pridevniki. Pogosto se uporablja ena cela vrstica za eno besedo, s čimer dosega posebne poudarke. Če si ne bi v glavo zapičila dnevnika (pa sploh ne vem, kako sem do tega prišla), bi me nerviralo. Tako pa knjigi dam višjo oceno kljub temu. Poleg tega sem se v branje zagnala kot prebiranje s stališča psihološkega vidika prebogatunskih najstnikov.
“What if we could stop being different colors, different backgrounds, and just be in love?”
Pa še ta famozni konec? Ja, dve veliki razkritji sta. In eno brez drugega ne deluje. Dobri razkritji sta. In če nisi kot jaz in ne gruntaš, kaj za vraga se je zgodilo, te bo močno presenetil. Ampak spet: preveč nakladanja o fantastičnih koncih ustvari samo fantastična pričakovanja. Ta se pa še nikoli niso dobro končala. Vprašaj Dickensa.
Poletni bingo 2020: mladinska literatura