Ko zmanjka besed

Anne Griffin: When All Is Said

Ta knjiga mi je strla srce. Po eni strani se veseliš ob misli, kako karma poskrbi za določene izravnave in ljudi. Ampak karma deluje v obe smeri in na vse ljudi enako. Povračilo ne pomeni, da se slabo dejanje izniči z vrnjenim slabim dejanjem. In naj si reven ali bogat, ni vse v denarju. Ena najbolj zanimivih reči je to, da je v tej knjigi samo en lik, ki mi je bil resnično všeč.

Ljubezen je norost

Gabriel García Márquez: O ljubezni in drugih demonih

Knjiga je delo mojstra magičnega realizma, ki ima sposobnost, da vsak stavek naredi tako bogat, da bi drugi za toliko povedanega potrebovali stran ali dve. Vsaka beseda nosi naboj in pomen in je naravnost čarobna. Obstaja tudi film, ampak si ga ne upam pogledat. Preveč magična knjiga.

Ko zemlja izginja pod teboj

Julia Phillips: Izginuli svet

To je ena izmed tistih pripovedi, ki te prav počasi posrka vase. V resnici te že s prvim poglavjem pogoltne, ko ugotoviš, kaj se z deklicama dogaja in kaj ju čaka.

Najmočnejši lik v zgodbi je pravzaprav Kamčatka. Vzdušje, ki jo preveva. In izguba, ki se širi kot rak med vsemi vpletenimi.

Kako zelo smo lagali

E. Lockhart: We Were Liars

Končna sodba: Zanimiv način pripovedi mladostniškega doživljanja s presnetljivim koncem.

Ni vsaka mladinska literatura fina literatura tudi za odrasle. Nekatere mladinske pripovedi so preprosto preveč otročje ali pa preveč dramatizirane za odraslo rabo. Ta ni ena slednjih.

Zakaj je pobralo gospo Westaway

Ruth Ware: Smrt gospe Westaway

Končna sodba: Neodložljiva knjiga srhljivim občutkom groze, ki razkriva stare skrivnosti

Mlada Harriet Westaway se komaj prebija iz dneva v dan kot bralka tarot kart, poleg tega pa se je še čez glavo zadolžila pri posojevalcih denarja. Ko nekega dne prejme pismo, da ji je sorodnica iz Cornwalla v oporoki zapustila premoženje, se zdi, da ji je življenje ponudilo popolno rešitev iz težav. A ker je pri osemnajstih izgubila mamo, stari starši pa so tudi že mrtvi, je prepričana, da so se zmotili.

Ojla!

Dolgo časa sem se spravljala k temu in nikoli nisem točno vedela, zakaj se nisem. Ni časa. Ne bom konsistentna. Brez veze, da začnem, pa potem tri tedne ni nič od mene. Ampak nekako z leti pridejo tudi tisti trenutki, ko ti je za vse to vseeno. Sem, kakršna sem, je pisal Jacques Prévert (paContinue reading “Ojla!”