Author Archives: juliaujawe

Zgodba, ki lomi srce

Angie Kim: Miracle Creek
V tihem mestecu v Virginiji se druži ekskluzivno majhna skupina ljudi. Skupaj namreč obiskujejo posebni center za zdravljenje, kjer v hiperbarični komori, s pomočjo katere naj bi zdravili celo vrsto težav, od neplodnosti pa do avtizma. Potem pa nekega dne komora eksplodira, dve osebi umreta, poškodbe drugih pa bodo ostale za vedno. Tako čustvene kot fizične. Hitro je namreč jasno, da eksplozija ni bila posledica nesreče. Ena najboljših knjig tega leta. Pika.

Grozote, ki prežijo na nas, so včasih preblizu

Jess Lourey: Unspeakable Things
Nekam veliko sreče imam letos s starši v knjigah. Tole knjigo mi je skupaj s še nekaj drugimi, o katerih bom pisala, priporočila neka tuja bookstagrammerka. Tisti, ki iščete tipičen triler, to morda ne bo za vas. Konec ni šokanten glede storilca, pač pa je tu toliko bolj pomembna zgodba Cassie. Nekatere knjige so srhljive zaradi količine krvi in nasilnih prizorov. Druge so srhljive z odprtjem vrat v najbolj grozljive kotičke človeškega značaja. Včasih celo tistih, ki naj bi nam bili najbližji.

Maščevanje kot led v srcu

Viharni vrh je pogosto omenjan kot ena najlepših ljubezenskih zgodb, najbolj tragičnih pripovedi o nesojenih ljubimcih. Ampak zgodba je sama po sebi veliko mračnejša. Če ne bi bilo v njej vsega prepredajoče disharmonije sovraštva, bi bila pač le še ena romanca. Dobro, sicer res čudaška in sprevržena romanca, pa vendar. Del zgodbe, ki jo pravzaprav ne le poganja, pač pa tudi preganja in vodi sovraštvo, je prav tako močan kot tista divja, težko obrazložljiva ljubezen, ki vleče skupaj Catherine in Heathcliffa.

Kako dobro v resnici poznamo svoje otroke?

William Landay: Morilski gen (Defending Jacob)
Kako dobro sploh poznamo svoje otroke? Koliko vemo o njihovih življenjih? O vsakodnevnih dogodkih? Ljudeh, ki jih dražijo, prijateljih, ki jih imajo radi? Komu gredo na živce in kdo jih zmerja? Koga oni obkladajo z žaljivkami in kdo je v resnici tisti, ki ustrahuje? Izkaže se, da v bistvu ne vemo veliko, nikakor pa ne dovolj.

Divjina v nas

Divjina v nas: narava v Viharnem vrhu
Močvirje, kot ga prikaže Emily, je čarobno. Četudi veš, da bi te zeblo in premočilo do kosti, si želiš sprehoditi se po njem. Sesti k ognjišču s skodelico čaja in knjigo. Opazovati veličino narave v vsej njeni divjini. Strašansko mi je žal, da je spisala en sam roman. Eno veličastno mojstrovino, ki ji ni para. Pripoved, v kateri se znajdeš tako globoko, da imaš občutek, kot da je vse okrog tebe temnomodre barve, kot da sta povsod temačnost in megla, ki pa ne dajeta občutka tesnobe, ampak nekakšne pomirjujoče tihosti.

Uspavanka popolne varuške

Leïla Slimani: Uspavanka
Naj nekaj razčistimo takoj. Knjiga je bila v angleškem jeziku promovirana kot triler, kriminalka, ponekod celo grozljivka. Vsi, ki iščejo knjigo, v kateri bi si grizli nohte in ugibali, kdo je res kriv za grozovit zločin, bodo nad to knjigo razočarani. Ta knjiga namreč ni ‘whodunnit’ (kot jim rečejo ljubitelji kriminalk), pač pa ‘whydunnit’. Zame to ni contra, za marsikoga pa morda bo. To je kratka knjiga. Grdavšasta. Temačna. Polna begajočih sončnih žarkov. Zakoplje se ti pod kožo in ti zastrupi kri. Čudovita študija tega, kako se v vseh nas odvija cel kup procesov, ki jih nihče ne pozna, in kako v resnici drug drugega (nikoli ne) poznamo.

Ekscentrična Emily Brontë

Brontëjevi so bili izjemna družina, v kateri so rojenice delile talente z lopato. Emily je bila peti od šestih otrok v družini in vsekakor na zelo samosvoj način najbolj zanimiva med sestrami. Bila je sramežljiva in močno navezana na svoje sorojence, oboževala pa je živali in zelo rada domov vodila potepuške pse, na katere je naletela na sprehodih v naravi.
Njen edini roman, Viharni vrh, je vseboval toliko strasti in nasilja, da je bilo viktorijansko bralstvo sprva prepričano, da ga je napisal moški. Prve kritike so bile mešane, saj sta živahna in divja spolna privlačnost in strast mnoge bralce močno šokirala. Emily je edina sestra Brontë, ki ima skorajda status kultne umetnice. Zanimive čudakinje, ekscentrične samotarke in predvsem svobodne umetnice.

Izobrazba je pravica, ki osvobaja

Tara Westover: Osvobojena
Jezna sem bila. Večino časa branja te knjige sem bila samo in preprosto jezna.
Prebrala sem kar nekaj mnenj in recenzij te pripovedi. Mnoge med njimi se posvečajo temu, koliko te zgodbe je pravzaprav resnične. Marsikdo se sprašuje, kako je Tara Westover lahko nabrala toliko štipendij, da se je izobraževala. Med njenimi kritiki sta se znašla tudi dva njena brata, ki sta na Amazonu in drugod javno komentirala in ocenjevala njene spomine. A kar me je prepričalo, je bilo to, da je Tara pogosto omenila, da so to stvari, kot se jih spominja sama. Če je bilo 30% stvari, ki jih je Tara zapisala, takšnih, kot jih opisuje, je dovolj, da sem še vedno jezna.

Najpomembnejše volitve na svetu

Robert Harris: Conclave
Papež je umrl. Čas je za volitve, ki bodo zbrale sto osemnajst kardinalov z vsega sveta v sistinski kapeli. Najbolj skrivnostne volitve brez jasnih kandidatov se namreč odvijajo, dokler eden od njih ne dobi dovolj glasov. Na neki način me je način zbiranja glasov in izbiranja kandidata, za katerega bodo volili, spomnilo na prvo sezono House of Cards, ko je Frank Underwood tekal po Beli hiši in podmazal vsakega, ki ga je bilo treba.